Jedro

Dokler delavec ni seznanjen z mnenjem zdravniške komisije, da mu je bolniški stalež zaključen, ni mogoče trditi, da je z dela izostal neupravičeno. Zato zgolj sklicevanje na mnenje zdravniške komisije, brez ugotovitve, kdaj je delavec zanjo izvedel, ne pomeni, da je delodajalec dokazal obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve (pravnega prednika) tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela več kot pet dni.

Ugotovilo je, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v socialnem sporu odločeno, da je bil tožnik v spornih dneh začasno nezmožen za delo. Zato mu delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na njegovo prejšnje delo in mu plačati nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je bilo v socialnem sporu pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, na podlagi česar je sodišče lahko odločilo o (ne)zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, da je sklepe delodajalca razveljavilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je bil tožbeni zahtevek zahtevek nesklepčen in bi ga moralo sodišče zato zavreči. Ker pa ga je samo popravilo in modificiralo, je razsodilo preko postavljenega zahtevka. Enako velja tudi za dajatveni zahtevek, ki je nedoločen in neizvršljiv. Višje sodišče pritožbenih navedb o tem ni upoštevalo. Tožena stranka je odločala na podlagi zdravstvene dokumentacije, s katero je razpolagala v tistem času. Iz te dokumentacije pa je izhajalo, da v spornih dneh tožniku bolniški stalež ni bil odobren. Tako mnenje je bilo kasneje potrjeno z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je bila razveljavljena šele s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 1999. Sodba sodišča druge stopnje se sklicuje na listinsko dokumentacijo, ki v času odločanja toženi stranki ni bila poznana in še ni obstajala. Takšna utemeljitev naj bi bila nedopustna in sama s seboj v nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Tožena stranka meni, da je ne smejo prizadeti posledice razveljavitve odločbe ZZZS in nepravilnosti v zvezi z ugotovitvijo trajanja bolniškega staleža tožnika. Zaradi tega bi moral tožnik uveljavljati odškodnino od ZZZS, v delovnem sporu pa bi sodišče moralo presojati zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili znani v času odločanja organov tožene stranke.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, katere določbe postopka naj bi bile kršene.

Po drugem odstavku 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke, ki se nanašajo na to kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ni pa pri tem odveč opozoriti na določbe 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločbe delodajalca, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Kadar sodišče ugotovi, da izpodbijana odločitev delodajalca nezakonita, jo razveljavi.

Z očitki, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, tožena stranka smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ni notranjega nasprotja, sta pa res na 3. strani sodbe dve pisni napaki pri poimenovanju strank. Namesto tožeča je namreč zapisano tožena stranka. Prva napaka je povsem evidentna: (ne)sposobna za delo je bila lahko le tožeča in ne tožena stranka. Dovolj jasna pa je tudi druga: le tožeča in ne tožena stranka je bila lahko utemeljeno prepričana, da "ji bo tudi od 17. 1. 1995 dalje" priznan bolniški stalež. Kljub navedenim pisnim napakam zato ni možna taka razlaga izpodbijane sodbe, kot jo ponuja tožena stranka v reviziji.

Navedbe v reviziji, da sodišče druge stopnje "ni upoštevalo pritožbenih navedb" v zvezi s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, je mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga iz 2. točke drugega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Trditve o tem so neutemeljene, saj sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev o teh pritožbenih navedbah in jo je zato mogoče preizkusiti. Kolikor se tožena stanka ne strinja z odločitvijo, s tem nasprotuje dokazni oceni sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja ne formalno ne po vsebini, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in ne smelo preizkušati (371. člen ZPP).

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je bil tožnik od 17. 1. 1995 do 6. 2. 1995 nezmožen za delo. Ta ugotovitev temelji na pravnomočni sodbi v socialnem sporu, v katerem je tožena stranka sodelovala kot stranski intervenient. Po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) preneha delavcu delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo, ker naj bi bil odsoten z dela od 17. 1. 1995 do 8. 2. 1995. Ker odsotnosti z dela do 6. 2. 1995 ni mogoče šteti za neupravičeno, niso izpolnjeni pogoji za zakonito prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR.

V socialnem sporu odloča sodišče o pravicah zavarovancev iz zdravstvenega zavarovanja. Izrek pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1320/95 z dne 23. 4. 1999 se glasi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 6. 2. 1995. Nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov je le dejanska podlaga za priznanje ustreznih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, o čemer sicer z navedeno sodbo ni bilo odločeno. Iz obrazložitve pa izhaja, da taka odločitev ne temelji na ugotovitvi, da je bil (oziroma ali je bil) tudi dejansko nezmožen za delo, temveč na ugotovitvi, da je bil šele takrat seznanjen z zaključkom bolniškega staleža. Do 6. 2. 1995 je bil zato utemeljeno prepričan, da mu je bolniški stalež odobren, s tem pa tudi, da je njegova odsotnost z dela upravičena. Šele od tedaj dalje bi ga lahko zadele posledice neupoštevanja odločitve zdravnika ali zdravniške komisije o zaključku bolniškega staleža. O (ne)upravičenosti odsotnosti z dela odloča delodajalec. V skladu z določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ-MP, št. 4/84 in Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 15/92), mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena iste Konvencije je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. Delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo, se ima pravico pritožiti pri sodišču (prvi odstavek 8. člena Konvencije), sodišče pa je pooblaščeno, da odloči o razlogu za prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke (točka b) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Uporaba Konvencije v nacionalnem pravu se po 1. členu Konvencije zagotavlja z zakoni ali predpisi, kolektivnimi pogodbami, arbitražnimi odločbami ali sodbami sodišč.

Toženi stranki je bilo že v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja - najkasneje ob obravnavi zahteve za varstvo pravic tožnika na Odboru za pritožbe dne 16. 3. 1995 - znano, da je datum zaključka bolniškega staleža sporen. Res je sicer, da iz mnenj zdravniških komisij izhaja, da zaradi medicinskih razlogov ni bilo več potrebno, da bi bil tožnik še naprej v bolniškem staležu. Po 16. 1. 1995 je bil sposoben za delo, nadaljno fizikalno terapijo pa bi lahko opravljal izven delovnega časa. Zdravniške komisije po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanju niso organi, ki odločajo o pravicah zavarovancev iz zdravstvenega zavarovanja. Toliko manj gre za organe, ki bi odločali o pravicah iz delovnega razmerja. V postopku o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela, je vprašanje (ne)sposobnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, le eno od možnih dejanskih vprašanj. Dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotavlja najprej delodajalec, nato pa tudi sodišče, s katerimkoli dokazom. Vsaka stranka ima v dokaznem postopku možnost predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Izvid in mnenje izdajajo zdravniške komisije po predpisih o zdravstvenem zavarovanju v postopkih uveljavljanja pravic iz tega zavarovanja. Pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja, ima izvid in mnenje zdravniške komisije dokazno moč javne listine (224. člen ZPP). Taka listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena.

V obravnavani zadevi je nesporno dejstvo, da je bil tožnik do 16.1.1995 začasno nezmožen za delo. Z dnem, ko je bil po mnenju zdravnika ali zdravniške komisije glede na svoje zdravstveno stanje spet sposoben za delo, bi moral tožnik priti na delo. Tudi morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožnika ne bi odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju (239., 244. in 246. člen Pravil). Kadar zavarovanec ni navzoč na seji zdravniške komisije, ki je odločala o zaključku bolniškega staleža, mora ravnati v skladu z njenim mnenjem od dneva prejema mnenja dalje (drugi odstavek 239. člena Pravil). Dokler delavec ni seznanjen s tem, da mu je bolniški stalež zaključen, ni mogoče trditi, da je z dela izostal neupravičeno. Samo to je tudi bistvena dejanska okoliščina, pomembna za odločitev v tem delovnem sporu. Ker tožnik do 6. 2. 1995 ni bil seznanjem z zaključkom bolniškega staleža, je bil do takrat utemeljeno prepričan, da mu je ta še odobren. Strokovne ugotovitve v izvedenskih mnenjih, da ni bil več nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, bi bile za odločitev o odsotnosti pomembne le, če bi tožnik ravnal v nasprotju z njimi.

Navedeno pomeni, da delodajalec ni dokazal, da bi obstajal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Že iz navedb tožnika v ugovoru zoper sklep direktorja je izhajal vsaj dvom v to, da je tožnik izostal z dela neupravičeno. Navajal je, da so še v teku pritožbeni postopki zoper odločitve zdravniških komisij o trajanju bolniškega staleža. Ta dvom se je kasneje izkazal za utemeljenega najprej delno z odločbo ZZZS z dne 28. 9. 1995, dokončno pa s pravnomočno sodbo socialnega sodišča. Če je tožena stranka kljub temu štela tožnikovo odsotnost za neupravičeno, je s tem prevzela tudi tveganje in posledice razveljavitve takšne odločitve. Sprejela je namreč odločitev le na podlagi enega dokaza (javne listine), ne da bi izvedla tudi druge dokaze, s katerimi bi se ugotovilo, ali so v javni listini relevantna dejstva tudi resnično ugotovljena. Dokazno breme je na delodajalcu, ki tega bremena ne more prevaliti na delavca.

Tožena stranka bi morala bodisi počakati s svojo odločitvijo do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, ali pa sama izvesti dokazni postopek in ugotoviti, kdaj se je bil tožnik po zaključku bolniškega staleža dolžan vrniti nazaj na delo.

Neutemeljene (in z navajanjem, da gre za disciplinske odločitve tudi napačne) so navedbe v revziji, da so bile odločitve tožene stranke sprejete na podlagi pravnoveljavnih odločb in mnenj ZZZS. Kot je bilo že navedeno, so mnenja in izvidi zdravniških komisij le strokovna medicinska mnenja (tudi) o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca. ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Zato ima revident v načelu sicer prav, da odločitev v sporu o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: upravičenost odsotnosti z dela. Ta se v postopku za priznaje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje z izvidi in mnenji zakonsko predpisanih izvedenskih organov. Ista izvedenska mnenja se lahko upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu, kjer pa se (ne)upravičenost odsotnosti lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi. Odločitev v obeh postopkih je lahko tudi različna.

Toženo stranko niso prizadele posledice razveljavitve odločbe ZZZS, pač pa posledice ugotovitve sodišča, da ni dokazala obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Njen sklep o prenehanju delovnega razmerja je nezakonit. Zato nosi sama posledice take odločitve, ne pa ZZZS oziroma njegovi izvedenski organi, katerih mnenje je tožena stranka nekritično uporabila kot edini dokaz.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).