Jedro

Primerjava znamk mora biti celovita in obsega presojo znakov znamk, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, v končni fazi pa je odločilna celostna zaznava pri povprečnemu potrošniku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. ... z dne 3. 12. 2007 v 1. točki odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je urad zavrnil varstvo mednarodne znamke št. 857479 za blago in storitve iz razredov 16 in 35. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamke (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: MA) dne 26. 10. 2004 registriral znamko št. 857479 (v nadaljevanju: izpodbijana znamka), katere imenik je tožeča stranka, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana v Republiki Sloveniji za blago/storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK), razvrščeno v razrede 09, 16, 35, 38. V roku treh mesecev je družba A.A.A, ki je v tem upravnem sporu stranka z interesom, vložila ugovor zoper registracijo znamke. V ugovoru je navedla, da je imetnica dveh prej registriranih znamk št. 200070380, 200070381, ki sta registrirani za blago in storitve iz razredov 3, 16, 25, 35, 41, 42 NK. Meni, da je znak izpodbijane znamke podoben znakom njenih znamk, podobno pa je tudi blago in storitve iz razredov 16 in 35 NK. Predlaga zavrnitev registracije izpodbijane znamke za celotno blago in storitve iz razredov 16 in 35 NK. Urad je preko mednarodnega urada tožeči stranki poslal obvestilo o vloženem ugovoru in jo pozval, naj se v roku treh mesecev izjavi o razlogih iz ugovora. V odgovoru je tožeča stranka navedla, da se ne strinja, da so si znaki znamk podobni, pri čemer je podala podrobno primerjalno analizo znakov znamk. Meni, da beseda „ambient“ nima razlikovalne funkcije. Sklicuje se tudi na druge znamke, ki vsebujejo besedo „ambient“. Nadalje navaja, da vložnik ugovora znamko „ambient“ na trgu uporablja v čisto drugačni obliki, kot jo ima znak izpodbijane znamke.

Urad je ugotovil, da je ugovor utemeljen za blago in storitve razredov 16 in 35 NK.

Tožeča stranka želi v Republiki Sloveniji registrirati znamko za znak „AWK AMBIENTE“, in sicer za blago in storitve iz razredov 9, 16 (nosilci podatkov vseh vrst vključenih v tem razredu, vključujoč tiskovine, posterje, fotografije, reklamne brošure, kataloge, vstopnice), 35 (oglasna dejavnost, objavljanje oglasov, storitve pospeševanja prodaje), 38 NK. Vložnik ugovarja s svojima dvema znamkama in sicer št. 200070380 „AMBIENT“, registrirano za blago in storitve iz razredov 03, 15, 16 (papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi, zvezki, papirnati servieti, nalivna peresa, kemični svinčniki, tiskarski izdelki, revije in časopisi, prospekti, knjigoveški material, fotografije, tiskarske črke, klišeji), 25, 35 (oglasna dejavnost, objavljanje reklamnih tekstov, storitve s področja reklam in ekonomske propagande), 41, 42 NK ter št. 200070381 „JANA AMBIENT“, registrirana za enako blago in storitve, kot znamka št. 200070380. Po točki b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Podobnost znamk ugotavljamo na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev ali enakosti ali podobnosti znakov znamk. Znamki sta si podobni, v kolikor sta izpolnjena oba pogoja.

Pri primerjavi blaga in storitev je urad pri izpodbijani znamki upošteval le blago in storitve iz razredov 16 in 35 NK, saj preostalo blago in storitve niso bili predmet ugovora. Ugotovil je, da izpodbijana znamka in znamka vložnika ugovora v razredu 16 NK ščitijo enako (fotografije) oziroma podobno blago. Znamka vložnika ugovora v razredu 16 NK ščiti izdelke iz papirja in tiskarske izdelke, med katere uvrščamo tudi tiskovine, posterje, reklamne brošure, kataloge, vstopnice (vsi so lahko iz papirja in spadajo med tiskarske proizvode), katere želi s svojo znamko ščititi tudi imetnik izpodbijane znamke. Izpodbijana znamka ščiti še nosilce podatkov, ki pa so podobni revijam, časopisom, prospektom, tiskarskim izdelkom. Časopisi, revije itn. se na trgu pojavljajo tudi v obliki nosilcev podatkov. Nosilci podatkov se velikokrat prodajajo skupaj z revijami, zato so z njimi povezani.

Primerjano blago ima lahko skupnega potrošnika, namen, kraj prodaje, delno sestavine in lahko spada v enako gospodarsko panogo .

Nadalje je urad ugotovil, da izpodbijana znamka in znamka vložnika ugovora v razredu 35 NK ščitijo enake (oglasna dejavnost, objavljanje oglasov oz. reklamnih tekstov) in podobne storitve. Izpodbijana znamka v razredu 35 NK ščiti še storitve pospeševanja prodaje, ki vključujejo tudi storitve oglasne dejavnosti. Storitve oglaševanja in pospeševanja prodaje so podobne, saj obe vključujejo druga drugo in so na trgu zelo povezano. Na podlagi navedenega je urad ugotovil, da je izpolnjen pogoj enakosti in podobnosti blaga ali storitev iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Za zavrnitev znamke po tem določilu mora biti istočasno izpolnjen tudi pogoj enakosti ali podobnosti znakov znamk. Pri presoji podobnosti znakov se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znake v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov znamk. Urad je vizualno, fonetično ter pomensko primerjal znak izpodbijane znamke z znakom znamke vložnika ugovora. Znak izpodbijane znamke je registriran v barvni (modra, oranžna) sliki, ki jo sestavljata besedi „AWK“ in „AMBIENTE“, med katerima se nahaja elipsasti znak. Znak znamke vložnika ugovora je registriran v besedi z običajnimi črkami, in poleg besede „AMBIENT“ ne vsebuje drugih elementov. Znak izpodbijane znamke vsebuje besedi „AWK“ in „AMBIENTE“. Imetnik izpodbijane znamke navaja, da črke „AWK“ niso fantazijske, čemur urad ne oporeka. Beseda oziroma črke „AWK“ predstavljajo del imena imetnika izpodbijane znamke. Beseda „AMBIENTE“, prevedeno iz italijanščine, pomeni okolje, prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar (vir: Veliki italijansko - slovenski slovar, DZS). Znak znamke vložnika ugovora je sestavljen iz besede „AMBIENT“, ki pomeni okolje, prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar. Če primerjamo znaka pomensko, ugotovimo, da sta sestavljena iz enakega pomena, in sicer pomenita okolje, prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar.

K znaku izpodbijane znamke je dodana še beseda oziroma črke „AWK“, ki pa ne pripomore k pomenskemu razlikovanju znakov.

Dodatne črke „AWK“ pri znaku izpodbijane znamke ne spremenijo dejstva, da gre pri znaku pomensko za okolje, prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar. To bo vsekakor opazil tudi povprečni potrošnik in zato primerjana znaka znamk ne bo mogel pomensko ločevati. Na podlagi navedenega je urad ugotovil, da je znak izpodbijane znamke pomensko podoben znaku znamke vložnika ugovora.

V zvezi z vizualnim vidikom imetnik izpodbijane znamke navaja, da so grafični elementi znaka izpodbijane znamke opazni, vendar ni mogoče reči, da predstavljajo dominantni del znaka. Pri znakih, ki vsebujejo tekstovni del, potrošnik svojo pozornost pravilom usmeri k tekstu, grafične elemente pa pogosto dojema kot „dodatek“ k tekstu. Ker v danem primeru barva in elipsasti element ne izražata kakšnega drugega, posebnega pomena, ki bi v primerjavi z besednim delom bolj pritegnila povprečnega potrošnika in s tem prenesla ločevalni učinek z beseda na barvo in elipsasti element, barve in elipsasti element ni mogoče šteti za dominantnejši del znaka, ampak predvsem kot dopolnilni okrasek. Besedilo znaka je napisano tudi v grafizmu, vendar grafizem praviloma ne predstavlja tako močnega distinktivnega elementa, po katerem se znaki ločujejo. Potrošnik bo praviloma pozoren na samo besedilo in bo grafizem dojemal le kot dodatek. Če je znak sestavljen iz besed, načeloma velja, da je ta del praviloma najbolj razlikovalen in tudi najbolj dominanten, saj tako znak dobi ime oziroma je močna, včasih edina, opora potrošnikom in relevantnim krogom. Na podlagi navedenega je urad ugotovil, da dominanti del znaka izpodbijane znamke predstavlja njegovo besedilo, barve in elipsasti element pa ga le dopolnjujeta. Urad je ugotovil, da je znak izpodbijane znamke sestavljen iz celotne besede „AMBIENT“, ki jo vsebuje znak znamke vložnika ugovora. Beseda „AMBIENT“ predstavlja tudi večino črk znaka izpodbijane znamke. Znak izpodbijane znake vsebuje v prvem delu še črke „AWK“ ter končnico „E“, ki pa ne pripomoreta k vizualnemu razlikovanju znakov.

Res je, da je načeloma povprečni potrošnik najbolj pozoren na prve dele besed, vendar to ne velja za vse primere. V določenih primerih lahko prav zadnje črke pritegnejo pozornost povprečnega potrošnika. V primeru znaka izpodbijane znamke so zadnje črke, ki predstavljajo besedo „AMBIENT“, vizualno zelo izrazite in zato jih povprečni potrošnik ne bo zanemaril. Ker pa so črke „AMBIENT“ enake črkam „AMBIENTE“, ki sestavljajo besedo znaka znamke vložnika ugovora, potrošnik znakov ne bo mogel ločevati. Glede na to, da so vsi znaki sestavljeni iz enake besede „AMBIENT“, bo lahko povprečni potrošnik pri znaku izpodbijane znamke menil, da gre le za „novo“ serijo znakov prej registrirane znamke. S tem pa se lahko pojavi zmota na trgu. Na podlagi vsega navedenega urad meni, da je znak izpodbijane znamke vizualno podoben znaku znamke vložnika ugovora.

Znak znamke vložnika ugovora se fonetično izgovori kot „ambijent“, znak izpodbijane znamke pa kot „aveka ambijente“.

Fonetično so si primerjani znaki enaki glede na besedo „ambijent“, ki pri izpodbijani znamki predstavlja fonetično najmočnejši in največji del. Začetna beseda „aveka“ in končnica „e“ sta fonetično manj izraziti in lahko ju bo povprečni potrošnik celo preslišal. Pri znaku izpodbijane znamke je fonetični poudarek na besedi „ambijent“ in zato izpodbijanega znaka povprečni potrošnik ne bo mogel ločevati od znaka „ambijent“ znamke vložnika ugovora. Urad zato meni, da sta primerjana znaka fonetično podobna. Na podlagi navedenega je urad ugotovil, da je znak izpodbijane znamke vizualno, fonetično in pomensko podoben znakom znamk vložnika ugovora. Znak izpodbijane znamke vsebuje še barve in grafični element, ki pa ne predstavljajo dominantnega dela znamke. Znaka izpodbijane znamke povprečni potrošnik ne bo dojemal kot modro-oranžno barvo ali elipsasti element. Znak izpodbijane znamke je sestavljen iz dveh besed, in sicer besede „AWK“ ter „AMBIENTE“. Beseda „AWK“ izraža izvor v smislu podjetja, ki proizvaja ali trži prijavljeno blago in storitve. Svojo funkcijo ima predvsem pri določanju potrebne distinktivnosti, da znak kot celota funkcionira kot znamka, kar se preizkuša v postopku pred objavo znamke (absolutni razlogi). Pri preizkusu podobnosti pa tovrstni elementi nimajo iste vloge, zlasti če se ugotovi, da je znak sporne znamke, kljub dejstvu, da vsebuje oznako določenega izvora („AWK“), v celoti ali delno „prevzel“ znak prejšnje znamke, zaradi česar lahko obstaja verjetnost zmede v javnosti kot tudi povezovanja z znakom prejšnje znamke.

Urad tako meni, da bo povprečni potrošnik iz celote izpodbijanega znaka vsekakor razbral besedo „AMBIENTE“, ki pa jo ne bo mogel ločevati od besede „AMBIENT“ znaka znamke vložnika ugovora.

Znak izpodbijane znamke je tako podoben znaku znamke vložnika ugovora, da bi povprečnega potrošnika lahko navedlo k zmotnemu sklepanju, da so blago in storitve, označene z znakom kasnejše znamke, le del vrste blaga in storitev, ki pripadajo istemu izvoru - prej registrirani znamki „AMBIENT“. Vložnik ugovora se je v ugovoru skliceval še na svojo znamko št. 200070381. Ker je urad ugotovil, da so zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1na podani že v primeru znamke vložnika ugovora št. 200070380, eventualno enakost ali podobnost izpodbijane znamke z znamko št. 200070381 ni ugotavljal. Glede na to, da urad ni primerjal izpodbijane znamke z znamko vložnika ugovora št. 20007038 „JANA AMBIENT“, so vsa sklicevanja imetnika izpodbijane znamke na nepodobnost znamke „AWK“ in „JANA“, brezpredmetna. Imetnik izpodbijane znamke je navedel, da beseda „AMBIENT“ nima razlikovalne sposobnosti.

Urad ugotavlja, da beseda „AMBIENT“ ni generična oziroma opisovalna in ima razlikovalno sposobnost . O generičnih besedah je mogoče govoriti takrat, kadar ima določena beseda ali slika nek pomen za točno določeno blago npr. beseda pivo za blago pivo . Za generično besedo ali sliko je značilno, da se na trgu uporablja oziroma pojavlja samo ta beseda ali slika za označevanje določenega blaga ali storitev, ne pa kakšne druge možne alternativne besede (npr. obdelan tekoči hmelj). Beseda „AMBIENT“ nima direktnega pomena, saj ne pomeni revija, fotografija itn. Imetnik izpodbijane znamke se je v odgovoru skliceval še na druge znamke, ki vsebujejo besedo „AMBIENT“ oziroma „AMBIENTE“. Urad poudarja, da registracije drugih znamk ne morejo vplivati na postopek, saj lahko urad v postopku ugovora analizira le znamke, ki so predmet tega ugovora. Glede na navedeno je urad zavrnil varstvo mednarodne znamke v Republiki Sloveniji za blago/storitve, razvrščene v razred 16, 35 NK, ker se znamke št. 857479 glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ne sme registrirati kot znamka. Za preostalo blago/storitve, razvrščeno v razred(e) 9, in 38 NK se znamki št. 857479 prizna varstvo v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju v

zvezi z vizualno primerjavo urad nepravilno ugotavlja, da v danem primeru barva in elipsasti element zadevne znamke ne izražata posebnega pomena, ki bi v primerjavi z besednim delom bolj pritegnila povprečnega potrošnika in s tem prenesla ločevalni učinek z besede na barvo in elipsast element. Barve in elipsasti element zadevne znamke so bistveni element znamke, ki je registrirana v sliki.

Barva vpliva tudi na opredelitev dominantnega dela zadevne znamke, saj je ob samem pogledu na izpodbijano znamko jasno, da bo potrošnikova pozornost ravno zaradi zapisa z močno, temno modro barvo, usmerjena v kratico AWK ter elipsasti element. Beseda AMBIENTE je zapisana z nežno in svetlejšo roza (pravilno: svetlo oranžno) barvo, ki je že skorajda težko vidna in se mora potrošnik zelo potruditi, da jo lahko razbere. Prav tako ni zanemarljivega pomena dejstvo, da ima znamka vpadljiv, okrogel dizajn in dodatne črke „AWK“ ter črko „E“ v besedi AMBIENTE, medtem ko je predhodna znamka registrirana zgolj v besedi iz črk „AMBIENT“. Začetek obeh besed je povsem različen; znamka pred besedo „AMBIENTE“ oziroma elipsastim elementom vsebuje še kratico „AWK“, ki skupaj z elipsastim elementom predstavlja njen dominantni del, in ravno to prispeva k vizualnem razlikovanju obeh znakov. Poleg tega obravnavani znamki nimata enakega števila črk, saj je izpodbijana znamka sestavljena iz dveh besed in dodatnega grafizma, medtem, ko je predhodna znamka sestavljena le iz ene besede. V predmetnem primeru tako jasna razlika na začetku znakov igra odločilno vlogo, saj bo le-ta privabila bistveno pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni. Poleg tega sta si znaka kot celoti zelo različna zaradi grafizma in barv v zadevni znamki in zaradi razlike v številu črk oziroma besed.

Glede fonetične primerjave tožeča stranka poudarja, da je splošno sprejeto, da je potrošnik pri izgovorjavi najbolj pozoren na začetek izgovorjene besede.

Izgovorjava izpodbijane in predhodne znamke je v večji meri različna, saj se začetek primerjanih znamk popolnoma razlikuje. Obstaja zelo velika možnost, da bo potrošnik znamko izgovarjal v njeni skrajšanji formi „AVEKA“, medtem kot bo predhodno znamko izgovarjal kot „AMBIJENT“. S fonetičnega vidika ni zanemarljivo dejstvo, da zadevna znamka na koncu druge besede vsebuje dodatno črko „E“, ki je predhodna znamka nima. Ta dodatna črka „E“ pa popolnoma zadostuje za zadostno fonetično razliko med znamkama: zadevna znamka se zaključi z mehkim zlogom „TE“, medtem ko se predhodna znamka zaključi s trdim zlogom „T“. Iz vsega zgoraj navedenega torej sledi, da je začetek izgovorjenih znamka popolnoma različen in je jasno, da sta si znamki dovolj različni tudi po izgovorjavi.

Tožeča stranka poudarja, da kratica „AWK“ predstavlja del imena družbe in ima le-ta ravno zaradi tega tudi močnejšo razlikovalno vlogo, medtem ko takšne vloge beseda „AMBIENT“ nima. Pri besedi „AMBIENT“ gre namreč zgolj za pojasnilo: ambient je prostor z določenimi značilnostmi, ki obdajajo osebo ali stvar, okolje (SSKJ).

Da je temu tako, priča tudi število zadetkov na slovenskem spletnem brskalniku najdi.si: več kot 85.000 zadetkov; od tega je veliko zadetkov družb oziroma njihovih ponudb pod besedo AMBIENT - npr. http://www.politron-mp.si/

. Beseda AMBIENT/AMBIENTE pa se velikokrat pojavlja tudi v znamkah razredov 16 in 35, kar je razvidno iz izpisov seznama znamka oziroma iz znamk samih. Iz obrazloženega sledi, da pravi razlikovalni element v zadevi znamki predstavlja kratica „AWK“, ki z besedo AMBIENT/AMBIENTE nima skupnih lastnosti.

Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe in prizna varstvo mednarodne znamke „AWK AMBIENTE“ v sliki, št. 857479 za razreda 16 in 35 na območju Republike Slovenije v celoti, oziroma podrejeno, da odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je znak znamke tožeče stranke podoben znaku znamke vložnika ugovora. Strinja se, da ima barva znakov oz. znamk lahko pomembno vlogo pri prepoznavnosti znamk ali pri določanju dominantnih delov znamk. Vendar pa samo dejstvo, da znak vsebuje barvo, še ne pomeni, da barva predstavlja najpomembnejši element znaka. Načeloma je povprečni potrošnik pri znamkah najbolj pozoren na besedilo znamk, in barve (grafične elemente) velikokrat dojema kot okrasne elemente. Tudi v danem primeru povprečni potrošnik znak znamke tožeče stranke ne bo dojemal kot zgolj modra-oranžna barva, ampak kot „AWK AMBIENTE“. Urad se ne strinja, da je beseda „AMBIENTE“, ki je glede na bazo Romarin (mednarodna baza registriranih znamk) podana v oranžni barvi (ne pa v roza barvi), slabo razvidna. Če znak vsebuje nežnejšo barvo oziroma odtenek barve, to še ne pomeni, da si imetnik znamke ne bi želel, da se ta izrazito svetlejši del ne bi videl. Gre za barvni kontrast ali pa lahko gre za opis lastnosti blaga (npr. nežen vonj). Gre torej za način grafične upodobitve in zgolj zaradi nežnejšega odtenka barv črk, le-teh ne moremo enostavno spregledati. Beseda „AMBIENTE“ je iz celote znaka zelo opazna in jo povprečni potrošnik vsekakor ne bo zanemaril. Beseda „AMBIENT“ ni generična oziroma opisovalna in ima zato razlikovalno sposobnost. O generičnih besedah oziroma slikah govorimo takrat, kadar ima določena beseda ali slika nek pomen za točno določeno blago npr. beseda pivo ali blago pivo. Za generično besedo ali sliko je značilno, da se na trgu uporablja oziroma pojavlja samo ta beseda ali slika za označevanje določenega blaga ali storitev, ne pa kakšne druge možne alternativne besede. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da urad v odgovoru na tožbo zmotno vztraja pri svojih navedbah, da so si primerjane znamke med seboj vizualno, fonetično ter pomensko podobne, zaradi česar obstaja verjetnost povezovanja s prejšnjimi znamkami. Glede barve znamke poudarja, da ima v konkretnem primeru pomembno vlogo, saj vpliva na opredelitev njenega dominantnega oziroma razlikovalnega dela .

Z navedenim pa se strinja tudi urad, ko pravi, da „se strinja, da ima barva znakov oziroma znamk lahko pomembno vlogo pri prepoznavnosti znamk ali pri določanju dominantnih delov znamk“. A vendar tega dejstva pri primerjavi znamk/znakov ni upošteval in je izpodbijano odločbo izdal zgolj na podlagi primerjave besed „AMBIENTE“ ter „AMBIENT“. Vztrajanje tožene stranke na izključno enem delu primerjanih znakov pa je nepravilno in predstavlja kršitev splošnega načela celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti. Ne glede na vizualno podobnost besed „AMBIENT“ in „AMBIENTE“, je namreč dejstvo, da bo potrošnikova pozornost zaradi zapisa z močno, temno modro barvo, usmerjena v kratico AWK ter elipsasti element in ne toliko v besedo AMBIENTE, ki je zapisana z nežnejšo, svetlejšo barvo.

Urad nepravilno meni, da je beseda „AMBIENT“ razlikovalna. Tožeča stranka vztraja pri svojih trditvah, da je beseda „AMBIENT“ zgolj opisna,

kar izhaja iz spodaj navedene literature, kjer lahko pod geslom „ambient“ najdemo: Slovar Slovenskega knjižnega jezika (SSKJ): prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar, okolje: ustvariti primeren deloven ambient; malomeščanski, vaški ambient; godi se v ambientu predvojen družbe; v zločinstvo je zašel pod vplivom ambeinta // razpoloženje, ozračje: na ulicah vlada pravi novoletni ambient: Slovenski pravopis (2001): delovni – okolje; novoletni – razpoloženje: Slovar tujk (Cankarjeva založba): (1) kar koga obdaja, bivalno okolje, v katerem kdo živi in dela, (2) razpoloženje, ozračje.

Iz navedenega je torej razvidno, da je beseda „AMBIENT“ nedvomno opisna in zato nima razlikovalne vloge. Tako kot se za blago „PIVO“ uporablja beseda „PIVO“ in ne alternativa npr. „obdelani tekoči hmelj“, se tudi za besedo „AMBIENT“ ne uporablja besedilo „prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar“, temveč se uporabi zgolj beseda „AMBIENT“. Da je beseda „AMBIENT“ opisna, pa je razvidno tudi iz priloženega izpisa brezplačne spletne enciklopedije Wikipedia. Beseda „AMBIENT“ je opisna glede na blago in storitve. Na primer: blago iz razreda 16 NK“, kot so okrašeni papirni servieti, v domači jedilnici naredijo praznični ambient, revije, časopisi, prospekt ter fotografije pa v kakšni čakalnici ali agenciji naredijo prijeten, sproščen ambient. Prav tako navedeno velja za storitve, ki jih zadevna znamka pokriva v razredu 36 NK: oglasna dejavnost oziroma oglaševanje vpliva na ambient potrošnika: če je oglas zabaven, bo ambient potrošnika vesel in obratno. Zaradi opisnosti beseda „ambient“ ne more biti prevladujoči element pri primerjavi znamk, in je potrebno druge elemente znamk bolj upoštevati pri analizi, iz česar nedvomno sledi, da si primerjani znamki nista podobni do te mere, da bi med potrošniki prihajalo do zmede.

Sodišče je tožbo v odgovor poslalo stranki z interesom A.A.A, ki jo zastopa B.B.B d.o.o., vendar odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali je izpodbijana mednarodna znamka tožeče stranke „AWK AMBIENTE“ zamenljivo podobna predhodno registrirani znamki stranke z interesom „AMBIENT“.

Glede na določbe točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če se blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer verjetnosti zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanaša prijavljeni znak in registrirana znamka. Za podobne je v smislu citirane določbe šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom oziroma storitvami različnih proizvajalcev oziroma ponudnikov storitev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago oziroma storitve različnih proizvajalcev blaga oziroma ponudnikov storitev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, pri čemer je treba upoštevati vse sestavne elemente in najbolj dominantne dele, če jih je mogoče določiti.

Pri primerjavi enakosti oziroma podobnosti je urad pri izpodbijani znamki upošteval le blago in storitve iz razredov 16 in 35 NK, saj preostalo blago in storitve niso bili predmet ugovora. Med strankami ni sporna ugotovitev, da izpodbijana znamka in predhodna znamka v razredu 16 in 35 NK ščitita enako oziroma podobno blago/storitve, zato je izpolnjen pogoj enakosti in podobnosti blaga ali storitev iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Urad je izpodbijano znamko „AWK AMBIENT“ primerjal s predhodno znamko „AMBIENT“ in ugotovil, da sta si znaka zamenljivo podobna tako s pomenskega, vizualnega kot tudi s fonetičnega vidika. Znak izpodbijane znamke je registriran v barvni sliki (modra, oranžna), ki jo sestavljata besedi „AWK“ in „AMBIENTE“, med katerima se nahaja elipsasti znak, znak predhodne znamke pa je registriran v besedi z običajnimi črkami, in poleg besede „AMBIENT“ ne vsebuje drugih elementov. Ni sporno, da beseda „AWK“ predstavlja del imena oziroma firme tožeče stranke, beseda „AMBIENTE“ (prevedeno iz italijanščine) pa pomeni okolje, prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar, in ima torej isti pomen kot znak znamke „AMBIENT“ in sta si torej oba znaka pomensko podobna. S pomenskega vidika tudi ne more biti sporno, kako ambient definirajo različni viri, na katere se sklicuje tožeča stranka (SSKJ, Slovenski pravopis, Slovar tujk, spletna enciklopedija Wikipedia), ni pa mogoče tej besedi odvzeti vsakršnega razlikovalnega pomena v smislu absolutnega zavrnilnega razloga iz točke b) oziroma c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1, kot to zmotno meni tožeča stranka. Urad je namreč znak „AMBIENT“ predhodno že registriral in ne more biti dvoma, da ima ta znak določen razlikovalen pomen. Sodišče pa meni, da predhodno registrirana znamka „AMBIENT“ nima tako pomembnega razlikovalnega učinka, kot ga tej znamki pripisuje urad. Splošno znano je, da imajo znamke močan notranji razlikovalen učinek, kolikor so sestavljene iz besednih, sestavljenih, grafičnih ali tridimenzionalnih znakov, ki nimajo nobene zveze s proizvodi, ki jih označujejo. Verjetnost zmede v javnosti pa je toliko večja, kolikor bolj se razlikovalni učinek prejšnje znamke izkaže za pomembnega. Znamke, ki imajo močan razlikovalen učinek, uživajo širše varstvo, kot znamke, katerih razlikovalni učinek je šibkejši. Za obe obravnavani znamki, ki ščitita podobno blago oziroma storitve iz razredov 16 in 35 NK (npr. tiskovine, tiskarski izdelki, posterji, reklamne brošure, katalogi, fotografije, revije, časopisi, prospekti, oglasna dejavnost, objavljanje oglasov), ni mogoče reči, da nimata nobene vsebinske zveze s proizvodi oziroma storitvami, ki jih označujeta. To pa pomeni, da je notranji razlikovalni učinek predhodne znamke šibkejši in s pomenskega vidika ne more biti odločilen. Zato je v obravnavani zadevi, ko je predhodna znamka sestavljena zgolj iz besede „AMBIENT“, ki je običajna oznaka za okolje oziroma razpoloženje, mogoče zaključiti, da izpodbijana znamka „AWK AMBIENTE“ ne bo povzročala zmede na trgu. Potrošniki zaradi skupne oznake „AMBIENT“ na proizvodih in storitvah iz razredov 16 in 35 tako po presoji sodišča ne bodo zavedeni glede njihovega izvora, saj ta oznaka zaradi šibkega razlikovalnega učinka ne zadošča za sklepanje, da proizvodi oziroma storitve izvirajo od istega proizvajalca oziroma ponudnika storitev. Slednje pa nenazadnje potrjujejo tudi pri uradu registrirane znamke za razreda 16 in 35 NK (npr. „ambieNT“, „Luminos ambiente“). Po ugotovitvi urada beseda „AWK“ pri znaku izpodbijane znamke ne spremeni dejstva, da gre pri znaku „AMBIENT“ za okolje (oziroma za prostor z določenimi značilnostmi, ki obdajajo osebo ali stvar, razpoloženje), vendar se sodišče ne more strinjati z ugotovitvijo urada, da je k znaku „AMBIENTE“ le dodana beseda „AWK“, ki ne pripomore k pomenskemu, vizualnemu in fonetičnemu razlikovanju znakov.

Kot je razvidno iz pomenske, vizualne in fonetične analize ter iz vidika celovite presoje izpodbijane znamke, je urad izhajal iz predpostavke, da njen distinktiven oziroma dominanten del predstavlja beseda „AMBIENTE“, in da bo povprečen potrošnik iz izpodbijane znamke razbral le besedo „AMBIENTE“, s čimer se sodišče ne strinja.

Načeloma res velja, da je potrošnik bolj pozoren na samo besedilo znaka, ki je praviloma najbolj razlikovalen in dominanten del znamke, vendar je treba besedilo presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse ostale razlikovalne elemente. Po presoji sodišča je urad tudi pri vizualni analizi in posledično pri celoviti presoji znamke nepravilno zaključil, „da barva in elipsasti element izpodbijane znamke ne izražata drugega, posebnega pomena, ki bi v primerjavi z besednim delom bolj pritegnila povprečnega potrošnika in s tem prenesla ločevalni učinek z besede na barvo in elipsasti element“. Pri izpodbijani znamki sta namreč modra in svetlo oranžna barva ter elipsasti element znamke vsaj tako pomemben del znamke kot njeno besedilo, zato barve in elipsastega dela znamke ni mogoče šteti zgolj kot dopolnilni okrasek. Pri vizualni analizi urad ni upošteval, da je besedilo obeh znakov težko berljivo zaradi drugačnega grafizma; to pa zlasti velja za znak „AMBIENTE“, ki je zapisan v nežno oranžni barvi, zaradi česar se mora povprečni potrošnik precej potruditi, da ga lahko sploh razbere. Sodišče se tako strinja s tožečo stranko, da barva in elipsasti element vplivata na opredelitev bistvenega dela izpodbijane znamke, saj bo potrošnikova pozornost ravno zaradi zapisa s temno modro barvo usmerjena v kratico „AWK“ ter elipsasti element, ki z vizualnega in celostnega vidika predstavljata distinktivnejši del izpodbijane znamke. Beseda „AMBIENTE“ pa je na drugi strani zapisana z nežno svetlo oranžno barvo, zaradi katere je težko vidna in zaradi specifičnega grafizma tudi težko berljiva ter v posledici vizualno ni izrazita. Iz navedenih razlogov si zato po presoji sodišča izpodbijana znamka in predhodna znamka nista zamenljivo podobni.

Sodišče se nadalje ne strinja tudi z analizo fonetičnega vidika izpodbijane znamke. Ni sporno, da se znak predhodne znamke fonetično izgovori kot „ambijent“, znak izpodbijane znamke pa kot „aveka ambijente“. Fonetično sta si besedi „ambijent“ in „ambijente“ sicer podobni, vendar sodišče ne more slediti zaključku urada, da sta beseda „aveka“ in dodan „e“ fonetično manj izraziti in da bi ju lahko povprečni potrošnik celo preslišal. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je potrošnik praviloma pozoren na začetek izgovorjene besede in da se začetek primerjanih znamk fonetično razlikuje, pri čemer pa po presoji sodišča ni bistvenega pomena, da je „aveka“ del firme tožeče stranke, saj jo bo povprečni potrošnik verjetno doživljal le kot kratico, pa tudi sicer homonimnim znamkam ZIL-1 ne dodeljuje nobenega posebnega statusa. S fonetičnega vidika sodišče meni, da sta si znaka „aveka“ in „ambijente“ enakovredna in da pri fonetični izgovorjavi ni mogoče določiti njenega dominantnega dela. S fonetičnega vidika je treba torej upoštevati, da „aveka“ in dodatna črka „e“ zadostujeta za zadostno fonetično razliko med znamkama, kar utemeljeno ugovarja tudi tožeča stranka. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča urad pri pomenski, vizualni, fonetični in posledično celostni analizi izhajal iz napačne predpostavke, da distinktiven oziroma dominanten del izpodbijane znamke predstavlja beseda „AMBIENTE“, zato je sodišče tožbi v izpodbijanem delu ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka uspela s tožbo, je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) in s 3. odstavkom 3. člena Tarife o pravnih storitvah (Uradni list RS, št. 16/04), ki velja za družbo ITEM d.o.o. Na tej podlagi je tožeča stranka tudi uveljavljala povrnitev stroškov postopka v višini 350 EUR za primer, ko je zadeva rešena na seji.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.