Jedro

Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravdni stranki sta bili vsaka do ½ solastnika stanovanja ..., ki sta ga prodala s prodajno pogodbo z dne 20. 1. 2006 za 130.000,00 EUR. Tožnica s tožbo zahteva polovico kupnine, zmanjšane za 2 % davek na promet nepremičnin in 2 % provizijo nepremičninskemu posredniku, kar znaša 62.400,00 EUR. Toženec se v tej fazi postopka brani le še z ugovorom, da bi bilo treba od dolgovane polovice kupnine odšteti, kolikor znaša tožničina obveznost iz naslova skupnega kredita za sporno stanovanje.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 9. 2014 razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 62.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 do plačila, višji obrestni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je z odločbo z dne 3. 6. 2015 delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo v ugodilnem delu razveljavilo glede glavnice 29.150,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 ter glede odločitve o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev glede glavnice 33.209,49 EUR s pripadki je tako postala pravnomočna.

4. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 8. 9. 2015 tožencu znova naložilo, da mora tožnici plačati 29.150,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 do plačila in ji povrniti pravdne stroške.

5. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo s sodbo z dne 25. 5. 2016 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

6. Zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 223/2016 z dne 1. 12. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče, da se za razmerja iz premoženjske skupnosti - solastnine dveh oseb, ki sta skupaj pridobili solastnino po enakih deležih, pa njuna skupnost ne ustreza statusu zunajzakonske skupnosti, ob delitvi upošteva določba 65. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in solastninski delež, vpisan v zemljiški knjigi, ali pa se uporabijo pravila skupnosti iz XXVIII. poglavja Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ob prenehanju pa določba 1010. člena OZ.

7. Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter sodbo sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevek za preostali znesek 29.190,51 EUR s pripadki zavrne. Priglasil je revizijske stroške.

8. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

9. Bistvene prvine dejanskega stanja, ki so bile podlaga odločitve nižjih sodišč, so naslednje: − pravdni stranki sta v drugi polovici leta 2005 začeli s partnerskim razmerjem, ko sta bili obe še poročeni; toženec se je razvezal v letu 2006, tožnica pa 22. 11. 2007; − njuna zveza, ki je najkasneje v oktobru 2009 razpadla, nikoli ni imela narave dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR); − pravdni stranki sta stanovanje ... kupili 20. 1. 2006 za kupnino 93.891,00 EUR, prodali pa sta ga 20. 8. 2008 za 130.000,00 EUR; − na podlagi dogovora sta tožnica in toženec z nakupom postala solastnika stanovanja v enakih deležih, to je vsak do ½ polovice, in sta tako tudi vknjižena v zemljiški knjigi; − toženec je 18. 1. 2006 pri Banki najel kredit v tolarski protivrednosti 102.000,00 CHF (približno 65.554,00 EUR), pri čemer je bilo za nakup stanovanja porabljeno 41.729,26 EUR, preostanek pa za poplačilo toženčevih obveznosti iz življenjske skupnosti z bivšo ženo; − z zneskom 58.381,03 EUR, ki ga je kupka stanovanja ... A. A. nakazala od celotne kupnine 130.000,00 EUR za poplačilo kredita pri Banki neposredno banki, je bila plačana izključno toženčeva obveznost v zvezi z nakupom spornega stanovanja.

**Odločitvi nižjih sodišč**

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vsaka od pravdnih strank na podlagi medsebojnega dogovora pridobila solastninski delež ½ na stanovanju in da je ob prodaji stanovanja vsaka od njiju upravičena do kupnine v velikosti njenega solastninskega deleža. Tožnica je upravičena do celotnega denarnega dela, toženec pa le do razlike med 62.400,00 EUR, kolikor znaša polovica kupnine, zmanjšana za plačilo davka in provizije, in banki nakazanega vrnjenega kredita 58.381,03 EUR. Za plačilo zneska 58.381,03 EUR, kolikor je znašal še neodplačani del kredita pri Banki, je bil poplačan dolg iz naslova kreditne obveznosti toženca, delno ustanovljene zaradi nakupa spornega stanovanja. Tožnica je svojo polovico kupnine za sporno stanovanje zagotovila z drugimi sredstvi.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje in poudarilo, da razmerje med pravdnima strankama ni societas, ampak solastninska skupnost po prvem odstavku 65. člena SPZ. Pravila posebnih zakonov imajo prednost pred splošnimi pravili OZ o skupnostih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil del kupnine za sporno stanovanje v višini 58.381,03 EUR nakazan za poplačilo skupnega kredita, kreditojemalec je bil le toženec.

**Povzetek revizijskih navedb toženca**

12. Toženec navaja, da je v dveh vzporednih pravdah obravnavan različno. V zadevi II Cp 1259/2015 se je Višje sodišče v Ljubljani med istima strankama oprlo na pravila o družbi oziroma skupnosti, v obravnavni zadevi pa je njihovo uporabo zavrnilo. Materialnopravno napačno je sklepanje sodišča, ki je pogodbeno razmerje med strankama skrčilo le na obstoj solastnine in določbo 65. člena SPZ. Razmerje med njima bi bilo treba obravnavati kot skupnost premoženja. Skupnost je OZ uredil prav zaradi pretekle sorazmerne podnormiranosti pravnih insitutov, ki so bili v rimskem pravu zajeti s societas. Institut skupnosti je treba uporabiti, kadar pripada pravica več osebam. Tudi solastnina je skupnost več oseb. Za odločitev v konkretni zadevi je pomembna faza delitve solastnine, pri kateri gre za odpravo stvarnopravnega in skupnostnega razmerja med solastniki. SPZ ne ureja podrobnosti o prenehanju solastninske pravice, zato se je treba nasloniti na določbe 1003.-1010. člena OZ. Skupnost je pomožni institut pogodbenega prava, ki rešuje vprašanje, ki je sporno v obravnavani zadevi, to je delitve bremen. V zvezi s tem velja načelo enakosti deležev med udeleženci, delež na pravici pa ne vključuje le pravic, ampak tudi obveznost udeležbe pri stroških. Kadar udeleženci odsvojijo predmet skupnosti, se iz izkupička prodaje najprej poravnajo skupne obveznosti nasproti tretjim osebam in udeležencem, ki so takšne obveznosti poravnali na račun drugih udeležencev, preostali izkupiček pa se razdeli med udeležence glede na njihove deleže. Prav zato je ključno vprašanje presoja bančnega kredita kot vira kupnine za nakup stanovanja in presoja delitve kupnine glede na določbo 1010. člena OZ. Dejstvo je, da je bil pri obeh kreditih (za stanovanje in hišo) toženec kreditojemalec, tožnica pa solidarni porok in plačnik, iz naložbe pa sta oba dobila enak solastninski delež. Investicije v nakup stanovanja in delitve kupnine po prodaji ni mogoče obravnavati ozko, ampak le v okviru presoje celotnega solastnega premoženja, ki se je oblikovalo kot aktiva (stanovanje) in pasiva (obveznost do bank) in s prodajo transformiralo v denar, pri čemer je bilo treba najprej pokriti dolg in zneske obroke kredita, ki jih je plačal toženec, predmet delitve pa je lahko edinole razlika.

**O uporabi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

13. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **O neutemeljenosti revizije**

14. Revizija ni utemeljena.

15. Pravdni stranki sta bila vsaka do ene ½ solastnika stanovanja ..., nato sta stanovanje sporazumno prodali. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje izkupička od prodaje stanovanja. Medtem ko se tožnica zavzema za to, da ji pripada polovica kupnine po odbitku davka na promet nepremičnin in provizije nepremičninskega posrednika, toženec vztraja, da je treba ta znesek zmanjšati za obroke, ki jih je do prodaje stanovanja sam poravnal banki, in znesek 58.381,03 EUR, ki ga je kupka ob prodaji stanovanja z namenom celotnega poplačila nakazala neposredno banki, in se pri tem sklicuje na pravna pravila o skupnosti (1003.-1011. člen OZ).1 **O delitvi solastnine in razdružitvi skupnosti solastnikov**

16. O skupnosti govorimo tedaj, če kakšna pravica pripada več osebam skupaj (primerjaj 1003. člen OZ). Teorija poudarja, da je skupnost nepopoln pravni institut, ker ne obstaja sama po sebi, ampak le v zvezi z razmerjem, ki ji daje vsebino.2 To je razlog, da so nekatere skupnosti urejene posebej. Skladno s tem OZ poudarja subsidiarno naravo določb o skupnosti (1003. člen OZ). Če poseben zakon skupnost ureja drugače, imajo njegove določbe prednost pred splošnimi določbami OZ.

17. Solastnina kot posebna oblika lastnine, pri kateri ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, je tipičen primer posebne ureditve skupnosti. Slovenski pravni red razmerje med solastniki zaradi potrebe po specialnih rešitvah, ki so posledica stvarnopravnega temelja dejanskega razmerja med solastniki,3 ureja v okviru stvarnega prava (65.-71. člen SPZ). Kot poznejša in specialna ureditev ima zato ureditev po SPZ prednost pred ureditvijo v OZ.4 Čeprav je ureditev solastnine v SPZ celovita,5 pa iz razloga, ker se osredinja na stvarnopravna in manj na skupnostna razmerja med solastniki, ni popolna.6 Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.

**Presoja konkretnega primera**

18. Revizijsko ni sporno, da sta deleža pravdnih strank na kupnini sorazmerna velikosti njunega solastninskega deleža in torej znašata ½. Sporno pa je, kako se ob prenehanju solastninskega razmerja oziroma njune skupnosti poravnavajo obveznosti med udeležencema solastninske skupnosti, natančneje obveznost iz kreditne pogodbe z dne 18. 1. 2006. OZ v zvezi s prodajo predmeta skupnosti določa, da se najprej poravnajo skupne obveznosti nasproti tretjim osebam in udeležencem, ki so take obveznosti poravnali na račun drugih udeležencev. Kot sta ugotovili nižji sodišči, je bila sporna obveznost delno (v znesku 41.729,26 EUR) prevzeta v zvezi s solastnim premoženjem - stanovanjem ....7 Vendar pa sta ugotovili tudi, in prav to je odločilno v zadevi, da je toženec obveznost prevzel v svojem imenu in kredit najel za plačilo njegovega deleža kupnine za stanovanje ... To pomeni, da s plačilom obrokov in s poplačilom kredita banki ob prodaji stanovanja ni bila poravnan dolg skupnosti, ampak toženčeva obveznost, zato mu tožnica iz naslova regresa ničesar ne dolguje in ji pripada polovica izkupička kupnine. Sklenemo lahko, da ob takšnih na revizijski stopnji neizpodbojnih ugotovitvah toženec kljub delno pravilnemu materialnopravnemu izhodišču v reviziji glede uporabe določil OZ o skupnosti z revizijo ne more uspeti.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Odločitev o glavni stvari vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi revizijskih stroškov toženca.

1 V tej fazi postopka ni več sporno, da pravdni stranki nista bila v zunajzakonski skupnosti, zato je izključena uporaba pravnih pravil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. 2 B. Zabel, v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik: s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003-<2004>, 4. knjiga, str. 996-996. 3 Npr. pri delitvi stvari v naravi se za pridobitev lastninske pravice uporabljajo določila, ki urejajo pridobitev lastnine s pravnim poslom (glej prvi odstavek 70. člena SPZ). 4 Primerjaj V. Rijavec, v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik; s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 339; B. Zabel, v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik: s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003-<2004>, 4. knjiga, str. 996-997 in 1001. 5 Predmet urejanja so pojem solastnine, upravičenja solastnika, upravljanje s stvarjo, vprašanje bremen in delitve solastnine. 6 Predmet urejanja je pojem solastnine, upravičenja solastnika, upravljanje s stvarjo, vprašanje bremen in delitev stvari v solastnini. 7 Postopek v zadevi II Cp 1259/2015, na katero se v reviziji sklicuje toženec, je tekel v zvezi s kreditom za drugo nepremičnino (hišo ...), ki sta jo kupili pravdni stranki.