Jedro

Če je objekt zgrajen v nasprotju z izdanim urbanističnim potrdilom se šteje, da je bil zgrajen brez ustreznega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi urbanistične inšpekcije sekretariata za inšpekcijske službe z dne 19.10.1992, s katero jima je naloženo, da morata takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo objekta v izmeri 9,1 x 9,16 m skupaj s stopniščem in teraso v izmeri 2,78 x 7,78 m, ki ga gradita na zemljišču parc.št. 4021, dokler si ne pridobita lokacijskega dovoljenja. Obenem jima je naloženo, da morata zaprositi za lokacijsko dovoljenje v roku enega meseca po prejemu odločbe. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90). Površina spornega objekta znaša več kot 80 m2, zato je zanj potrebno lokacijsko dovoljenje, katerega si tožnika nista pridobila. Ker sta gradila v nasprotju z izdanim potrdilom z dne 13.2.1989 za gradnjo vinske kleti v izmeri 5,5 x 4,35 m in vodnega rezervoarja v izmeri 15 m2, tega potrdila ni mogoče upoštevati.

Tožnika v tožbi navajata, da nista imela možnosti sodelovanja v postopku. Inšpektor je opravil ogled brez njune vednosti in vse izmeril ter tako k tlorisu prištel tudi vodnjak, ki je zakopan v zemljo. Stavba je zgrajena v skladu z načrtom z dne 19.12.1989 v površini 84 m2 in je vpisana že v zemljiško knjigo. Objekt je bil dokončan pred objavo odloka z dne 27.9.1989. Menita, da bi upravni organ že takrat moral zahtevati "lokacijsko dokumentacijo", če je bila za to zakonita podlaga. Te očitno ni bilo, saj je tožnikoma bilo izdano potrdilo, s čemer je bila dovoljena gradnja na podlagi priloženega načrta, ki je sestavni del spisa. Obravnavano zemljišče je zasajeno s 3000 trtami. Vinograda brez spornega objekta ni mogoče obdelovati. Tožnikoma tudi ni znano, zakaj je bila v postopek vključena L.M., ker njeno ime ne izhaja iz nobene listine. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. in 2. odstavka 74. člena že citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) je bil tožnikoma izrečen inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in naloženo, da morata v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Ugotovitev tožene stranke, da tlorisna površina obravnavanega objekta znaša več kot 80 m2 ni sporna, saj tožnika sama navajata, da je objekt zgrajen v izmeri 84 m2. Prav tako ni sporno, da si tožnika za gradnjo takšnega objekta nista pridobila lokacijskega dovoljenja. Točno je sicer, da je na podlagi priglasitve del bilo I.M. izdano potrdilo z dne 13.2.1989 za gradnjo vinske kleti v izmeri 5,50 x 4,35 m in rezervoarja v površini 15 m2 na parc.št. 4021 po načrtu Ž.S., izdelanem februarja 1989. Na tej podlagi je torej bila dovoljena gradnja vinske kleti in rezervoarja za vodo v navedeni skupni površini 38,9 m2, v višinskem gabaritu P. Ker je bil zgrajen drugačen in znatno večji objekt v višinskem gabaritu P + M, se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na izdano potrdilo z dne 13.2.1989. Zato je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da je sporni objekt zgrajen brez ustreznega dovoljenja.

Tožbeni ugovori sodišču tudi ne vzbujajo dvoma v ugotovitev, da gre za takšno gradnjo, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje namreč ni potrebno le za posege, določene v 54. členu citiranega zakona, to je za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih, adaptacije, postavitev začasnih objektov, namenjenih sezonski turistični ponudbi ipd., ter za graditev pomožnih objektov za potrebe občanov v skladu s predpisom občinske skupščine. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da po odloku o pomožnih objektih občine Piran (Uradne objave, št. 27/89) noben pomožni objekt ne sme presegati tlorisne površine 50 m2. Sporni objekt navedeno površino znatno presega in ga že iz tega razloga ni mogoče obravnavati kot pomožni objekt. Gre torej za objekt, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje, ki si ga tožnika nista pridobila. Zato je odločitev pravilna in v skladu z že citirano določbo 1. in 2. odstavka 74. člena zakona.

Tudi uveljavljana kršitev pravil postopka, ki naj bi bila podana s tem, da tožnikoma ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ni podana. Po izrecni določbi 1. odstavka 76. člena navedenega zakona organ urbanistične inšpekcije namreč odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tožbeni ugovor, da tožnikoma ni znano, zakaj je bila v postopek vključena L.M., je tožbena novota in že iz tega razloga ga ni mogoče upoštevati, saj v upravnem sporu ni mogoče več uspešno uveljavljati novih dejstev in dokazov (39. člen ZUS). Na odločitev tudi ne morejo vplivati zatrjevane potrebe tožnikov po spornem objektu. Tožnika se morata zavedati, da so dovoljeni le takšni posegi v prostor, ki so v skladu z ustreznimi dovoljenji. Če tožnika želita sporni objekt legalizirati, bosta pač morala zaprositi za lokacijsko dovoljenje.

Ker uveljavljana tožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih nista podana, je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo. Določbe ZUS je sodišče, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporabilo kot republiški predpis.