Jedro

Sodna praksa je že večkrat poudarila stališče, da morajo biti vsi zakonski pogoji za objavo popravka podani glede celotnega zahtevanega popravka, saj ga ni možno drobiti oziroma cepiti na dele, ki določbam ZMed ustrezajo, in na tiste dele, ki ne. To sodišče je tudi že poudarilo, da si tega stališča ni mogoče razlagati atomistično, ampak po njegovem smislu.

Pretežni del navedb v predlaganem popravku ne predstavlja relevantnega zanikanja dejstev v spornem prispevku. Z objavo takšnega (mestoma še žaljivega) popravka ne bi bil vzpostavljen logičen diskurz med stališči novinarja in predlagateljico popravka, ki bi uporabnikom medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva objavo popravka prispevkov z naslovom Ljubiteljica ... na obvezno zdravljenje, objavljenih v tiskani in spletni izdaji ... z ... 2015. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v petnajstih dneh povrniti 1.049,96 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče z odločitvijo kršilo tožničino ustavno pravico do objave popravka. Ustava in zakon ne govorita o tem, da je mogoče zahtevati objavo popravka le v zvezi z nosilnimi temami ali nosilnimi navedbami prispevka. Predmet popravka je vsako objavljeno obvestilo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo s spornim člankom poseženo v tožničine interese, bi moralo dovoliti popravek. Razlaga v izpodbijani sodbi medijem omogoča izognitev vsakemu popravku ali odgovoru s tem, da bi za v posameznika sicer žaljivem prispevku, izpostavili neko nosilno temo prispevka.

V članku je bilo jasno navedeno in prikazano z besedami in fotografijami, da so bile nepremičnine, ki jih je najela tožnica, ob prenehanju najemnega razmerja razdejane in zamazane z ... iztrebki. Tudi to so nedvomno nosilne teme članka.

Pomembna je tudi tožničina dopolnitev, da A. A. ni imela pravice razpolagati z nepremičnino, ki jo je oddala tožnici in da ni njena lastnica. Ne drži, da v članku o tem ni bilo govora.

Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj strošek obnove nepremičnine ne bi bil odvisen od vrednosti nepremičnine. Na trditev, da naj bi obnova nepremičnine A. zaradi ravnanj tožnice stala med 50.000,00 in 60.000,00 EUR, se je ta utemeljeno odzvala s pojasnilom, da je celotna hiša po podatkih GURS vredna 67.132,00 EUR. S takšno navedbo je tožnica lahko dopolnila objavljeno informacijo. Gre za dopolnitev v smislu, da obnova nepremičnine nikakor ne more biti po svoji vrednosti domala enaka celotni vrednosti nepremičnine.

Tožnica je smela tudi dopolniti navedbo o tem, da je sodišče ugotovilo škodo v višini 5.011,00 EUR. Vsakomur je jasno, da če je bila za očitke tožilstva, ki je tožnici očitalo, da je povzročila škodo v višini 5.011,00 EUR, nato tožnica obsojena, je sodišče tem navedbam sledilo. Tožnica je zato lahko podala svoje mnenje in dopolnila navedbe v tej zvezi. V okviru pravice do popravka je dopustna tudi kritika nepravnomočne sodne odločitve. Tega noben predpis prizadetemu posamezniku ne prepoveduje. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, ko navaja, da naj bi v zvezi z vloženimi tožbami tožnica zgolj izražala svoje osebno stališče in ne poskušala prikazati nasprotnih dejstev oziroma popraviti napačnih ali neresničnih navedb.

V zaključku pritožbe pritožnica graja še stališče sodišča prve stopnje o tem, da je popravek nesorazmerno dolg. Izpostavlja, da ima sporna objava tožene stranke več kot 8000 znakov, tožničin popravek pa zgolj 4000 znakov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica izpodbijano sodbo graja z vidika pravilnosti uporabe materialnega prava in predvsem ustavne skladnosti interpretacije Zakona o medijih (ZMed). Pritožbeno sodišče zato uvodoma natančeneje kot običajno predstavlja pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku za objavo popravka (jasnejši izraz je morda prikaz nasprotnih dejstev(1)).

5. V skladu s 4. odstavkom 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kadar je predlagani popravek torej odziv na pomanjkljivo, popačeno ali napačno informacijo(2),(3), ga mora odgovorni urednik objaviti, če ni podan kakšen od razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku 31. člena ZMed. Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za objavo popravka, mora sodišče vselej izhajati iz namena ustavne pravice do popravka. Relevantno polje presoje je na eni strani začrtano s pravico tistega, ki mu je bila zaradi objavljenega obvestila prizadeta pravica ali interes, da od odgovornega urednika zahteva brezplačno objavo njegovega popravka objavljenega obvestila, na drugi strani pa je začrtano z interesom javnosti, da se med stališči novinarja in predlagateljem popravka vzpostavi logičen diskurz, ki bo bralcu omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.(4) Ko sodišče odloča o takšnem tožbenem zahtevku, mora imeti pred očmi konflikt med dvema ustavnima pravicama – pravico do popravka iz 40. člena Ustave in svobodo izražanja iz 39. člena Ustave. Ti pravici v sodni praksi sodišče pogosto ustrezno uravnoteži z ozaveščenjem stališča, da pravica do popravka ni pravica dostopa do medija, pravica, da prizadeta oseba pove “karkoli ji leži na duši“ in je od blizu ali daleč povezano s sporno temo.

6. V skladu s 1. odstavkom 27. člena ZMed mora medij popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Sodna praksa je zato že večkrat poudarila stališče, da morajo biti vsi zakonski pogoji za objavo popravka podani glede celotnega zahtevanega popravka, saj ga ni možno drobiti oziroma cepiti na dele, ki določbam ZMed ustrezajo, in na tiste dele, ki ne. To sodišče je tudi že poudarilo, da si tega stališča ni mogoče razlagati atomistično, ampak po njegovem smislu.(5)

7. Upoštevaje zgoraj nanizana izhodišča v obravnavani zadevi najprej ni mogoče mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedbe v šestem odstavku tožbenega zahtevka (to je drugem odstavku tožbenega zahtevka na 3. strani izpodbijane sodbe) ne ustrezajo zahtevam 4. odstavka 26. člena ZMed. Kako naj bi navajanje vrednosti stanovanja po podatkih GURS zanikalo, popravljalo ali vsaj z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevalo navedbo o tem, da je v stanovanju nastala škoda v določeni vrednosti, višjemu sodišču ni jasno. Podobno velja za trditve o tem, da najemodajalka ni imela nikakršne pravice do hiše in do njene obnove. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje (pa tudi v ničemer ne predstavlja ustavno neskladne razlage ZMed), da se zahtevani popravek v tem delu na nosilna sporočila spornega članka ne odziva oziroma da sploh ne predstavlja popravka spornega članka.

8. Hkrati je treba izpostaviti, da tožnica v zahtevanem popravku ne zanika informacij, da sta bili sporni bivališči v času njene uporabe onesnaženi z ... iztrebki (sodišče prve stopnje izpostavi, da tožnica ne nasprotuje trditvi, da je bilo stanje takšno, kot ga prikazuje fotografija). Tožnica le večkrat poudari, da za stanje stanovanja in hiše ni odgovorna in s tem nima ničesar (... B. B. nima nikakršne zveze z ... iztrebki ... in tudi ni kriva in odgovorna za stanje v stanovanju ... - to stanje ni posledica dejanj in ravnanj B. B. ..., ... B. B. v tistem najemniškem stanovanju ni povzročila nikakršne škode ..., ... B. B. v tujo hišo ni naselila ..., ... tiste hiše nikakor ni pustila v takšnem stanju ..., ... ni povzročila nikakršne škode ..., ... ni povzročila stanja, kakršnega opisuje članek in zanj nikakor ni ne kriva in ne odgovorna ...).

9. Ker, kot je bilo že pojasnjeno, izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Popravka zato ni mogoče dopustiti takrat, ko bi to pomenilo samo obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan, kadar je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti. Konkretizacija pravkar opisanega merila je na zakonodajni ravni zajeta v odklonilnem razlogu iz druge alineje 31. člena ZMed. Iz tega odklonilnega razloga sledi, da mora zahtevani popravek zanikati navedbe v obvestilu ter prikazovati druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.(6)

10. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od vsakega posameznega primera. Nikakor ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila(7), a vendarle v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen. V takšnih primerih bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja (svobodno uredniško politiko) ter posredno v svobodno gospodarsko pobudo.(8)

11. Tožničini zapisi (povzeti zgoraj, v 8. točki obrazložitve) pa glede na vsebino prispevka (višje sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da ne gre zgolj za poročanje o sodnih postopkih, ki so bili posledica tožničinih najemov, ampak tudi za poročanje o njihovih posledicah) ne predstavljajo nič drugega kot golo zanikanje. Gola nasprotna trditev (četudi poudarjena večkrat in z različnimi besedami) k vsebinski osvetlitvi zadeve v tem primeru ničesar ne doprinese.

12. Nazadnje, ni mogoče tudi mimo zapisa v zahtevanem popravku, da „novinarji ... niti niso iskali resnice ... in so kršili (tudi) kodeks novinarjev Slovenije“, ki je zapisan tako, da se nanaša na širši krog novinarjev, očitno pa tudi na avtorja spornega prispevka. Tak zapis je žaljiv, zato popravka tudi v skladu s peto alinejo 1. odstavka 31. člena ZMed ni mogoče objaviti.(9)

13. Upoštevaje vse zgoraj naštete okoliščine višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pretežni del navedb v predlaganem popravku ne predstavlja relevantnega zanikanja dejstev v spornem prispevku. Z objavo takšnega (mestoma še žaljivega) popravka ne bi bil vzpostavljen logičen diskurz med stališči novinarja in predlagateljico popravka, ki bi uporabnikom medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. To resda ne velja za vse misli, ki jih vsebuje zahtevani popravek (višje sodišče se na primer strinja s pritožbenim stališčem, da je v popravku dopustno kritizirati ravnanje sodišča in opustitve v sodnem postopku, o katerem je medij poročal), velja pa za pretežni del popravka. Ker neskladnosti dela popravka z zahtevami ZMed ni mogoče sanirati (1. odstavek 27. člena ZMed), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ostale pritožbene trditve za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

14. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Op. št. (1): Še bolj jasen bi bil izraz odgovor (reply, réponse), ki pa je v ZMed uporabljen za drug institut. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 538/2009. Op. št. (3): Tukaj višje sodišče opozarja, da nikakor ni nujno, da je pomanjkljivost ali napačnost informacije posledica “slabega“ novinarskega dela, kar lepše od izraza “popravek“ odraža izraz “prikaz nasprotnih dejstev“ ali odgovor (reply, réponse).

Op. št. (4): Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah II Ips 120/2015 in II Ips 301/2015. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2403/2015. Op. št. (6): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2015. Op. št. (7): Primerjati odločbo višjega sodišča v Ljubljani II Cp 674/2014. Op. št. (8): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2015. Op. št. (9): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2010