Jedro

Če zapadli davki niso plačani v predpisanih rokih, se uvede postopek prisilne izterjave.

Po ustavitvi relativnega zastaranja začne to teči znova in teče dokler davčna obveznost ne zastara absolutno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13. 6. 2001, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja Davčnega urada C., Oddelka za davčno knjigovodstvo in izterjavo z dne 12. 4. 2000. Z njim je bilo na podlagi določb 2., 40., 42. in 64. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) odločeno, da se tožeči stranki opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 28. 8. 1997 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do dne 31. 7. 1997 458.079,00 SIT (glavnica 45.440,70 SIT, zakonite zamudne obresti 408.638,30 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT, stroški za pot izterjevalca 3.000,00 SIT) in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 29. 3. 2000, ki je sestavni del tega sklepa.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Tožbene ugovore o zastaranju posameznih terjatev, navedenih v dolgovnem seznamu, je kot neutemeljene zavrnilo s sklicevanjem na določbo 96. in 97. člena ZDavP. S sklepom o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja se v izvršilnem postopku izterjujejo davčne obveznosti, ki niso bile plačane v predpisanem roku. Ker se glede na določbe ZDavP lahko davčni dolg izterja na različne načine, ni nezakonito ravnanje davčnega organa, če je poleg navedenega izdal še druge sklepe o prisilni izterjavi dolžnega dolga. Uradni podatki davčnega organa, ki se nanašajo na dolgovni seznam, so del spisovne dokumentacije. Zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost preveriti pravilnosti dolgovnega seznama.

3. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka. Navaja, da mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati zastaranje; ker se davčni dolg nanaša na leta 1991 in 1992, sta tako relativni kot absolutni zastaralni rok za terjatve, ki se prisilno izterjujejo, potekla. Drugačno stališče sodišča je v nasprotju z dejstvi in listinami v spisu. Ker v spisu ni listin, ki so podlaga za izračun obresti, je dejansko stanje glede izračuna višine obresti zmotno in nepopolno ugotovljeno. Z odločbo tožene stranke je bilo odločeno o isti terjatvi kot z odločbo z dne 13. 11. 1997, s katero je bil odpravljen prvostopni sklep, ponovni postopek zaradi zastaranja terjatev pa ni bil uveden. Prilaga dopise z dne 19. 9. 2002, 22. 10. 2002 ter 26. 3. 2003 o odpisih terjatev, ki se prisilno izterjujejo.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, kjer je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče opravilo revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku (nanj je revizijsko sodišče vezano in glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 tudi ni pristojno za presojo njegove pravilnosti) pravilno presodilo, da je sklep o prisilni izterjavi dolga iz tožnikovega premičnega premoženja z dne 12. 4. 2000, pravilen in pravilno temelji na določbah 40., 42., 43., 44. in 46. člena ZDavP.

9. Ker tožnik zapadlih davkov ni plačal v predpisanih rokih, je bil zoper njega v skladu s 40. členom ZDavP pravilno in utemeljeno uveden postopek prisilne izterjave davčnega dolga iz njegovega premičnega premoženja s sklepom z dne 12. 4. 2000 (izdanim v ponovnem postopku). Navedeni sklep vsebuje vse obligatorne sestavine, določene v 43. členu ZDavP, pri čemer je izvršilni naslov (ker tožnik dolguje davek iz več let in iz različnih odločb) seznam zaostalih obveznosti, ki ga je sestavilo knjigovodstvo davčnega zavezanca, tako kot je določeno s 44. členom ZDavP, in je sestavni del navedenega prvostopnega sklepa. V seznamu zaostalih obveznosti so za vsako vrsto obveznosti navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina dolga in višina obresti, kar je v skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP.

10. Iz določbe drugega odstavka 46. člena ZDavP sicer izhaja, da lahko davčni dolžnik ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, davčni organ pa mu mora dati možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se tako v upravnih spisih, kot v sodnem spisu nahajajo uradni podatki davčnega organa. Zato je revizijski ugovor revidenta, da mu ta možnost ni bila dana, protispisen. Ne more pa revident šele v reviziji ugovarjati pravilnosti izračuna zamudnih obresti, saj gre pri izračunu višine dolga za vprašanje dejanskega stanja.

11. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo zoper tožnika za poplačilo istega davčnega dolga izdanih več sklepov o prisilni izterjavi dolga. Ker ni sporno, da dolžnik zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, je davčni organ poskušal doseči poplačilo na več različnih načinov, kar ni v nasprotju z določbami ZDavP. Predmet presoje v tem postopku pa je samo sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja, izdan dne 12. 4. 2000. 12. Glede na načelo zakonitosti upravnega postopka (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) se pravilnost in zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega akta presoja z vidika pravnega in dejanskega stanja ob njegovi izdaji. Že zato poznejši odpisi posameznih terjatev zaradi njihove neizterljivosti na pravilnost odločitve davčnih organov oziroma sodišča prve stopnje ne vplivajo. Sicer pa pomenita oba dopisa o odpisu terjatev zaradi neizterljivosti (dopis SPIZ z dne 15. 9. 2002, in dopis Obrtne zbornice Slovenije z dne 22. 10. 2002), ki ju je tožnik priložil reviziji, nedovoljeno novoto. Stranke smejo v skladu s 87. členom ZUS-1 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

13. Ugovore o zastaranju posameznih terjatev, ki sestavljajo davčni dolg, je pravilno in utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na določbe drugega odstavka 96. člena ter drugega, tretjega in četrtega odstavka 97. člena ZDavP. Pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave (za kar v obravnavanem primeru gre) zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati (drugi odstavek 96. člena ZDavP). Tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil tožnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v prejšnjem členu (četrti odstavek 97. člena ZDavP). Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči (peti odstavek 97. člena ZDavP). Ker je iz seznama zaostalih obveznosti z dne 29. 3. 2000, za vsako posamezno obveznost, ki se prisilno izterjuje, razvidno, kdaj je nastopila njena izvršljivost, je sodišče prve stopnje oziroma že tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pravilno ugotovila, da do absolutnega zastaranja pravice do izterjave ni prišlo (dne 5. 11. 1996 je bila namreč izdana odločba o ugotoviti neplačanih obveznosti; dne 13. 11. 1997 sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja, ki je bil v pritožbenem postopku z odločbo z dne 23. 11. 1999 odpravljen; dne 12. 4. 2002 je bil izdan ponovni sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja).

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).