Jedro

Odločbe (sodbe in sklepi) sodišč niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tožnika jih ne moreta izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbijata jih lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem, in končno, po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim (in ne Upravnim) sodiščem. Uspešno pa tudi ne moreta uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijanih sodnih aktov in dejanj namreč že z ozirom na njihovo naravo (kot aktov sodišč) ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja iz te zakonske določbe.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Predlogu se ugodi in se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožnika sta pri tem sodišču dne 23. 10. 2010 vložila tožbo in nato dne 25. 10., 3. 11. in 8. 11. 2010 še tri dopolnitve. V tožbi in dopolnitvah obširno navajata in izpodbijata odločitve, sprejete (zlasti) v izvršilni zadevi z opr. št. In 23/97, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, ter v tej zvezi predlagata tudi izdajo začasne odredbe. Poleg tega predlagata, da se jima povrne nastala škoda ter da se ju oprosti plačila sodnih taks.

Tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče zavreči. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1) se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov, kadar je vanje poseženo z upravnimi akti, to je z odločbami ali drugimi akti, ki jih izdajo upravni organi ali drugi organi, ko izvršujejo upravne funkcije (1. in 2. člen ZUS-1). Odločbe (sodbe in sklepi) sodišč torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. O zakonitosti (drugih) posamičnih aktov ali dejanj pa se odloča v upravnem sporu samo, kadar se z njimi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine in še to samo v primeru, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

V konkretnem primeru iz vsebine tožbe in številnih priloženih listin izhaja, da se tožnika ne strinjata z odločitvami in dejanji v izvršilnem postopku. Postopek se vodi pred rednim sodiščem in se je začel na predlog A. d.d. kot upnika zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč, in ne za upravno zadevo. Zato tožnika odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne moreta izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbijata jih lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem, in končno, po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim (in ne Upravnim) sodiščem. Uspešno pa tudi ne moreta uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijanih sodnih aktov in dejanj že z ozirom na njihovo naravo (kot aktov sodišč) ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja iz citirane zakonske določbe. Kolikor uveljavljata neveljavnost oziroma ničnost pravnih poslov, ki so privedli do izvršbe in s tem do zatrjevanega neustavnega posega v zasebno lastnino, je sodno varstvo zoper takšne akte in dejanja zagotovljeno v civilnem sodnem postopku pred rednim sodiščem, kot je tožnikoma večkrat pojasnilo že izvršilno sodišče, ko je odločalo o njunih (številnih) ugovorih in pritožbah. Posebno sodno varstvo pa je zagotovljeno tudi za primer (pre)dolgotrajnih sodnih postopkov.

Ker torej akti in dejanja, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo s tožbo, je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, da se tožba zavrže. S tem, ko ni podlage za tožbo, tudi ni podlage za odločanje o zahtevani odškodnini. O zahtevku za povrnitev škode se namreč lahko odloči le s sodbo, in to s sodbo, s katero sodišče samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (67. člen ZUS-1).

Ker ni dopusten upravni spor, pa tudi ni podlage za predlagano odložitev izvršitve izpodbijanih aktov oziroma začasno ureditev stanja, saj je, skladno z določbami ZUS-1, vložena tožba tako procesna kot vsebinska predpostavka za odločanje o začasni odredbi. Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je namreč verjetno izkazana le v primeru, če je izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z odločitvijo o tožbi. V konkretnem primeru takšne možnosti ni, zato je bilo treba razen tožbe zavreči tudi zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe.

Pač pa je sodišče ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj je iz listin, ki sta jih tožnika priložila tožbi, razvidno, da bi se s plačilom sodnih taks z ozirom na njune dohodke (oba prejemata socialno pomoč) sredstva, s katerimi se preživljata, bistveno zmanjšala, kar je po določbah Zakona o sodnih taksah pogoj za taksno oprostitev.