Jedro

Pritožbeni očitek, da tuja pomoč v obsegu dveh ur tedensko sodi v okvir dolžnosti nudenja pomoči svojcev v družinski skupnosti, ni utemeljen. S pomočjo bližnjih namreč ni mišljena pomoč, ki je oškodovancu potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 305,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi te sodbe.

- IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.458,13 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, ter da je tožena stranka dolžna v korist RS na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani SI56 0110 0637 0421 877 (namen plačila GOVT) plačati znesek 689,04 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 20.425,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženko je zavezalo k plačilu mesečne rente za tujo pomoč v znesku 36,00 EUR mesečno za čas od 25. 9. 2013 dalje (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na materialno škodo iz naslova tuje pomoči za znesek 532,00 EUR in mesečno rento v dodatni višini 9,00 EUR ter glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 24. 4. 2013 do 24. 7. 2013 in natečenih zamudnih obresti za izplačan nesporni del odškodnine v znesku 572,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje, stroškov odškodninskega zahtevka v višini 1.220,00 EUR in zoper stroške postopka. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu. Tožnik sprejema ugotovljen obseg nudenja tuje pomoči, ne strinja pa se z višino urne postavke za tujo pomoč 4,00 EUR/h namesto 5 EUR/h. Sodišče je vpogledalo v izpis iz foruma za vsakodnevna domača opravila, iz katerega izhaja višina urne postavke od 7,00 do 9,00 EUR/h, vendar se do tega dokaza ni opredelilo. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega iz sodb VSL II Cp 2642/2012, II Cp 2734/2014 in II Cp 1556/2012 izhaja primernost urne postavke v višini 5,00 EUR/h, v sodbi VSL II Cp 1946/2014 pa tudi višja urna postavke 5,96 EUR. Višina urne postavke predstavlja dejansko stanje (VS RS II Ips 129/2012), zato je treba na podlagi določila 216. člena ZPP v tem delu pritožbi ugoditi in tožniku iz naslova tuje pomoči dosoditi 532,00 EUR več, za v bodoče pa dosojeno rento zvišati na mesečni znesek 45,00 EUR. Prav tako je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za nematerialno škodo in tujo pomoč za čas od 24. 4. 2013 do 24. 7. 2013 ter zahtevek za plačilo že nateklih obresti na izplačan nesporni del odškodnine. Določba 20.a člena ZOZP ni lex specialis v odnosu do OZ. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožniku dosoditi zamudne obresti od 24. 4. 2014 in ne šele od 24. 7. 2013, in ugoditi zahtevku za izplačilo nateklih zakonskih zamudnih obresti na izplačan nesporni del odškodnine v višini 572,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje do plačila. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka v višini 1.220,00 EUR z obrestmi. Toženka ni oporekala, da je bil zahtevek po pooblaščencu vložen še pred vložitvijo tožbe, niti dejstvu, da je tožnik stroške pooblaščencu plačal. Tožnik je kot dokaz predložil račun in zatrdil, da je bil plačan 20. 8. 2103, čemur toženka ni oporekala. Ugovarjala je le, da odvetnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen. Strošek zastopanja s sestavo odškodninskega zahtevka ne predstavlja dela pravdnih stroškov na podlagi 151. člena ZPP, zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da so ti stroški vsebovani v nagradi za predmetno pravdo. Prav tako je napačna stroškovna odločitev: sodišče ni upoštevalo, da se višina stroškov obeh pravdnih strank bistveno razlikuje.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v zvezi s priznanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR, delno glede odločitve o odškodnini za tujo pomoč in nego v višini 448,00 EUR ter v celoti glede prisojene rente. Pritožbo vlaga iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka, kar potrjujejo odločbe v primerljivih primerih (VS001278, VS002053, VS001962, VS000931). Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem meni, da tožnik ni trpel bolečin v zatrjevanem obsegu in intenziteti, saj ni utrpel nobenega zloma, ki bi zahteval dolgotrajno zdravljenje, prav tako ni prestal nobene operacije in vstavitve OSM. Zdravljenje tožnika je bilo konzervativno in brez komplikacij, pa tudi sicer iz sodne prakse izhaja, da so drugi izvedenci pri osebah s podobnimi poškodbami ugotovili bistveno krajše bolečinsko obdobje (II Ips 507/2008, VIII Ips 53/2010, II Ips 79/2006). Da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, izhaja tudi iz sodbe II Ips 243/2012, v kateri so za veliko hujše poškodbe oškodovancu dosodili odškodnino v znesku 25.000,00 EUR. Iz naslova strahu, tožnik primarnega strahu ni trpel, bi bila pravična odškodnina v znesku 2.000,00 EUR. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka. Izvedenec za psihiatrijo je ugotovil, da pri tožniku niso izražene pomembnejše motnje kognitivnih funkcij; tako ni ugotovil trajnih posledic, ki bi tožnika ovirale v vsakodnevnem življenju. Ugotovil je, da so pri tožniku prisotni glavoboli, prav tako občutljivost ledvenega dela hrbtenice na pritisk in lažja omejena gibljivost hrbtenice. Toženka ugovarja obsegu in potrebnosti tuje nege in pomoči. Izvedensko mnenje ne daje podlage za ugotovitev, da tožnik ni sposoben sam skrbeti zase oz. da potrebuje pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. Tožnik le občasno potrebuje pomoč druge osebe pri fizično zahtevnejših delih, vsa običajna vsakodnevna opravila pa zmore opravljati sam. Samo dejstvo, da tožnik določenih težjih fizičnih del ne more opravljati, pa ne predstavlja osnove za dosojo rente, temveč je ugotovljene omejitve treba upoštevati v okviru odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega obseg pomoči, ki jo je tožnik potreboval v času zdravljenja in po koncu zdravljenja (2 uri na teden), ne presega okvirov običajne medsebojne pomoči svojcev v družinski skupnosti, sploh pa ne v razmerju med zakoncema. Sodišče razloga za svojo oceno o tožnikovi potrebi po dve-urni tedenski pomoči ni navedlo. Skladno s sodno prakso, ki odškodnino iz naslova tuje pomoči prisoja le v primeru, če pomoč presega običajno pomoč, ki so si jo družinski člani dolžni nuditi med sabo (II Cp 3142/2011, I Cp 3155/2013, I Cp 1081/2011, II Cp 3362/2012 in sodba VDSS Pdp 1177/2014), bi moralo sodišče zahtevek iz naslova tuje pomoči in rento zavrniti.

5. Tožnik in toženka na pritožbo nasprotne stranke nista podala odgovora.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7. Tožnik je v nezgodi utrpel udarnine možganov, subarahnoidalno krvavitev, udarnino in izliv krvi v ledveni predel, udarnino glave, udarnino in odrgnino obeh ingvinalnih predelov ter udarnino in odrgnino desnega kolena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izjemno dolgega trajanja in intenzivnega bolečinskega obdobja (stalne hude bolečine so trajale dva meseca, stalne srednje šest mesecev, stalne lahke pa leto in pol s pogostimi krajšimi obdobji srednje hudih bolečin) ter številnih prestanih nevšečnosti (navedene so v 17. točki obrazložitve), ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v bolniškem staležu več kot dve leti (od 19. 10. 2010 do 7. 12. 2012), pri čemer je v tem obdobju šest mesecev trpel tudi za posledicami zmerne posttravmatske stresne motnje, nato pa še šest mesecev blage posttravmatske stresne motnje, prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 25.000,00 EUR (179. člen OZ). Pritožbeno sklicevanje na primere VS001278, VS002053, VS001961, VS000931 ni utemeljeno, saj ne gre za primerljive zadeve. V primeru VS002053 je oškodovanec trpel neprimerljivo krajše obdobje telesnih bolečin, prav tako v primeru VS001962. Enako velja za primera VS0009311 ter VS001278, kjer bolečinsko obdobje ni primerljivo z obravnavanim primerom. V primeru II Ips 243/2012, ki ga izpostavlja toženka, pa je bila odškodnina dosojena na podlagi hrvaškega prava, zato ne gre za primer, ki bi ga bilo mogoče neposredno primerjati z obravnavanim (že zaradi uporabe Orientacijskih kriterijev pri določanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Hrvaške, sprejetih 29. 11. 2002, ter sodne prakse hrvaških sodišč).

8. Pritožbeni očitek, s katerim toženka izpodbija trajanje in obseg pretrpljenih bolečin tožnika, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovitev utemeljeno sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa. Njegovo mnenje je jasno in natančno, brez pomanjkljivosti. Zato pritožbena graja v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem ni utemeljena.

9. Tožnik primarnega strahu res ni utrpel. Izvedenec travmatolog je ugotovil, da je tožnik šest tednov trpel hud strah za izid zdravljenja, nato pa še štiri mesece srednje hud strah za izid zdravljenja, zato je dosojena odškodnina za strah v višini 3.000,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična (179. člen OZ).

10. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj sodnega izvedenca travmatologa in psihiatra ugotovilo, da ima tožnik zaradi posledic nezgode (močnega udarca v ledveni del hrbtenice) tudi lažjo omejeno gibljivost hrbtenice in občutljivost ledvenega dela hrbtenice na pritisk. Zato ni sposoben za težja fizična dela, predvsem ne za dvigovanje predmetov, težjih od 10 kg. Bolečine v križu ima tudi pri daljšem sedenju in ni sposoben daljše vožnje z avtomobilom. Prav tako ni sposoben za težja fizična dela pri hiši, na vrtu, tudi pri pripravi drv, s čimer se je ukvarjal pred nezgodo, prav tako ne more igrati nogometa in ni več sposoben za delo poklicnega voznika. Pri delu ga ovira stalen glavobol, poškodbe možganov so mu pustile težave z motenjami spomina in koncentracije. Tožnik je na podlagi odločbe ZPIZ postal invalid III. kategorije. Glede na njegovo starost ob nezgodi (29 let) in obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina 20.000,00 EUR pravična (179. člen OZ).

11. Tožniku je bila prisojena odškodnina za nematerialno škodo v skupni višini 48.000,00 EUR, kar v času sojenja znaša približno 46 povprečnih neto plač, in predstavlja ustrezno umeščenost v sodno prakso (179. člen OZ).

12. Pritožbeni očitek, da odločitev sodišča glede rente za tujo pomoč ni obrazložena, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca travmatološke stroke ugotovilo, da bo tožnik tudi v bodoče potreboval tujo pomoč pri delu na vrtu, pripravljanju drv in pri težjih fizičnih opravilih. Na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo potrebnost tuje pomoči v bodoče, višino pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ocenilo - na podlagi pooblastila iz 216. člena ZPP - na dve uri tedensko. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede obsega tuje pomoči (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj je sodišče obseg tuje pomoči ocenilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa. Le-ta je navedel, pri katerih delih bo tožnik tujo pomoč potreboval. Pritožbeni očitek, da tuja pomoč v obsegu dveh ur tedensko sodi v okvir dolžnosti nudenja pomoči svojcev v družinski skupnosti, ni utemeljen. S pomočjo bližnjih namreč ni mišljena pomoč, ki je oškodovancu potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba. Podlago za dosojo rentnega zahtevka iz naslova tuje pomoči predstavlja določilo drugega odstavka 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba poškodovanemu, če so njegove potrebe zaradi nezgode trajno povečane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Pritožbeni očitek, da je navedena škoda zajeta že v odškodnini zaradi duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, prav tako ni utemeljen. Namen slednje je v satisfakciji oškodovancu zaradi duševnih bolečin in trpljenja (179. člen OZ), ker določenih opravil ne more opravljati, ne pa restitucija materialne škode, tj. pokritja stroškov oškodovanca, nastalih zaradi trajno povečanih potreb.

O pritožbi tožeče stranke

13. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je vprašanje urne postavke za tujo pomoč, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, dejanske narave in jo je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Po veljavni sodni praksi je dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku, ki ga je v obravnavanem primeru - glede na ugotovljene konkretne okoliščine - pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno glede obsega in trajanja tuje pomoči, česar tožnik v pritožbi ne izpodbija, in presojo, da je primerna višina 4,00 EUR za uro pomoči, sprejema kot pravilno. Pritožbeni očitek, da je dosojena višina urne postavke v nasprotju z ustaljeno enotno sodno prakso, ki v takih primerih priznava 5,00 EUR na uro za tujo pomoč, ni utemeljen, saj sodna praksa (odločbe VSL II Cp 2809/2015 z dne 2. 12. 2015, II Cp 1872/2015 in II Cp 1670/2014 z dne 3. 9. 2014) priznava tudi 4 EUR kot primerno urno postavko za nudenje pomoči družinskih članov. Pritožbeni očitek, da sodbe glede višine urne postavke ni moč preizkusiti, ne drži. Sodba vsebuje jasne razloge glede trajanja in obsega pomoči, medtem ko ocena višine temelji na pooblastilu iz 216. člena ZPP. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega dela zahtevka pravilno sledilo utemeljenemu ugovoru toženke ter uporabilo specialno določilo 20.a člena ZOZP, po katerem pride zavarovalnica v zamudo v treh mesecih od dneva vložitve odškodninskega zahtevka. Ker je toženka odškodninski zahtevek (odgovornost toženke pa ni bila sporna) prejela 23. 4. 2013, je v zamudo z izplačilom škode prišla 24. 7. 2013. Zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 4. 2014 in obrestni zahtevek na izplačan nesporni del odškodnine utemeljeno zavrnilo.

15. Delno utemeljeno se tožnik pritožuje zoper zavrnitev zahtevka na plačilo stroškov odvetniškega zastopanja, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku v znesku 1.220,00 EUR (tar. št. 2200 ZOdvT). Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni izkazal plačila priloženega računa odvetnika v znesku 1.220,00 EUR, podrejeno pa zato, ker materialno pravo navedenih stroškov predpravdnega postopka ne priznava kot materialno škodo, temveč kot del pravdnih stroškov. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da toženka izvedbe plačila računa ni prerekala, kar na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni priznanje dejstva, da je tožnik priloženi račun tudi plačal. Zavrnitev zahtevka, temelječa na razlagi, da tožniku terjatev morda pripada, vendar bi jo moral uveljavljati kot stransko in ne glavno terjatev, pa ni ustavno skladna(1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zahtevek utemeljen na pravni podlagi, ki jo dajejo materialnopravna pravila o stroških postopka v ZPP. Ker je sestavni del teh materialnopravnih pravil tudi pravilo 154. člena ZPP - ki vsebuje merila za priznavanje ustreznega dela stroškov - je uporabilo tudi ta pravila, pri tem pa upoštevalo določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Slednji v tretjem odstavku opombe 3 tarifnega dela določa, da se v primeru, če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tarifnih številkah od 2200 do 2202, polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Delež nagrade za predpravdni postopek po tar. št. 2200 se v višini 0,5 torej všteje v nagrado za postopek, kar pomeni, da nagrada za zastopanje v predpravdnem postopku znaša 610,00 EUR. Glede na tožnikov 50 % uspeh v pravdi je, v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP, posledično upravičen do povrnitve 305,00 EUR v roku 15 dni od prejema drugostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od predpravdnih stroškov za čas od 21. 8. 2013 dalje ni utemeljen, saj terjatev tedaj še ni zapadla v plačilo (151. člen v zvezi s 163. členom ZPP in 324. člen ZPP).

16. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da sta pravdni stranki uspeli približno vsaka s polovico zahtevka (50 %). Glede na to, da so tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, nastali višji pravdni stroški kot toženki, pa niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato o stroških pravdnega postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožniku so v postopku nastali stroški odvetniškega zastopanja, in sicer: nagrada za postopek po tar. št. 3100 znaša 838,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3101 znaša 764,40 EUR, stroški fotokopiranja po tar. št. 6000 pa znašajo 34,60 EUR (fotokopiranih 321 strani). Nagrada za izvensodni postopek je bila tožniku priznana v okviru glavnega zahtevka na povrnitev materialne škode. Tožniku so v postopku nastali stroški zastopanja v višini 1.637,10 EUR, kar povečano za 22 % DDV in sodno takso v znesku 939,00 EUR znaša 2.936,26 EUR. V postopku so tožeči stranki nastali tudi stroški izvedenca travmatologa in psihiatra. Nagrada za izvedenca travmatologa E. S. je bila izvedencu priznana s sklepom z dne 13. 4. 2015 v znesku 528,31 EUR, s sklepom z dne 10. 6. 2015 v znesku 158,49 EUR, in s sklepom z dne 8. 10. 2015 v znesku 138,91 EUR, skupno v znesku 825,71 EUR, izvedencu D. T. pa s sklepom z dne 6. 5. 2015 v znesku 552,37 EUR. Skupno so stroški izvedencev znašali 1.378,08 EUR. Na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 325/2015 z dne 10. 2. 2015 je bila tožniku odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki plačila stroškov izvedencev, ki jih je plačala RS. Toženke ni zastopal pooblaščenec, priglasila pa je materialne izdatke v višini 20,00 EUR za fotokopiranje in poštnino. V skladu s pravdnim uspehom je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožnik upravičen do povrnitve 1.468,13 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do povrnitve 10,00 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.458,13 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema drugostopenjske odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

17. Na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pomoči (ZBPP) je toženka dolžna v korist RS na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani SI56 0110 0637 0421 877 povrniti polovico plačanih stroškov za izvedenca, tj. znesek 689,04 EUR, v roku 15 dni od prejema drugostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

18. Ker je pritožba tožnika delno utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati tudi znesek 305,00 EUR, ter spremenilo stroškovno odločitev v IV. točki izreka. Sicer je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik je s pritožbo uspel zgolj glede stranske terjatve, toženka pa s pritožbo ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba II Cp 1634/2014