Jedro

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani odpovedi utemeljeno očitala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v spornem obdobju, četudi so bili ti očitki že predmet predhodnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti. V obravnavani zadevi namreč ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, pri kateri je bistveno, da delavec po prejemu pisnega opozorila ponovno krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 11. 2016, za prijavo v socialna zavarovanja, za obračun in izplačilo nadomestila plač, za reintegracijo in za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožbenega zahtevka ni zavrnilo v takšni obliki, kot se je glasil. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da so imeli delavci na istih delovnih mestih različne plane realizacije in da so bili ti izdelani na podlagi subjektivnih kriterijev. Opozarja na izpoved priče A.A., da delavci tožene stranke pri pripravljanju teh planov ne sodelujejo. Omenjena priča ni odgovorila na vprašanje, ali so plani postavljeni realno. Tudi sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju je za odločitev bistveno, da ni bil seznanjen s Pravilnikom o organizaciji dela in sistemizaciji novih delovnih mest pri toženi stranki. Sodišče v obrazložitvi sodbe neutemeljeno ni pojasnilo, katere spremembe Pravilnika o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente so bile izvedene v avgustu 2016, zakaj niso vplivale na tožnikovo delo oziroma na nedoseganje njegovega plana realizacije, in ali je bil nov pravilnik sploh veljavno sklenjen. Ker je s toženo stranko 2. 11. 2016 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, se vse kršitve, storjene pred tem datumom, ne morejo upoštevati. Poleg tega so se v odpovedi očitane kršitve nanašale na pogodbo o zaposlitvi, ki v času podaje odpovedi ni več obstajala. Tožena stranka ni spoštovala določil Pravilnika o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente, v skladu s katerimi mora delavec pred odpovedjo glede nedoseganja norme prejeti tri opozorila. Ker je tožena stranka po zagovoru 20. 9. 2016 sprejela odločitev o tem, da se postopek odpovedi zoper tožnika ustavi, očitkov glede nedoseganja planov v mesecih marec do julij 2016 ne bi smela ponavljati v izpodbijani odpovedi. Opozarja, da je vabilo na zagovor z dne 8. 11. 2016 vsebovalo zgolj očitka nedoseganja planov v mesecih september in oktober 2016, tožena stranka pa mu je zato na tem zagovoru neutemeljeno očitala tudi nedoseganje rezultatov v preteklem obdobju. V izpodbijani odpovedi je neutemeljeno zajela celotno leto 2016. Do vsega navedenega se sodišče ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da je tožena stranka z izdajo opozoril že izčrpala delovnopravno sankcijo in da mu je zato zaradi istih kršitev neutemeljeno podala še izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilnik ne določa, da lahko tožena stranka po izdaji treh opozoril poda odpoved iz razloga nesposobnosti, to pa ni bilo navedeno niti v izdanih opozorilih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pisnih opozoril ne predvideva, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo. Sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, da je bila odpoved v novembru 2016 podana prepozno, saj je tožena stranka za domnevne kršitve pogodbenih obveznosti vedela že celo leto 2016. Pravočasnosti odpovedi sploh ni presojalo. Nasprotuje stališču sodišča, da bi za zakonitost odpovedi zadostovala že ugotovitev, da tožnik norme ni dosegel v mesecu oktobru 2016. Vztraja, da svoje delo zna opravljati in da ga opravlja dobro. Sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi, da je bila nadrejena delavka v B. hkrati njegova konkurenca, in da je gospa po upokojitvi vse svoje stranke prenesla na njegovega sodelavca. Okoliščina, da je moral svoje stranke poiskati sam, je ovirala njegovo delo. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je imel v prejšnjih letih velik krog premoženjskih zavarovanj, čemur vedno sledi upad. Stranke, ki so še ostale, so bile namreč prenesene na omenjenega sodelavca. Navaja, da je imel sodelavec pisarno na voljo tri dni na teden, kar jasno kaže na to, da je bil s strani tožene stranke favoriziran. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je prednost, če delaš v pisarni, ker stranke same pridejo. Vse navedeno dokazuje, da mu tožena stranka ni nudila primernega delovnega okolja za doseganje dobrih delovnih rezultatov. Sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedi priče D.D., da je vse zavarovalne police v pisarni sklepala E.E.. Glede na to, da se plani realizacije pripravljajo v odvisnosti od tipa naselja, je razumljivo, da je bil v B. povsem onemogočen. Z leti je izgubljal stranke zato, ker so jih prevzemali drugi zaposleni v isti poslovni enoti. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedima prič, ki sta zaposleni pri toženi stranki, saj je logično, da bosta izpovedovali v njeno korist. Vztraja, da stranke ne razumejo, da so do odškodnine upravičene le v primeru, če so za to izpolnjeni dogovorjeni pogoji. V primeru neizplačila odškodnine krivijo njega ter posledično z njim zavarovanja ne obnovijo. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je bila tožniku nadrejena delavka v zadnjih treh letih, to pa je ravno tisto obdobje, ko mu je začel upadati promet. Tožena stranka je nad njim izvajala mobing, kar se je poznalo tudi pri delovnih rezultatih. S tem, ko mu je ponujala izobraževanje za začetnike, se je iz njega norčevala. Izpodbijana odpoved je bila podana z izključnim namenom, da bi se ga tožena stranka znebila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba z navedbo, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo v takšni obliki, kot je bil postavljen, neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP). Tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijano sodbo, je namreč po vsebini povsem skladen z zahtevkom, postavljenim v tožbi z dne 4. 1. 2017. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V tem sporu je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 11. 2016 zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov na delovnem mestu samostojni zastopnik. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na prvi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki v 2. alineji določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka te določbe, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih navedb o tem, da so imeli delavci na delovnem mestu samostojni zastopnik različne plane realizacije in da so bili ti izdelani na podlagi subjektivnih kriterijev, opredelilo v 14. točki obrazložitve sodbe. V zvezi s tem je pritrdilo tožniku, da plani realizacije za vse delavce niso bili enaki, vendar pa je tožena stranka po njegovi ugotovitvi pri tem upoštevala objektivne (realizacija preteklega leta, tip naselja, v katerem samostojni zastopnik opravlja delo itd.) in ne subjektivne kriterije. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Sicer drži, da je tožniku nadrejena delavka A.A. izpovedala, da delavci pri pripravi planov realizacije ne sodelujejo, vendar to ne potrjuje tožnikovih navedb, da so ti pripravljeni na podlagi subjektivnih kriterijev. Ker so bili načrtovani plani realizacije za vsakega delavca pripravljeni ob upoštevanju specifičnih okoliščin njegovega delovnega okolja, pritožba neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da delovni rezultati delavcev (tj. odstotki realizacije načrtovanega plana) med seboj niso primerljivi.

8. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe navedlo tudi jasne razloge za ugotovitev, da je bil tožnikov plan realizacije za leto 2016 postavljen realno oziroma da ni bil pretiran. Pritožba mu zato neutemeljeno očita, da se do nasprotnih navedb tožnika ni opredelilo. Ne drži niti pritožbena navedba, da priča A.A. ni odgovorila na vprašanje tožnikovega pooblaščenca, ali so plani postavljeni realno, saj je odgovorila pritrdilno (stran 18 zapisnika o prepisu naroka za glavno obravnavo z dne 7. 9. 2019). Sodišče prve stopnje je nadaljnja vprašanja priči v zvezi s tem utemeljeno prekinilo s pojasnilom, da je presoja glede realnosti oziroma primernosti zastavljenih planov tako ali tako v pristojnosti sodišča in ne priče, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi bistveno, ali je bil seznanjen s Pravilnikom o organizaciji dela in sistemizaciji novih delovnih mest, na podlagi katerega je s toženo stranko 2. 11. 2016 sklenil (novo) pogodbo o zaposlitvi. Ta pravilnik je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje sprejet le zato, ker je prišlo do pridružitve Zavarovalnice F., zavarovalnice G., H. in I. k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnje ugotovitve, da se vsebina tožnikovega dela s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ni v ničemer spremenila, zavzelo pravilno stališče, da sprememba omenjenega pravilnika za odločitev ni pravno relevantna. Pritožba s sklicevanjem na dejstvo, da sta stranki v začetku novembra 2016 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da tožena stranka izpodbijane odpovedi ne bi smela utemeljevati z nedoseganjem plana realizacije v obdobju pred 2. 11. 2016. Dejstvo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi bi bilo v obravnavani zadevi lahko pomembno le v primeru, če bi tožnik z novo pogodbo zasedel kakšno drugo delovno mesto ali če bi se spremenile njegove delovne obveznosti, kar pa, kot izpostavljeno, v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka tožniku v obdobju od 2. 11. 2016 do podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala treh opozoril zaradi nedoseganja plana realizacije, kot je bilo to določeno v Pravilniku o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente. To obveznost je izpolnila že s podajo opozoril, ki so bila tožniku vročena 9. 5. 2016, 2. 6. 2016, 30. 8. 2016 in 13. 10. 2016, torej pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen z internimi akti tožene stranke, ki urejajo provizijski sistem in da je bil seznanjen s tem, kakšne delovne rezultate je tožena stranka v letu 2016 od njega pričakovala. Tem ugotovitvam pritožba izrecno niti ne nasprotuje, temveč kot bistveno izpostavlja, da tožnik ni bil seznanjen s spremembo Pravilnika o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente, ki je bila izvedena v avgustu 2016. Ker ob tem ne navaja, da bi omenjena sprememba pravilnika kakorkoli vplivala na njegovo delo oziroma na ugotovljeno nedoseganje predvidenega plana realizacije, pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tudi sprememba tega pravilnika na obstoj utemeljenega razloga za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela nobenega vpliva. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo v sodbi podrobneje obrazložiti, katere spremembe Pravilnika o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente so bile izvedene in ali je bila sprememba pravilnika v avgustu 2016 sploh veljavna.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pravočasnosti odpovedi ni presojalo. Tožnikove navedbe o tem, da naj bi bila izpodbijana odpoved podana prepozno, je zavrnilo v 10. točki obrazložitve sodbe. Zmotno je stališče, ki ga smiselno uveljavlja pritožba, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti začne teči že tedaj, ko se delodajalcu pojavijo prvi dvomi o tem, ali je delavec sposoben dosegati pričakovane delovne rezultate. Navedeno še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko mora delodajalec v skladu s svojim internim aktom delavcu pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi podati (najmanj) tri opozorila na izpolnjevanje obveznosti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka z izdajo opozoril glede očitkov iz opozoril "izčrpala delovnopravno sankcijo". Na to je odgovorilo v 13. točki obrazložitve sodbe, ko je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku v izpodbijani odpovedi utemeljeno očitala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v obdobju od meseca junija 2016 dalje, četudi so bili ti očitki že predmet zgoraj omenjenih opozoril na izpolnjevanje obveznosti. V obravnavani zadevi namreč ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, pri kateri je bistveno, da delavec po prejemu pisnega opozorila ponovno krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče šteti v škodo dejstva, da se je po (prvem) zagovoru pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 20. 9. 2016 odločila, da tožniku ne bo podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč da mu bo ponudila še eno priložnost. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da tožena stranka izpodbijane odpovedi ne bi smela utemeljevati z očitki, v zvezi s katerimi je bil tožnik vabljen na zagovor v septembru 2016. Čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da bi za zakonitost presojane odpovedi zadostovala že ugotovitev, da tožnik načrtovanega plana realizacije ni dosegel v oktobru 2016. V 13. točki obrazložitve sodbe je le kot bistveno izpostavilo ugotovitev, da tožnik tudi v mesecu oktobru 2016 (torej tudi po prejemu četrtega opozorila na izpolnjevanje obveznosti) zastavljenega plana realizacije ponovno ni dosegel. 12. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je vabilo na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2016 vsebovalo zgolj očitka nedoseganja predvidenih planov realizacije v mesecih september in oktober 2016. To sicer drži, vendar se je imel tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje glede nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v ostalih z vidika pravočasnosti odpovedi relevantnih mesecih možnost zagovarjati že na zagovoru v septembru 2016. Glede na navedeno ni pomembno, da je tožena stranka tožniku na drugem zagovoru v novembru (ponovno) očitala tudi nedoseganje rezultatov v mesecih od marca do julija 2016, čeprav ti v vabilu na drugi zagovor niso bili omenjeni. Na zakonitost odpovedi ne vpliva niti dejstvo, da je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala tudi nedoseganje rezultatov v januarju 2016. Bistveno je, da so bili po ugotovitvi sodišča prve stopnje utemeljeni očitki glede nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v obdobju zadnjih šestih mesecev pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje se je do vsega zgoraj navedenega opredelilo v 9., 10. in 13. točki obrazložitve sodbe, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

13. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da Pravilnik o provizijah za zavarovalne zastopnike in sklepalne referente ne določa, da lahko tožena stranka po izdaji treh opozoril na izpolnjevanje obveznosti poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz šestega odstavka 5. člena pravilnika namreč izhaja, da lahko tožena stranka zavarovalnemu zastopniku v primeru, če ta trikrat v enem letu prejme pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, poda redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje, da v pisnih opozorilih ni bil naveden konkreten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnega nedoseganja pričakovanih rezultatov. Pritožba neutemeljeno opozarja, da ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ne predvideva. Dejstvo, da je ureditev v pravilniku tožene stranke za tožnika ugodnejša od ureditve v ZDR-1, ne more utemeljevati nezakonitosti izpodbijane odpovedi, sodišče prve stopnje pa zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ko se do tožnikovih navedb v tej smeri ni opredelilo.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da mu je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala z izključnim namenom, da bi se ga znebila, in da mu je v zadnjih letih pred odpovedjo načrtno onemogočala nemoteno opravljanje dela. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja nasprotno. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je bila njegova nadrejena delavka v B. E.E. hkrati tudi njegova konkurenca. Ker se njegova izpoved v zvezi s tem nanaša na leto 2003, za odločitev v zadevi ne more biti relevantna. Tudi okoliščina, da naj bi omenjena nadrejena delavka po upokojitvi (v letu 2014) svoje stranke prenesla na tožnikovega sodelavca, ne more opravičevati tožnikovih slabih delovnih rezultatov v letu 2016. Pritožba namreč ne navaja, da bi E.E. tožniku v obdobju pred upokojitvijo, ko so bili njegovi delovni rezultati bistveno boljši kot v letu 2016, predajala svoje stranke, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iskanje strank očitno ni oviralo tožnikovega dela. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno (pavšalno) navaja, da je z leti zgubljal stranke le zato, ker so jih prevzemali drugi delavci v isti poslovni enoti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da takšno preusmerjanje strank ni bilo mogoče oziroma da stranke od tožnika nikoli niso bile preusmerjene.

15. Pritožba neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi prič A.A. in C.C. z navedbami o njihovem interesu za uspeh tožene stranke v tem sporu. Sicer drži, da sta navedeni priči še vedno zaposleni pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njuni izpovedi nimata dokazne vrednosti. Sodišče si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem prepričljivo obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi priče D.D. o tem, da naj bi vse zavarovalne police v pisarni v B. sklepala že omenjena delavka E.E.. Kot je to razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 7. 9. 2017, se izpoved priče v tem delu nanaša na leti 2003 in 2005, ki za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi nista pomembni, sodišče prve stopnje pa zato tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do nje ni opredelilo.

17. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se plani realizacije pripravljali tudi ob upoštevanju tipa naselja, v katerem je samostojni zastopnik opravljal delo (to izrecno navaja tudi pritožba), da je tožnik v preteklih letih na istem področju dosegel bistveno višjo realizacijo in da je bila njegova načrtovana realizacija v letu 2016 med najnižjimi pri toženi stranki, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da boljših delovnih rezultatov v B. ni mogoče doseči. Pritožba slabe delovne rezultate v letu 2016 neutemeljeno opravičuje tudi s sklicevanjem na izpoved priče C.C., da velikemu krogu premoženjskih zavarovanj navadno sledi upad. Priča je namreč k temu dodala, da je bil upad tožnikovih delovnih rezultatov v letu 2016 tako drastičen, da ustvarjeni prihodki niso pokrili niti stroška minimalne plače. Da je tožnik v letu 2016 dosegel bistveno nižjo realizacijo od vseh ostalih sodelavcev, ki v tem letu prav tako niso dosegli načrtovanega plana realizacije, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

18. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ponovno izpostavlja, da je bil razlog za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v letu 2016 tudi to, da je imel pisarno v B. na voljo le dva dni na teden. Delo v pisarni sicer tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje za delavca predstavlja določeno prednost, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi nadaljnjih ugotovitev, da je tožnik že v preteklosti delo opravljal od doma ter da tudi sicer ni bil stalno prisoten v pisarni, pravilno zaključilo, da omenjena okoliščina tožnika ni nikoli ovirala pri doseganju dobrih delovnih rezultatov, posledično pa ne more utemeljevati niti njegovih slabih delovnih rezultatov v letu 2016. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka favorizirala njegovega sodelavca s tem, ko mu je ponudila mesto v pisarni tri dni na teden, sicer pa tožnik v postopku na prvi stopnji navedb v tej smeri ni podal. Pritožba neutemeljeno navaja, da stranke za težave pri izplačilu odškodnine krivijo tožnika, češ da ne razumejo, da zavarovalnica odškodnino izplača le v primeru, če so za to izpolnjeni z zavarovalno pogodbo dogovorjeni pogoji. Sodišče prve stopnje je namreč kot verodostojno ocenilo izpoved priče A.A., da se tožnik v času trajanja delovnega razmerja glede tega ni nikoli pritoževal. Ker tožena stranka tožnika ni ovirala pri opravljanju njegovega dela, je v zvezi s tem neutemeljena tudi (pavšalna) pritožbena navedba, da so bili slabi delovni rezultati v letu 2016 posledica mobinga z njene strani.

19. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2016, za reintegracijo, za prijavo v socialna zavarovanja, za obračun in izplačilo nadomestila plače ter za plačilo stroškov postopka utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).