Jedro

Plačilo sodne takse po ZPP ni predpostavka za dovoljenost pritožbe zoper sodbo, kar pomeni, da pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se šteje, da je tožničina pritožba z dne 15.7.2002 umaknjena.

Obrazložilo je, da je tožnica dne 15.7.2002 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 7.6.2002, dne 28.10.2002 pa je pooblaščenec tožnice prejel nalog, dne 18.11.2002 pa tudi opomin za plačilo sodne takse za vloženo pritožbo v znesku 6.650,00 SIT z opozorilom, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če taksa ne bo v celoti v roku plačana. Tožnica je po roku, šele

10.12.2002 pri naslovnem sodišču plačala sodno takso v sodnem koleku v znesku 4.250,00 SIT. Tako je tožnica plačala premalo sodne takse in še to po preteku 15-dnevnega roka. Po določilu

8. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST (Ur.l. RS št. 14/90- 93/2001) se šteje, da je pritožba tožnice umaknjena, saj taksa za pravno sredstvo, niti po opominu, ni bila v celoti plačana.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

V pritožbi navaja, da je tožnica resnično šele 10.12.2002 plačala sodno takso za pritožbo z dne 15.7.2002 in sicer v znesku 4.250,00 SIT. Sodno takso je plačala pri naslovnem sodišču, zato se je tudi zanesla, da je plačala vse, kar dolguje na račun sodnih taks. Res je tudi, da je prejela opomin za plačilo sodne takse v znesku 6.650,00 SIT in da tega opomina ni plačala - plačala pa ga ni iz razloga, ker tega plačila ni zmogla. Namreč tožnica je razvezana in sama skrbi za tri mladoletne otroke, saj bivši mož oz. oče za otroke ne plačuje preživnine, poleg tega je že od aprila 2002 brez službe in tako popolnoma brez dohodkov. Iz navedenih razlogov jo je naslovno sodišče tudi oprostilo plačila sodnih taks res šele od 9.9.2002 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, iz katerih se sme ta sklep izpodbijati, od katerih sta dva navedena tudi v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da je tožničin pooblaščenec prejel

28.10.2002 nalog za plačilo sodne takse, 18.11.2002 pa tudi opomin za plačilo sodne takse za vloženo pritožbo v znesku

6.650,00 SIT z opozorilom, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če sodna taksa ne bo v celoti v roku plačana. Ob tem pa zaključuje pritožbeno sodišče, da novela Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-I, Ur.l. RS št. 93/2001) s

5. čl. spreminja 1. odst. 8. čl. osnovnega besedila (ZST), ki glasi: "Če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po spominu ni v celoti plačana ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače." Pravila pravdnega postopka pa sicer določa ZPP. Ta zakon v nekaterih primerih šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko za dovoljenost vloge, n.pr. v 4. odst. 180. čl. za tožbo in v 497. čl. v postopku v gospodarskih sporih za napoved pritožbe. Plačilo sodne takse pa ZPP ne določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo po določbah 333. do 336. člena. Ker ZPP v posameznih primerih veže dovoljenost vloge ali napovedi na plačilo sodne takse, to pa pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

Zakon o sodnih taksah po svoji pretežni vsebini ni postopkovni predpis, ker sam ne ureja pravil postopka, je pa v tesni zvezi s predpisi, ki urejajo sodne postopke, ker določa, v katerih sodnih postopkih, za katera procesna dejanja in v kakšnih zneskih se plačujejo sodne takse, način plačevanja in prisilne izterjave in druga vprašanja v zvezi s tem. Kot določbo, ki se nanaša na pravila sodnih postopkov, je šteti tudi novelirani

1. odst. 8. čl. ZST, ki določa kot sankcijo za neplačilo sodne takse, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno, vendar ima ta določba izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače. Ta zakon pa je ZPP, ki ureja pravdni postopek, oz. po določbi

14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Med drugim ureja pravico do pritožbe in v celoti pritožbeni postopek. Namreč z razlago zakona ni mogoče omejiti pravice do pritožbe, ki jih zakon ne določa izrecno. ZPP, ki sicer v posamičnih primerih šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, to vprašanje rešuje drugače, kot ga ureja 1. odst. 8. čl. ZST. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da pravica do pritožbe ni odvisna od plačila takse, saj za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do 31. čl.), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep nezakonit in podana bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ne bi smela biti tožnica prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe na pritožbenem sodišču. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.