Jedro

Da bi sodišče prve stopnje s tem, ko tožeče stranke ni pozvalo k konkretiziranju navedb (ki jih je ocenilo za preveč pavšalne) in posledično s tem, ko predlagane priče ni zaslišalo, zagrešilo kakršnokoli postopkovno nepravilnost, iz pritožbe ne izhaja. Kršitev načela materialnoprocesnega vodstva in načela kontradiktornosti postopka pomeni relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Na take kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na ugovor strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje.

II. Zahtevek pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka K. S. – S. M. s.p., je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo z Zavodom za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

Tožena stranka K. S. – S. M. s.p., je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov 146,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 62,44 EUR od 12. 5. 2010 in od zneska 94,29 EUR od 16. 12. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka K. S. – S. M. s.p., je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200 %, v višini, kot jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.

Tožena stranka K. S. – S. M. s.p., je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v 15 dneh povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila.“ Zavzelo je stališče, da je na tožeči stranki dokazno breme za navedbe, da je toženka od 27. 11. 2006 dalje v svojem frizerskem salonu priobčevala fonograme, da pa teh trditev tožeča stranka ni dokazala.

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov.“ Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopni ugotovitvi, da je „Vprašalnik o javnem predvajanju glasbe“ (A2), ki ga je toženka izpolnila 27. 11. 2006, sam s seboj v nasprotju. Iz njega namreč izhaja, da toženka za predvajanje glasbe na svojih 20 m2 (poslovnega prostora ?) uporablja glasbeni stolp, ki vsebuje radijski sprejemnik in CD ter CD predvajalnik (3.3. točka in 3.4. točka „Vprašalnika“) ter istočasno, da glasbe v svojih prostorih ne predvaja (5. točka „Vprašalnika“). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopni presoji, da ta vprašalnik ničesar ne dokazuje.

6. Glede na to, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom (med drugim) terja plačevanje nadomestila za čas od 1. 12. 2006 dalje (primerjaj npr. navedbe v V. točki pripravljalnega spisa z dne 16. 12. 2010, list. št. 20), je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembno le, ali je toženka odtlej dalje v svojem frizerskem salonu predvajala glasbo. V zvezi s tem odločilnim pravnim dejstvom je tožeča stranka navedla, da je njena priča N. P., katero je predlagala za zaslišanje, organizirala naknadna terenska preverjanja in pri teh je bilo še nekajkrat ugotovljeno, da tožena stranka priobčuje glasbo (IX. točka pripravljalne vloge z dne 13. 1. 2011 – list. št. 33). Te navedbe je sodišče prve stopnje prepoznalo za do te mere pavšalne, da ne terjajo zaslišanja, zato te priče ni zaslišalo.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da pavšalne navedbe terjajo materialno procesno vodstvo. Tako mora sodnik najkasneje na glavni obravnavi poskrbeti za to, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank z namenom, da bi se ugotovilo sporno dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo (primerjaj 285. člen ZPP). Da bi sodišče prve stopnje s tem, (1) ko tožeče stranke ni pozvalo k konkretiziranju navedb (ki jih je ocenilo za preveč pavšalne) in posledično s tem, (2) ko predlagane priče ni zaslišalo, zagrešilo kakršnokoli postopkovno nepravilnost, iz pritožbe ne izhaja. Kršitev načela materialnoprocesnega vodstva in načela kontradiktornosti postopka pomeni relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Na take kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na ugovor strank.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da izpoved toženke ni do te mere prepričljiva, kot to vidi sodišče prve stopnje. „Vprašalnik“ je, kot rečeno, izpolnjen tako, da ničesar ne dokazuje, toženka pa je izpovedala, da je poslušala hčerino predvajanje vadb violine, pri čemer naj kasetofona, kot izhaja iz „Vprašalnika“, sploh ne bi imela, pa tudi, da je CD predvajalnik kasneje odstranila, pri čemer pa ni pojasnila, kdaj je to storila (do 1. 12. 2006 ali kasneje). Zato bi bilo v kontekstu izvedenih dokazov njeno izpoved mogoče interpretirati tudi drugače, kot ga je sodišče prve stopnje. Vendar pa zgolj s poudarjanjem vrzeli iz „Vprašalnika“ pritožnica ni izpodbila odločilne prvostopne ugotovitve, da toženka v spornem obdobju glasbe ni predvajala. Ta ugotovitev je oprta na izpoved toženke same. Izpovedala namreč je, kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, da je priča tožeče stranke ob edini kontroli januarja 2011 ugotovila, da toženka v svojem lokalu ne predvaja glasbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se do tega dela toženkine izpovedi pritožnica ni konkretno opredelila, resničnost take izpovedi pa bi lahko izpodbila le priča N. P. sama. Ker pa v opustitvi izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem priče N. P. tožeča stranka ne vidi nikakršne kršitve, zgolj s pritožbenim zatrjevanjem in obširnim razglabljanjem, da je sodišče prve stopnje zanemarilo nasprotja v toženkini izpovedi ter s poudarjanjem vrzeli iz „Vprašalnika“, glede na zgornjo obrazložitev pritožnica ne more doseči drugačne odločitve.

9. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih tistih kršitev, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. členom ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni izpostavila prav ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev o pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da ima tožena stranka, če se odloči, da bo v svojem lokalu predvajala fonograme, še vedno možnost s tožečo stranko skleniti pogodbo, tožeča stranka pa ima še vedno možnost opravljati kontrolo v frizerskem salonu tožene stranke. Eventuelna zaznava kršitve bi utegnila imeti za posledico določitev maksimalne civilne kazni, vendar le, če bi tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni tožeča stranka postavila določno, česar pa v konkretni pravdi s tožbenim zahtevkom iz 3. točke ni storila.