Jedro

Tožnik je na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, ker ga je tožena stranka odjavila iz delovnega razmerja in vseh socialnih zavarovanj, ne da bi ga obvestila o kakšnem ukrepu oziroma odločitvi, ki bi lahko bila podlaga za takšno odjavo.

Takšna zahteva za odpravo kršitev javnemu uslužbencu ne daje podlage, da lahko vloži tožbo neposredno na sodišče, temveč mora v skladu s prvim odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) v roku osmih dni po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Šele zoper njen sklep ali pa njen molk lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka nezakonito prekinila delovno razmerje, ter da mu delovno razmerje ni prenehalo 28. 4. 2016, temveč obstoji in še naprej traja, in da se toženi stranki naložili, da tožniku vzpostavi delovno razmere, ga pozove nazaj na delo, ga prijavi v ustrezna socialna zavarovanja, mu vpiše delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mu obračuna vse neizplačane bruto plače ter mu izplača neto zneske. Tožbo je zavrglo na podlagi ugotovitve, da je fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopila 19. 4. 2016, da je takrat pričel teči osemdnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel 27. 4. 2016, oziroma, ker je bil tega dne praznik, 28. 4. 2016. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem, da tožnik v skladu s petim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) nima pravice do sodnega varstva, ker zoper sklep o izredni odpovedi ni vložil pritožbe. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) zakonito izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje izdalo sklep o zavrženju tožbe, ne da bi tožniku dalo možnost, da se izreče o navedbah in dokazih, s katerimi se je prvič seznanil šele z vpogledom v odgovor na tožbo. Tožnik prej ni poznal razloga za prekinitev delovnega razmerja, saj ni bil seznanjen z izrekom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in postopkom njene vročitve. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da tožniku obvestilo z dne 17. 3. 2016, s katerim naj bi mu bila vročena izredna odpoved, ni bilo puščeno v predalčniku njegovega pooblaščenca, zato tožnik z besedilom tega obvestila (in posledično z izredno odpovedjo) ni bil seznanjen. Obe sodišči sta v nasprotju z ovojnico navedene pošiljke ugotovili, da naj bi tožnik pošiljko prejel 4. 4. 2016. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo vročanje izredne odpovedi izvedeno v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), saj je treba upoštevati specialno določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta taksativno našteva načine vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem, med temi pa ni vročanja pooblaščencu. Zmotno je stališče, da je pri fikciji vročitve bistveno zgolj to, da je bil naslovnik obveščen, da pošiljko lahko prevzame na pošti, ter da zato ni bistveno, da je vročevalec ni pustil v predalčniku. Bistvena je dejanska seznanitev z odpovedjo, kot je to odločilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-200/15 z dne 16. 3. 2017. Tožnik je bil z odpovedjo seznanjen šele s prejemom odgovora na tožbo. Zmotno je stališče sodišča, da ni pomembno, da tožnik ni vedel, kaj se mu poskuša vročiti, češ da na obvestilu o prispeli pošiljki ponavadi sploh ni označena dejanska vsebina pošiljke, pa to ne vpliva na vročitev. Tožena stranka ni imela upravičenega razloga, da na sporočilu o prispeli pošiljki, ovojnici in obvestilu o izdaji sklepa z oznako tajnosti ni navedla, da se tožniku vroča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da naj jo tožnik prevzame pri toženi stranki. Samega obvestila tudi ni mogoče razumeti tako, da se nanaša izključno na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Protispisna je ugotovitev, da naj bi bilo obvestilo tožene stranke z dne 17. 3. 2016 vročeno tožnikovemu pooblaščencu 4. 4. 2016 in da je tega dne pričel teči rok za pritožbo. Iztek roka za dvig poštne pošiljke ne dokazuje njene vročitve, še posebej, če tožena stranka ob izteku tega roka ni zagotovila, da bi vročevalec pošiljko pustil v predalčniku naslovnika. V delovnopravnih zadevah ne zadošča zgolj štetje rokov za prevzem pošiljke, temveč mora biti delavec z odpovedjo dejansko seznanjen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče ni navedlo, katere listine je uporabilo pri ugotavljanju časa vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti. Ni bilo raziskano, kdaj je tožena stranka obvestilo z dne 17. 3. 2016 ponovno dostavilo tožniku. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni zatrjeval (niti dokazal), da bi zoper izredno odpoved vložil pritožbo, saj tožnik pred sodiščem prve stopnje tega ni mogel navajati, v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje pa je pojasnil, da pritožbe zoper izredno odpoved ni mogel vložiti, ker z njo ni bil seznanjen.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Med strankama je sicer sporno, ali je bil tožniku vročen oziroma ali mu je bil pravilno vročen dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2016 in ali je to vročitev mogoče šteti za vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je, ne glede na odgovor na to vprašanje, v vsakem primeru odločilnega pomena dejstvo, da tožnik ni izpolnil temeljne procesne predpostavke za vložitev tožbe, to je izčrpanja pritožbenega postopka proti toženi stranki.

8. Tožnik je javni uslužbenec, zato zanj velja določba drugega odstavka 25. člena ZJU o tem, da sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem lahko zahteva v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa Komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe. Tožnik je 13. 5. 2016 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, ker ga je tožena stranka petnajst dni pred tem odjavila iz delovnega razmerja in vseh socialnih zavarovanj, ne da bi ga obvestila o kakšnem ukrepu oziroma odločitvi, ki bi lahko bila podlaga za takšno odjavo. Pravna podlaga navedene zahteve za odpravo kršitve je določba drugega odstavka 24. člena ZJU o tem, da ima javni uslužbenec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je petnajst dni. Vendar pa takšna zahteva za odpravo kršitev javnemu uslužbencu ne daje podlage, da lahko neposredno vloži tožbo na sodišče, temveč mora v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZJU v roku osmih dni po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS in šele zoper njen sklep ali pa njen molk javni uslužbenec lahko uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem. Tožnik po izteku zakonskega roka za odpravo kršitve ni v roku nadaljnjih osmih dni vložil pritožbe na Komisijo za pritožbe, temveč je v tem roku zahteval sodno varstvo, kar pa ni dopustno.

9. V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZDDS-1 sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena.

10. Glede na navedeno niti ni bistveno, ali je bil dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2016 tožniku pravilno vročen in ali je glede na specifičnost te zadeve možno šteti, da je bila z njegovo vročitvijo opravljena vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato Vrhovno sodišče na te revizijske navedbe niti ne odgovarja. V vsakem primeru bi tožnik moral najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, bodisi zaradi tega, ker tožena stranka ni odločila o zahtevi za odpravo kršitev, bodisi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožbo je potrebno zavreči kot nedovoljeno tako v primeru, če sprejmemo razlogovanje tožnika, da mu dopis z dne 17. 3. 2011 ni bil vročen (kar je sicer v nasprotju s tožbeno navedbo, da je 5. 4. 2016 tožnikov pooblaščenec ta dopis prejel v nabiralnik) in da te vročitve ni možno šteti za vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v primeru, če sprejmemo razlogovanje tožene stranke, da je bil sklep o izredni odpovedi tožniku pravilno vročen s tem, da je bil njegovemu pooblaščencu vročen dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2016. 12. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Zatrjevana kršitev že pojmovno ne more biti podana, saj je sodišče izdalo sklep (in ne sodbe) po predhodnem preizkusu tožbe, kar je faza postopka pred glavno obravnavo. Drugi odstavek 42. člena ZDDS-1 izrecno določa, da sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena. Ta določba se seveda nanaša tudi na primer, ko je pritožbo treba vložiti zaradi poteka roka, v katerem bi delodajalec moral odločiti o zahtevi za odpravo kršitev.

13. Iz istih razlogov revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je imel možnost, da se izjavi o stališču tožene stranke, da ni izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost tožbe, saj je tožena stranka ta ugovor uveljavljala v odgovoru na tožbo, tožnikov pooblaščenec pa je potem, ko je od sodišča prejel sporočilo, da je odgovor na tožbo označen s stopnjo tajnosti „interno“ vpogledal v spis. Navedeno pomeni, da je tožnik imel možnost, da se izjavi o tovrstnem ugovoru tožene stranke.

14. Zmotno, čeprav za odločitev o zakonitosti sklepa o zavrženju tožbe, nebistveno, je revizijsko stališče, da vročitev dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2016 ni bila pravilna, ker bi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR-1 morala biti vročena delavcu in ne njegovemu pooblaščencu. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 105/2016 z dne 7. 6. 2016 že pojasnilo, da se tudi v primeru, ko je glede vročanja odpovedi treba uporabiti določbe ZDR-1, glede vročanja pooblaščencu uporabljajo določbe ZPP. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 namreč določa, da se glede vprašanj vročanja odpovedi, ki niso drugače urejena s tem členom (med njimi je tudi vročanje pooblaščencu), smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka. V konkretnem primeru pa je glede vročanja sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba uporabiti specialne določbe ZJU, ki v prvem odstavku 24. člena določa, da se za vročitev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v prvem odstavku 88. člena določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Tožnik je za zastopanje v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblastil odvetniško družbo, ki ga zastopa tudi v tem sporu, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pisanja v zvezi z odpovedjo vročala tožnikovemu pooblaščencu.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 384. členom ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani z revizijo uveljavljanji razlogi.