Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi ter se tožba z zahtevkom na: „ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita v delu, ki določa, da se za izračun odpravnine kot delovna doba pri toženi stranki upošteva devet let in da je osnova za izračun odpravnine 25 % povprečne plače tožnika za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve ter ugotovitev, da je osnova za izračun odpravnine tretjina povprečne plače tožeče stranke za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve, in da mora tožena stranka upoštevati pri izračunu delovno dobo tožeče stranke v trajanju 21 let“ zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2. a, 3. a in 4. a točka izreka) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve v 1. in 3. a točki izreka se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita v delu, ki določa, da se za izračun odpravnine kot delovna doba pri toženi stranki upošteva devet let in da je osnova za izračun odpravnine 25 % povprečne plače tožnika za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve ter ugotovitev, da je osnova za izračun odpravnine tretjina povprečne plače tožeče stranke za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve, in da mora tožena stranka upoštevati pri izračunu delovno dobo tožeče stranke v trajanju 21 let (1. točka) V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v odpravnini v višini 4.336,30 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo (2. a in 2. b točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 523,23 EUR iz naslova jubilejne nagrade, kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo (3. a in 3. b točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 723,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo (4. a in 4. b točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navajala je, da je bil tožnik zaposlen v T.D. oziroma kasneje z imenom V.C. d.o.o. do dne 1. 4. 1993, ko je bil nad družbo uveden stečaj. Po prenehanju delovnega razmerja se je zaposlil v družbi V.P. d.o.o., tako je bilo pravno nasledstvo prekinjeno, ne glede na to, da je tožnik takoj nato sklenil delovno razmerje v družbi V.P. d.o.o.. Sklepi stečajnega upravitelja, ki so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka, ne morejo imeti vpliva na pravni položaj tožnika, zlasti ne v smislu zaposlitve oziroma v delovnopravnem smislu. Družba V.P. d.o.o. je zgolj najela proizvodna sredstva za proizvodnjo papirja od V.C. d.o.o. v stečaju, nikoli pa ni prevzela proizvodnje in zaposlenih podjetja V.C. d.o.o.. Tako tožnikovo zaposlitev ni mogoče enačiti z institutom prevzema delavcev, za katerega je določala pogoje splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri V.P. d.o.o.. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je v 15. členu določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Premoženje družbe je na javni dražbi leta 1996 kupila družba I. d.o.o., v kateri se je nato zaposlil tožnik. Družba I. d.o.o. ni bila v nikakršni pravni povezavi z družbo V.P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je že v sodbi izdani v postopku opr. št. Pd 138/2004 kot nesporno ugotovilo, da pravno nasledstvo v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah med družbo V.P. d.o.o. in V.V. d.d. ne obstaja. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da obstaja pravno nasledstvo zgolj med družbami I. d.o.o., I.V. d.o.o., I.V. d.d. in pritožnikom – V.V. d.d.. Tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za obstoj delovnopravne kontinuitete, ki je pojem katerega materialno pravo ne določa oziroma ne opredeljuje, sodišče pa ga uporablja v izpodbijani sodbi in ga obrazloži kot pogoj, pod katerim se lahko izvrši prevzem delavca k drugemu delodajalcu le tako, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bil prevzem delavcev od V.P. d.o.o. na I. d.o.o. izveden na podlagi izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, ki pa ni zajela ne vse zaposlenih delavcev v družbi V., pač pa le delavce, ki so bili zapisani v seznamu, katerega pa sodišče ni prebralo. Tako ni podano pravno nasledstvo, niti ni dokazano, da je bil uporabljen institut prevzema delavcev v skladu s 15. členom ZTPDR ter 11. členom Splošne kolektivne pogodbe o gospodarstvo. Navajanje in povzemanje razlogov iz odločbe višjega sodišča v postopku opr. št. Pd 138/2004 je nesprejemljivo in napačno, saj se je v tej odločbi pritožbeno sodišče opira na napačno materialnopravno podlago. Pritožniku je bila kršena tudi ustavna pravica enakega varstva pravic, saj veljavna zakonodaja instituta delovnopravne kontinuitete ne opredeljuje, tako bi moralo sodišče soditi le na podlagi zakona.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo razen v delu pod točko 1., ko je spregledalo le pomanjkanje pravnega interesa za tožbo.

Tožnik je v prvi točki zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita v delu, ki določa, da se za izračun odpravnine kot delovna doba pri toženi stranki upošteva devet let in da je osnova za izračun odpravnine 25 % povprečne plače tožnika za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve ter ugotovitev, da je osnova za izračun odpravnine tretjina povprečne plače tožeče stranke za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve, in da mora tožena stranka upoštevati pri izračunu delovno dobo tožeče stranke v trajanju 21 let. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavlja, da je tožnik zahteval ugotovitev o dejstvih in zahteval pa je tudi ugotovitev (novih) dejstev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje – v tem primeru delodajalca – ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama, edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2., 3. in 5. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da se tožniku delovna doba pri delodajalcu šteje od 11. 11. 1996 dalje; kdaj je začel teči odpovedni rok, ki ne more biti krajši od 45 dni; in kaj predstavlja osnovo za obračun odpravnine. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zahtevati obstoj delovnega razmerja, medtem ko je razliko v odpravnini in jubilejno nagrado kot posledico trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu, lahko uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR. Varstvo pravic zoper „odločitve“ delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev dejstev, ni predvideno. Za zgolj ugotovitev o upoštevanju delovne dobe in osnove za izplačilo odpravnine ali jubilejne nagrade neposredno samo po sebi nima nikakršnih pravnih posledic za tožnika in za ugotovitev dejstev (in ne obstoja pravice ali pravnega razmerja), tožnik nima pravnega interesa, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo s takim zahtevkom zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 274. člena ZPP odločitev v 1. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 21. 1. 1985 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami (priloge iz spisa opr. št. Pd 138/2004), so naslednje: tožnik se je dne 21. 1. 1985 zaposlil v T.D. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.). V delovnem razmerju je ostal vse do 1. 4. 1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Od 2. 4. 1993 se je zaposlil v družbi V.P. d.o.o. in ostal v delovnem razmerju do 10. 11. 1996, z dnem 11. 11. 1996 se je zaposlil v I. d.o.o., kasneje V.V. d.d., kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006. Tedaj (do vključno 30. 6. 2006) se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je obdobje od 21. 1. 1985 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.D., kjer se je zaposlil tožnik dne 21. 1. 19855. in podjetje V.C. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. T.D. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Tožnik je bil zaposlen pri delodajalcu do 10. 11. 1996, čemur sledi vpis nastopa zaposlitve 11. 11. 1996 pri družbi I. d.o.o. V nadaljevanju je tožena stranka tožniku dne 26. 6. 2006 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in je tožniku delovno razmerje trajalo do 31. 8. 2006, nakar se je prijavil na Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije. Pravno nasledstvo je izkazano med T.D. in V.C. d.o.o. ter I. d.o.o. in V.V. d.d.. Prav tako je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvami in sicer med V.P. d.o.o. in I. d.o.o., pri čemer je bil tožnik eden od številnih delavcev zaposlenih v V. d.d. bodisi V.P. d.o.o..

Potrebno je upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) v aprilu 1993 še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPgd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997 pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 21. 1. 1985 zaposlil v T.D. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.), kjer je ostal na delu vse do 1. 4. 1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Z dnem 11. 11. 1996 se je zaposlil v družbi I. d.o.o., kasneje se je družba preimenovala v V.V. d.d., kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja.

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 5. 8. 1975 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.D., kjer se je zaposlil tožnik dne 5. 8. 1975 in podjetje V.C. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. D.T. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja V.C. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D. d.o.o.. Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi I. d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10. 11. 1996).

Potrebno je upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v družbi V. d.d. dne 31. 7. 1993 sicer SKPG še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPgd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997 pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.C. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado Republike Slovenije in Skladom Republike Slovenije za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.C. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.C. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje (priloga iz spisa opr. št. Pd 138/2004). Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi pogodbe med V.C. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Tožnik k družbi V.P. d.o.o. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.P. d.o.o., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.C. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo papirja na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade Republike Slovenije, Sklada Republike Slovenije za razvoj in sindikatom ..., je V.P. d.o.o., ki je zaposlila tožnika na enakem (istem) delovnem mestu oziroma delu, kot ga je opravljal v družbi V.C. d.o.o.; kot je sam navajal, celo v istem prostoru. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.C. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.P. d.o.o. potekalo postopno, nekateri delavci so bili celo začasno prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje RS. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V. d.d. in I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.C. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel I. d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje ob upoštevanju navedenih listin že dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki je z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri trajanju odpovednega roka in odmeri odpravnine celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 21. 1. 1985 dalje, pravilna.

Tožnik je upravičen do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo in sicer v višini 4.336,30 EUR na podlagi določil 109. člena ZDR. Tožnik je upravičen tudi do izplačila jubilejne nagrade za dvajset let delovne dobe pri delodajalcu v višini 523,23 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo (2. a, 3. a in 4. a točka izreka) potrdilo. Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

V tem sporu je revizija po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) revizija ni dovoljena glede odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev štetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine ter glede plačila jubolejne nagrade. V tem primeru jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 lahko dopusti in sicer, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo.