Jedro

Za vzročno zvezo velja dokazni standard pretežne verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbama zoper prepis sodbe (v spisu list. št. 240 do 258) se ugodi in se prepis sodbe, ki ima na koncu pripombo: „S tem prepisom sodbe se nadomešča prejšnji prepis.“ razveljavi.

II. Pritožbi zoper popravni sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točkah II. in III. izreka razveljavi, v točki I. izreka pa se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 1.214,50 EUR nadomesti z zneskom 1.346,03 EUR. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v nespremenjenem delu (I. in II. izreka) potrdi.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (list. št. 214 – 239 spisa) je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter toženi stranki naložilo v plačilo 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2003 (točka I. izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka II. izreka) ter toženo stranko obvezalo plačati 1.214,50 EUR stroškov tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o višini dosojene odškodnine. Znesek 600,00 EUR ne predstavlja primerne satisfakcije za škodo iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Poudarja, da je bila tožnica 8 dni hospitalizirana. Tudi odškodnina za strah je prenizka, saj je razumljivo, da so ljudje ob zastrupitvah z nevarnimi kemikalijami hudo prestrašeni, gre za zelo intenziven primarni strah in intenziven ter dolgotrajen sekundarni strah. Zastrupitev je bila masovna, vse skupaj je trajalo več mesecev, ker ni bilo jasno, kaj se dogaja, so bili zelo prestrašeni. Pripadala bi ji tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je postala brezvoljna, živi s stalnimi glavoboli, hitro se utrudi, vlagati mora več naporov kot prej, težave ima s koncentracijo in pomnenjem. Opozarja na napako, saj je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče dosodilo 800,00 EUR odškodnine, v izreku sodbe pa je naveden znesek 600,00 EUR. Posledično so nepravilno ocenjeni tudi pravdni stroški, njen uspeh je višji. Predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži stroške postopka. Meni, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Zatrjevala je zgolj neko stanje na delovnem mestu, ne pa pravno relevantnih dejstev, ni zatrjevala vzročne zveze, razlogov krivdne in objektivne odgovornosti (razen obstoja plina). Sodišče je sodilo mimo navedb, z zaslišanjem strank, prič in izvedencev pridobilo informativne dokaze, ki pa v pravdnem postopku niso dovoljeni. Dokazni predlogi niso bili substancirani, kar je že zadosten razlog za njihovo zavrnitev. S tem, ko je dovolilo dopolnitev navedb, je sodišče kršilo načelo koncentracije postopka (286. členu ZPP), kršilo je tudi 7. člen ZPP, toženo stranko pa s tem onemogočilo pri izjavi. Nepravilno je ugotovljen temelj odškodninskega zahtevka. Dokazano je, da v delovnem okolju diklormetan ni bil prisoten do mere, da bi lahko vplival na zdravje ljudi. Raziskave in meritve so se izvajale v normalnih delovnih pogojih. Meritve so izvajale pooblaščene organizacije, sklep sodišča, da ne verjame izidu meritev, nima podlage. Zaradi pomanjkanja dokaznega postopka sodišče ni ugotavljalo obstoja, obsega in intenzitete izmenjave zraka. Izvedenec je o tem sklepal na splošno in brez dejanskih podlag. Klimatska naprava je opravljala svojo funkcijo, zato morebitne pomanjkljivosti niso v vzročni zvezi z dogodki v letu 2001. Iz izvedenskega mnenja dr. M. izhaja, da diklormetan pri vrednostih, nižjih ali enakih mejni, ne povzroča kliničnih težav. Dovoljene meje diklormetana pa niso bile presežene. Tudi zatrjevane motnje prezračevanja niso v vzročni zvezi s težavami tožnice. Izvedenec težav tožnice objektivno ni mogel povezati z vplivom diklormetana; simptomatika tožnice je nespecifična in je lahko posledica številnih dejavnikov. Zgolj dopuščena možnost vpliva diklormetana na tožničine težave v izvedenskem mnenju ni dovolj za zaključek sodišča o obstoju vzročne zveze. Sodba ne daje vsebinskih odgovorov. Ni jasno, v kakšni povezavi je hlajenje in težave zaposlenih, za sklep o zmanjšanju moči klimatskega hlajenja ni nobene strokovne podlage. Argumentacija sodišča o slabem zraku, neučinkovitem delovanju klimatskega sistema in lokalno odsesovalnem sistemu je laična in pavšalna. Sodišču očita, da je naredilo zaključke v nasprotju z mnenjem izvedenca B., izvedencu pa, da ni upošteval meritev, ki so bile opravljene. Ker je izvedenec na vprašanja tožene stranke odgovoril zgolj pavšalno, je ostala neraziskana in neodgovorjena celotna obramba. Opozarja, da so prenehale težave delavk takoj, ko je nastopil novi lastnik in prevzel poslovanje. Za priznanje odškodnine tožnici za strah ni pravne in dejanske podlage, nobenega dokaza o intenziteti in trajanju strahu ni.

5. Dne 13. 9. 2003 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je popravilo sodbo v točki I. izreka tako, da je znesek 600,00 EUR nadomestilo z zneskom 800,00 EUR (točka I. izreka sklepa), popravilo stroškovni del, to je točko III. sodbe tako, da je znesek 1.214,50 EUR nadomestilo z zneskom 1.346,03 EUR (točka II. izreka sklepa), v točki III. izreka pa odločilo, da v preostalem ostane sodba nespremenjena. Skupaj s sklepom je strankama vročilo tudi prepis sodbe z dne 29. 5. 2013, ki je v obrazložitvi identičen prvotno vročeni sodbi z dne 29. 5. 2013, v izreku pa je popravljen tako, kot je odločeno s popravnim sklepom, na koncu sodbe pa je navedeno: „Pripomba: S tem prepisom sodbe se nadomešča prejšnji prepis“.

6. Po prejemu popravnega sklepa in novega prepisa sodbe je tožeča stranka sodišču poslala obvestilo, da v kolikor popravljeni prepis sodbe pomeni novo sodbo, se zoper njo pritožuje enako kot v že vloženi pritožbi.

7. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep in zoper prepis sodbe. Sodišče prve stopnje nima kasatoričnih in reformatoričnih pooblastil, zato ne more s popravnim sklepom spremeniti odločitve o stroških. Ker sedaj obstajata dve sodbi, ki imata isti opravilni številki in sta izdani istega dne, odločitvi pa sta različni, ju je potrebno razveljaviti. Za primer, da višje sodišče sodb ne bo razveljavilo, pa podaja pritožbo zoper „drugo“ sodbo s povsem enako vsebino kot prvič.

8. Pravdni stranki na pritožbe nasprotne stranke nista odgovorili.

9. Utemeljeni sta pritožbi zoper drugovročeno sodbo, to je prepis, ki nadomešča prvotni prepis, delno pa pritožba tožene stranke zoper popravni sklep in pritožba tožeče stranke zoper (prvo) sodbo v zvezi s popravnim sklepom.

O pritožbah zoper pravni sklep in prepis sodbe:

10. Sodišče lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah, če gre za očitne pisne in računske pomote ali pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP). To stori s posebnim sklepom, ki ga zapiše na koncu izvirnika, strankam pa vroči prepis popravnega sklepa. V točki I. izreka sodbe, ki jo je sodišče izdalo v ponovljenem postopku v tej zadevi, je prišlo do očitne računske pomote. Iz obrazložitve sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče tožnici dosodilo 800,00 EUR odškodnine, in sicer 600,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, 200,00 EUR pa iz naslova strahu. V izreku pa je očitno pomotoma navedlo znesek odškodnine 600,00 EUR. To pomoto je prvostopenjsko sodišče pravilno popravilo z izdajo popravnega sklepa, in sicer v njegovi I. točki. V točki II. izreka popravnega sklepa pa je sodišče prve stopnje spremenilo svojo prvotno odločitev o stroških postopka, ne pa popravilo očitno pomoto. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne more spremeniti s popravnim sklepom. Za odločitev, vsebovano v točki III. izreka popravnega sklepa, da ostane v ostalem sodba nespremenjena, pa ni pravne podlage v določilih ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper popravni sklep ter razveljavilo njegovo II. in III. izreka (3. točka 365. člena ZPP), potrdilo pa I. točko izreka (2. točka 365. člena ZPP).

11. O popravi sodbe se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis popravnega sklepa (drugi odstavek 328. člena ZPP). Le če gre za neujemanje med izvirnikom in prepisom sodbe, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre, se strankam vročajo popravljeni prepisi sodbe s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis (tretji odstavek 328. člena ZPP). Za izdajo "novega" prepisa sodbe torej v obravnavani zadevi ni pravne podlage. Ponovni prepis sodbe je potrebno zato razveljaviti. Ker je sodišče odločalo o nečem, o čemer je že odločilo s sodbo v zvezi s popravnim sklepom, torej je o tožbi že odločilo, pri čemer pa odločitev še ni pravnomočna, je višje sodišče "novi prepis sodbe" razveljavilo, brez da bi zavrglo tožbo, saj te dejansko ni več - o njej je sodišče odločilo s "prvo" sodbo.

O pritožbah zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom:

12. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno utemeljilo. Podana je krivdna odškodninska odgovornost tožničinega delodajalca - tožene stranke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ker dela ni organiziral tako, da bi potekalo varno (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke obeh pravdnih strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

13. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v razveljavitveni odločbi I Cp 4256/2010, ki jo je v tej zadevi izdalo 10. 3. 2011, je trditvena podlaga tožeče stranke dovolj konkretizirana, da je mogoče iz nje razbrati pravno relevantna dejstva. Smiselno enako velja za dokazno podlago: tožeča stranka je jasno navedla izvedbo katerih dokazov predlaga ter dejstva, ki jih z njimi dokazuje. V tožbi je tožeča stranka najprej opisala težave več delavcev, ki so delali pri toženi stranki, kdaj je do težav prihajalo, kje so delavci delali in zakaj meni, da je prišlo do zatrjevanih težav. Opredelila se je tudi do pravne podlage, zatrjevala je tako krivdno kot objektivno odškodninsko odgovornost ter obrazložila, zakaj meni, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Za vse svoje trditve je predlagala tudi izvedbo dokazov. Po prejemu odgovora na tožbo pa je trditveno podlago dopolnila tako, da je dejstva, ki jih je tožena stranka prerekala, obrazložila obširneje kot v tožbi, predlagala je še dodatno zaslišanje prič, izvedenca tehnične stroke (v tožbi je predlagala izvedenca medicinske in kemijske stroke ter za varstvo pri delu) ter vpogled v več listin. Ne le, da je navedla dejstva, tudi materialnopravno jih je opredelila; navedla je npr. zakaj meni, da je podana vzročna zveza (gl. navedbe na koncu 2. tožbe). Nobenega dejstva ni sodišče ugotavljalo mimo zatrjevanj pravdnih strank. Pritožbene navedbe v tej smeri so protispisne. Tudi t.i. informativnih dokazov sodišče ni pridobivalo. Vsi dokazi, ki jih je izvedlo, so bili pravočasno predlagani in ustrezno substancirani in so pritožbena sklicevanja na članek o informativnih dokazih (1) in sodno prakso o pomanjkljivih dokaznih predlogih (2) brezpredmetna, očitki o kršitvi razpravnega načela in onemogočanja tožene stranke pri njeni izjavi (kršitev 5. člena ZPP), kot tudi o kršitvi določbe 286. člena ZPP pa neutemeljeni.

14. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča pravilno presodilo ugovor tožene stranke v zvezi z opravljenimi meritvami škodljivih snovi v delovnem okolju tožnice. Verodostojnosti izpovedbe tožnice in prič, ki niso potrjevale navedb tožene stranke, pritožba ne graja obrazloženo. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero njim, ne pa izpovedbam oseb, ki so bili v času škodnega dogodka vodilni delavci pri toženi stranki (direktorica Z. P., kemijska tehnologinja J. P.). Na podlagi izpovedb M. G., T. M., S. R. in M.S. ter pojasnil izvedenca B., kaj vpliva na rezultate tovrstnih meritev, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da so bile meritve, na katere se je sklicevala, opravljene v enakih razmerah in pogojih, kot so bile razmere in pogoji takrat, ko je prišlo do zastrupitve tožnice. Izvedenec je pri svojem delu uporabil vso razpoložljivo dokumentacijo in podatke ter konkretno odgovoril na vse pripombe tožene stranke na njegovo mnenje najprej v pisni dopolnitvi mnenja ter nato še, ko je bil ustno zaslišan. Verodostojnosti ugotovitev izvedenca tožena stranka z ničemer ni izpodbila. Glede na to, da je na njej dokazno breme, da se razbremeni krivde, ji pomanjkanje dokumentacije in nezmožnost ponovnega opravljanja meritev v istih pogojih ne more biti v korist. Proizvodni proces je dinamičen, razmere se spreminjajo, zato tožene stranke ob neizpodbitih ugotovitvah, da prezračevalna sistema (klimatski in odsesovalni) nista delovala učinkovito, tožnica pa pri delu z diklormetanom tudi ni imela na voljo ustreznih zaščitnih sredstev, kar velja predvsem za zaščitno masko, zaradi česar je bila izpostavljena vdihavanju diklormetana, ne ekskulpira podatek, da takrat, ko so bile meritve opravljene, škodljive snovi niso presegle mejnih vrednosti. Meritve niso bile opravljene takrat, ko je imela tožnica (in drugi delavci tožene stranke) težave, ki kažejo na zastrupitev z diklormetanom. Izvedenec je ugotovil, da se je v delovne prostore vračal del kontaminiranega zraka, da je bil prezračevalni sistem v spornem obdobju zelo neučinkovit, ko pa se dela z diklormetanom je potrebno prostore dobro prezračevati in zagotoviti dobro odsesavanje zraka, kar tudi ni bilo zagotovljeno. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se ni ugotavljalo obstoja, obsega, intenzitete izmenjave zraka. In ker je tožena stranka tista, ki mora delavcem zagotoviti varne pogoje dela, za presojo ali so bili ti tožnici zagotovljeni, ni relevantno, zakaj je prišlo do zamašitve odsesovalnega sistema (če so drugi delavci, ne tožnica, postavili omare pred odprtine, odprtine zamašili s papirjem ...). Tožena stranka niti trdila ni, da je skušala zagotoviti ustrezen prezračevalen sistem (da je npr. delavcem dala navodila, s katerimi bi se lahko zagotovilo ustrezno prezračevanje, pa delavci navodil niso upoštevali; da kljub drugačnim navodilom delavci posod z diklormetanom (lepilom) niso zapirali).

15. Res je sicer, da glede na mnenje prim. dr. M. M. ni s stopnjo prepričanja dokazano, da so tožničine težave posledica vdihavanja diklormetana. Je pa to možnost dr. M. dopustil. Gre za vprašanje vzročne zveze, kjer je dokazni standard prepričanja presežen (3). Uveljavil se je dokazni standard pretežne verjetnosti. Glede na dokazane okoliščine konkretnega primera je ta podan. Izvedenec B. je ugotovil, da so bile delavke pri delu z diklormetanom, ker niso imele na voljo mask, neposredno izpostavljene vdihavanju diklormetana, ki je zdravju škodljiva snov in je bil v prostorih, kjer je delala tudi tožnica, prisoten zaradi neučinkovitega delovanja centralne klima naprave in odsesovalnega sistema. Izvedenec M. pa je dopustil možnost vpliva diklormetana na tožničine težave v smislu slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti, zlasti 23. 4. 2001 in še dan ali dva po tem ter 8. 6. 2001 ter še dan ali dva po tem. V kolikor bi te težave imela le tožnica, ne bi bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti (pretežno verjetnostjo) sklepati, da so posledica v delovnem okolju prisotnega diklormetana. Ker pa je imelo enake težave tudi večje število tožničinih sodelavcev, je življenjsko logičen sklep, da je njihove težave povzročil v delovnem okolju v taki meri prisoten diklormetan, da je pri večjem številu zaposlenih, ne pa pri vseh, saj je splošno znano, da vsakdo ne reagira enako, zdravstvene težave in posledično škodo (4). Zaključek o obstoju vzročne zveze je pravilen.

16. Mnenje izvedenca B. je prepričljivo strokovno utemeljeno, izvedenec je tudi odgovoril na pripombe tožene stranke v dopolnitvi izvedenskega mnenja, ko je bil zaslišan. Prvo sodišče upravičeno ni imelo nobenega dvoma v ugotovitve izvedenca. Tudi pritožba jih ne omaje, saj ponavlja stališča, na katera je izvedenec že odgovoril in jih zavrnil kot nestrokovna. Izvedenčeve ugotovitve nikakor ni mogoče označiti za posplošene in nestrokovne, saj temeljijo na vseh podatkih, ki jih je izvedenec imel na voljo in so strokovno argumentirane.

17. V celoti pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, temelječem na zaključkih izvedenca B., o razlogih za množično obolevanje delavk v spornem obdobju, da ugovor tožene stranke, da je šlo za sabotažo, ni utemeljen. Tožena stranka spregleda, da prenehanje težav delavcev sovpada s čiščenjem in prenovo klimatskega in odsesovalnega sistema. Ne glede na to ali so takratni vodilni delavci tožene stranke še zaposleni pri njej, je imelo sodišče prve stopnje glede na prepričljive izpovedbe tožnice, ostalih zaposlenih, ki so bili zaslišani v zvezi z obravnavanimi dogodki, predvsem pa glede na izvedenčeve zaključke utemeljene razloge, da ni sledilo Z. P., D. P. in J. P. o možnosti, da je šlo za sabotažo. 18. Glede na okoliščine konkretnega primera je podana podlaga za priznanje odškodnine za strah. Tožnica je trpela glavobole, slabosti, imela je občutek pomanjkanja zraka in občutek, da ji zateka jezik. Ob takem stanju in dejstvu, da se ji je to dogajalo na delovnem mestu, je logično, da jo je bilo strah za njeno zdravje. Ko je bila na delovnem mestu, jo je bilo strah ali bo spet doživljala navedene težave, in sicer takšne intenzitete, da predstavlja pravno priznano obliko škode po 200. členu ZOR.

19. Pritožba tožene stranke zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom tako ni utemeljena. Odločitev o krivdni odgovornosti tožene stranke ter dosoji odškodnine tožnice iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter strahu je materialnopravno pravilna. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v obsodilnem delu, to je točki I. izreka (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom:

20. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem višje sodišče ugotavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje na 800,00 EUR odmerjena odškodnina ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR, ki predstavlja relevantno materialno pravo za odločanje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani pa je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Zavrnitve zahtevka iz naslova premoženjske škode pritožba ne graja konkretizirano.

21. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica ves čas nezmožna za delo zaradi zastrupitve in da je šlo za izredno hude zdravstvene težave, nimajo opore v ugotovitvah izvedenca dr. M. Strah, ki ga je tožnica sicer po prepričanju pritožbenega sodišča doživljala v taki intenziteti, da gre za pravno priznano škodo, saj je prerasel zaskrbljenost, pa glede na konkretizirano neizpodbijane ugotovitve izvedenca M. ni bil tako dolgotrajen in intenziven, da bi terjal dosojo vseh zahtevanih 834,59 EUR, kot se zavzema pritožba. Težave, ki so v povezavi z diklormetanom, tožnica ni trpela ves čas, ko je bila na bolniški, pač pa po zaključku sodišča skupaj 6 dni (23. 4. 2001 in še dva dni ter 8. 6. 2001 in še dva dni), v bolniškem staležu pa je bila od 23. 4. 2001 do 30. 5. 2001 ter od 8. 6. 2001 do 16. 7. 2001. Od prvega dogodka, za katerega sodišče šteje, da je dokazano, da so tožničine težave v vzročni zvezi z neustreznimi delovnimi pogoji tožnice, je bila na delu le od 31. 5. 2001 do vključno 7. 6. 2001. Njen strah je bil intenziven v teh dneh ter obakrat, ko je šla na bolniško po tri dni. Zato ni mogoče govoriti o dolgotrajnem intenzivnem strahu. Na 200,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova je sicer nekoliko nizka, vendar pa ob upoštevanju na 600,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ki je glede na ugotovljeno trajanje in stopnjo bolečin tožnice ter ugotovljene nevšečnosti tekom zdravljenja (8 dni odtrganosti od doma v času hospitalizacije s preiskavami) visoka, v končni fazi predstavlja primerno satisfakcijo. Primernost dosojene odškodnine se namreč presoja glede na celoten znesek (5).

22. Zatrjevano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice (brezvoljnost, stalni glavoboli, utrujenost, duševna sprememba, težave s koncentracijo in pomnenjem) izvedenec dr. M. ni pripisal posledicam diklormetana, zato tožnici iz naslova obravnavanega škodnega dogodka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre.

23. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč uspeh pravdnih strank izračunalo glede na pred izdanim popravnim sklepom v izreku sodbe naveden znesek 600,00 EUR, čeprav je v resnici dosodilo 800,00 EUR odškodnine. Ob upoštevanju zneska 800,00 EUR odškodnine je uspeh tožeče stranke 60,50 %, uspeh tožene stranke pa 39,5 %, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki II. obrazložitve popravnega sklepa (list. št. 275 spisa). Ob upoštevanju navedenega uspeha pravdnih strank ter neizpodbijane odmere stroškov v izpodbijani sodbi, mora tožena stranka povrniti tožnici 1.346,03 EUR pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi določb 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP ustrezno spremenilo dosojeni znesek v izreku o stroških.

Stroški pritožbenega postopka:

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama zoper prepis sodbe nista imeli posebnih stroškov, s pritožbama zoper sodbo in sklep pa v glavničnem delu nista uspeli, uspeli sta le v stroškovnem delu (tožena v pritožbi zoper popravni sklep, tožeča pa v pritožbi zoper sodbo), ki pa je le neznaten (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) dr. Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 31-32/2010. (2) odločbe VS RS III Ips 63/2005, II Ips 665/2006, II Ips 374/2006 ter VSL I Cpg 708/2000 in I Cpg 460/2001. (3) Tomaž Pavčnik, Podjetje in delo - 2012, št. 6 do 7, stran 1407, v članku navedena sodna praksa, sodba VS RS II Ips 153/2009. (4) prim. komentar dr. N. Plavšak k 131. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, izdala GV Založba leta 2003, str. 731 do 733. (5) Sodba VS RS II Ips 977/2006.