Jedro

V primeru legalizacije obstoječega objekta je investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in je zato zavezan k plačilu komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku za legalizacijo objekta daljšega obstoja (št. stavbe ...) – stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 111 in 222, k.o. ..., odmeril komunalni prispevek v skupni višini 16.956,75 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila (2. točka izreka), odločil še, da je plačilo komunalnega prispevka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in da stroškov postopka ni (3. in 4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik podal vlogo za odmero komunalnega prispevka (KP) za legalizacijo objekta daljšega obstoja, kot navedeno v izreku odločbe. Izračun je opravil na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog – Trebelno (Odlok) in podatkov iz projektne dokumentacije. Odločitev je utemeljil na 221. in 225. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je pojasnil, da iz izpodbijane odločbe izrecno res ne izhaja, da bi se organ oprl na 220. člen ZUreP-2, vendar je bila ta določba nedvomno upoštevana pri odločanju, kot to kaže njena obrazložitev. Pravilno se je organ oprl tudi na 221. člen ZUreP-2. Dovoljenje za objekt daljšega obstoja se izda ob pogojih iz 117. člena Gradbenega zakona (GZ) in predstavlja vrsto legalizacije, kar pomeni, da se bo izdalo dovoljenje zaradi graditve. V tem primeru pa je treba pred izdajo dovoljenja obračunati in plačati komunalni prispevek (tretja alineja drugega odstavka 117. člena GZ). Ugotovil je še, da je v izreku navedeno, da gre za legalizacijo stanovanjske stavbe, iz obrazložitve pa, da gre za kmetijsko – industrijski objekt, vendar to ni vplivalo na pravilnost in način izračuna KP po Odloku.

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Organ ni ugotovil, da ima tožnik že udejanjena priključka na vodovodno omrežje in na cestno omrežje ter ima delujoče zadostno dimenzionirano čistilno napravo, zato ne potrebuje priključka na kanalizacijsko omrežje, ki sploh ni predvideno po občinskem prostorskem načrtu. Tožnik je priključka na vodovodno in cestno omrežje financiral in izdelal v lastni režiji sam, za izgradnjo vodovodnega omrežja je gradbenemu odboru za izgradnjo vodovodnega omrežja v krajevni skupnosti Trebelno prispeval odmerjeni delež finančnih sredstev. Tudi čistilno napravo je v celoti financiral in zgradil sam. Skupni revaloriziran znesek vlaganj tožnika v komunalno omrežje toženke znaša 19.152,28 EUR, kar je 2.195,53 EUR ali 12,9 % več, kot je odmerjen KP. Organ ni upošteval zneska samoprispevka, ki so ga vrsto let plačevali odrasli člani gospodinjstva tožnika, Organ tudi ni upošteval plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v katerem je vključen delež za uporabo in vzdrževanje komunalne opreme. To je v nasprotju z načelom enakosti po 14. členu Ustave v primerjavi z ostalimi zavezanci, ki se na novo priključujejo na komunalno opremo. Organ tudi ni upošteval 220. člena ZUreP-2, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev iz te določbe. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži vračilo odmerjenega KP, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vplačila do dneva vračila, skupaj s plačano upravno in sodno takso in administrativnimi stroški, s pripadajočimi ZZO.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika. Uvodoma je opozorila, da je tožnik plačal odmerjeni KP in nima več pravnega interesa za tožbo. Navedla je, da je nesporno, da je tožnik podal vlogo za odmero KP. ZUreP-2 in GZ ne predpisujeta posebej postopka odmere KP v primeru legalizacije objekta daljšega obstoja. Zato je treba smiselno uporabiti 221. člen ZUreP-2, ki ureja odmero KP zaradi graditve objekta. Ko gre za legalizacijo objekta, je investitor v enakem položaju kot investitor novogradnje, za katero pridobiva GD in je zavezan k plačilu KP. Tudi, če je objekt ''na črno'' priključen na komunalno infrastrukturo, to nima vpliva na odmero in višino KP. Zato je nepomembno, da je bil objekt tožnika že pred odmero priključen na določeno komunalno opremo. V nasprotnem primeru bi bil namen KP izničen. Na strani tožnika je dokazno breme, da je v preteklosti že plačal komunalni prispevek za določeno vrsto komunalne opreme. Smiselno enako določa tudi 18. člen Odloka. Kot tožbeno novoto tožnik uveljavlja, da toženka ni upoštevala preteklega financiranja in izgradnje s strani samega tožnika v vodovodno omrežje, cestno omrežje in da je delujočo čistilno napravo financiral in zgradil sam. Tožnik v tem delu navaja nova dejstva in prilaga nove dokaze, ki jih ni navajal in predložil v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Sodišče jih zato ne more upoštevati (52. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Sicer pa iz dokazil ne izhaja, ali gre za vlaganja v primarno komunalno in ostalo gospodarsko javno infrastrukturo, pri čemer bi morala toženka upoštevati tudi 28. člen Odloka, po katerem ni mogoče upoštevati vlaganj, starejših od 10 let. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev plačila njenih stroškov tožniku.

6. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo še dodal, da je plačal odmerjeni KP v dobri veri, da je upravni organ ravnal po 6. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za vložitev pritožbe se je odločil zaradi napačno odmerjenega KP. Opozoril je na četrti odstavek 25. člena Odloka v zvezi z neupoštevanjem vlaganj, starejših od 10 let. Toženka je tožnika brez ustrezne pravne podlage razlastila za neamortiziran del komunalne opreme, tj. 66,7 % vlaganj, saj je predpisana amortizacijska doba za komunalno opremo 30 let. Predlagal je, da sodišče sproži postopek ugotavljanja skladnosti pravilnika (točno: Odloka) z ZUreP-2 in Ustavo RS. Toženka je napačno uporabila Obligacijski zakonik (OZ) o neupravičeni obogatitvi. Plačilo je bilo izvršeno dobronamerno. Navedba, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, je tako zmotno. Toženka se v drugostopenjski odločbi ni sklicevala na OZ, zato je to tožbena novota. Vsa dejstva pa so bila znana toženki, saj so iste uradne osebe delovale v prejšnji KS Trebelno in Občini Trebnje, preden je nastala nova občina Mokronog – Trebelno.

7. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1253/2021 z dne 10. 1. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka na podlagi 221. člena ZUreP-2 v zvezi z 117. členom GZ in s tem v zvezi za ugovore, ki so bili že obravnavani v veljavni sodni praksi, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

8. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 7. 2. 2023, na katero sta pristopili obe stranki, ki nista imeli ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. Tožnik je vztrajal pri svoji tožbi, dodal je še, da je toženka odmerila KP na neveljavni pravni podlagi. Odlok bi moral namreč biti spremenjen v času izdaje odločbe. Ker ni bil, je nezakonit. Tako tudi sodba, I U 1929/2021, konkretno opomba št. 2 v tej sodbi. Dodal je še, da na obrazcu za odmero KP ni bilo rubrike za uveljavljanje vlaganj. Toženka je vztrajala, da je bil Odlok veljaven, v zvezi s preteklimi vlaganji je opozorila na 228. člen ZUreP-2. Tožnik je v svoji vlogi res izpostavil svoja pretekla vlaganja, vendar ne v javno infrastrukturo, temveč v svoje individualne priključke cestnega in vodovodnega omrežja. Tožnik tudi ne more zahtevati vračila KP, saj je taka zahteva možna v drugih situacijah (če tožnik sploh ne bi pridobil gradbenega dovoljenja, ali bi to prenehalo veljati). Tožnik je še navedel, da javni vodovod nima uporabnega dovoljenja. V zvezi s cestami pa je povedal, da je za njihovo izgradnjo plačal krajevni samoprispevek, kot tudi pomagal pri sami izgradnji. Meni, da bi bilo treba upoštevati vsa vlaganja, o čemer ima vsa dokazila Občina Trebnje. Toženka je navedbe tožnika prerekala, saj pri odmeri KP ni pomembno, ali ima infrastruktura dovoljenje, temveč ali je bila dana v upravljanje.

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, med drugim: izpodbijano odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo ter ostale listine v upravnem spisu.

10. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za vpogled v račune za izgradnjo vodovodnega omrežja, za izgradnjo cestnega priključka in za izgradnjo čistilne naprave iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Po tretjem odstavku istega člena stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V 52. členu ZUS-1 je ta omejitev nadalje urejena z izjemo, ki navajanje novih dejstev in predložitev novih dokazov dopušča, če tožnik obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaj upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje povedal, da na obrazcu za odmero KP ni bilo rubrike za vlaganja, k pritožbi pa teh računov ni podal. S temi navedbami po oceni sodišča ni izkazal upravičenosti po citirani določbi 52. člena ZUS-1 in je zato njegov dokazni predlog v tem delu zavrnilo kot prepoznega. Tožnik bi te račune lahko predložil. 11. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza na predložitev potrdila o plačevanju samoprispevka in o plačevanju NUSZ, ker je ocenilo, da to glede na stanje spisa (upoštevajoč podane navedbe v upravnem postopku (v vlogi in v pritožbi), in tožbene navedbe, glede na materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primer), ni potrebno.

12. Tožnik je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjal, ker se čuti prikrajšanega.

13. Sodišče ugovor zavrača iz razlogov, povedanih zgoraj.

14. Sodišče se uvodoma opredeljuje do ugovora toženke, da tožnik zaradi plačila KP, odmerjenega z izpodbijano odločbo, nima več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

15. Sodišče se s tem ne strinja. Izvršitev obveznosti po izpodbijani odločbi se po presoji sodišča ne more razumeti kot strinjanje z odločitvijo in s tem odpadlim pravnim interesom tožnika za izpodbijanje te odločbe. Če bo sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo v ponovni postopek, bo to pomenilo, da je odpadla pravna podlaga za odmero KP, zaradi česar bo tožnik lahko uveljavljal vračilo že plačanega KP. Če bo sodišče tožbo zavrnilo, bo s tem izpodbijana odločba ostala v veljavi, s tem, da je obveznost po izpodbijani odločbi že poravnana. Sodišče zato tožbo tožnika vsebinsko obravnava.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet spora je vprašanje zakonitosti odločitve o odmeri komunalnega prispevka tožniku za priključitev na sistem javnega vodnega in cestnega omrežja, ki jo je prvostopenjski organ sprejel na podlagi Odloka ter 221. in 225. člena ZUreP-2. 18. 221. člen ZUreP-2 določa zavezanca za odmero komunalnega prispevka za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve. Tako je v prvem odstavku določeno, da komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Odmerna odločba je izvršilni naslov. Drugi odstavek določa, da mora biti zahtevi zavezanca ali obvestilu o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka. V tretjem odstavku je določen rok 15 dni za izdajo odmerne odločbe od popolne vloge, v četrtem odstavku je opredeljeno pravno sredstvo (pritožba) zoper odmerno odločbo, o kateri odloča župan. Rok za odločitev o pritožbi je 15 dni. Peti odstavek pa še določa, da če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v roku iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

19. V 225. členu ZUreP-2 so predvidena vračila komunalnega prispevka za novo in obstoječo komunalno opremo.

20. Tožnik je v tožbi (kot tudi v pritožbi) ugovarjal, da je organ napačno uporabil 220. člen ZUreP-2, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.

21. 220. člen ZUreP-2 v prvem odstavku določa zavezanca za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ki je lastnik zemljišča, ki je na novo opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali _investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja_. V drugem odstavku, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. V tretjem odstavku pa še, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo tudi: zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo iz programa opremljanja v kolikor se komunalna oprema iz programa opremljanja neposredno ali posredno priključuje na obstoječo komunalno opremo oziroma bremeni že zgrajeno komunalno opremo, - investitor, ki z občino sklene pogodbo o opremljanju za gradnjo komunalne opreme, za katero ni izdelan program opremljanja, pa se nova komunalna oprema, ki je predmet pogodbe o opremljanju posredno ali neposredno priključuje na obstoječo komunalno opremo oziroma bremeni že zgrajeno komunalno opremo.

22. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je tožnik podal vlogo za odmero KP zaradi postopka legalizacije objekta daljšega obstoja po 117. členu GZ. Po tej določbi lahko investitor, lastnik ali imetnik stavbne pravic pridobi dovoljenje za objekt daljšega obstoja za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture. _Zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja se med drugim priloži dokazilo o plačanem komunalnem prispevku oziroma o tem, da so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka_ (tretja alineja drugega odstavka istega člena).

23. Kot je tožniku že pravilno pojasnil drugostopenjski organ, je dovoljenje za objekt daljšega obstoja vrsta legalizacije, kar pomeni, da gre za izdajo dovoljenja zaradi gradnje. Že 117. člen GZ v drugem odstavku določa, da se mora zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja priložiti dokazilo o plačanem KP, ne glede na to, da gre za obstoječ objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja (za pridobitev katerega si stranka v takem postopku prizadeva), ki pa je (očitno že) priklopljen na komunalno infrastrukturo. Sodišče se strinja s pravnim naziranjem toženke, da je v primeru legalizacije obstoječega objekta tak investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in je zato zavezan k plačilu KP (enako določa tudi 8. točka prvega odstavka 43. člena GZ in četrta alineja četrtega odstavka 116. člena GZ). Da je pri odmeri KP šteti legalizacijo objekta kot novo gradnjo, izhaja tudi iz drugega odstavka 19. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in izmeri komunalnega prispevka (Uredba, UL RS št. 20/19 in idr.), po katerem se za odmero zaradi graditve objekta po tej uredbi šteje tudi odmera zaradi legalizacije objekta, kot jo določajo predpisi, ki urejajo graditev objektov. Enako določa tudi drugi odstavek 29. člena Uredbe.

24. Tožnik s tem v zvezi navaja le, da je na javno vodovodno omrežje in cesto že priključen. To zadnje dejstvo, torej že izvedeni priklop na obravnavano komunalno infrastrukturo (vodovod in cesta), je ugotovil tudi upravni organ, kar pomeni, da je med strankama nesporno. To pa pomeni, da je k plačilu KP tožnik glede na citirano določbo prvega odstavka 22o. člena ZUreP-2 zavezan. Ker pa z izpodbijano odločbo toženka ni odmerila KP za javno kanalizacijsko omrežje, so navedbe tožnika o (zadostno dimenzionirani) čistilni napravi, ki jo je financiral in zgradil sam, zaradi česar naj tudi ne bi bil zavezan k plačilu KP (za priklop na to vrsto komunalne opreme), za obravnavani primer nerelevantne.

25. Tožnik je v tožbi uveljavljal, da je v izgradnjo komunalne opreme vlagal sredstva, o čemer je (k tožbi) priložil tudi račune. Na vlogi za odmero KP (na kateri res ni posebne rubrike ''vlaganja'' - op. sod.) je sicer tožnik navedel, da ''so priključek na javni vodovod in povezavo na cesto financirali sami, Gradbenemu odboru pa 1995 plačali za izgradnjo javnega vodovoda 572.000,00 SIT'', v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo pa teh navedb sploh ni uveljavljal (pri čemer se sodišču niti ni treba spuščati v samo vsebino navedb, tj. ali je tožnik s temi navedbami uveljavljal vlaganja v primarno javno komunalno infrastrukturo ali sekundarno infrastrukturo). Z vidika zahteve po materialni izčrpanosti vloženega pravnega sredstva je upravni spor dopusten le, če je tožnik kršitve, ki jih uveljavlja v tožbi, uveljavljal po vsebini že v pritožbi v upravnem postopku (6. člen ZUS-1). Zato je pritrditi toženki, da vsebinska obravnava teh navedb v upravnem sporu ni mogoča, saj gre za tožbene novote glede na 52. člen ZUS-1. Enako velja glede tožbenih navedb o neupoštevanja plačanega samoprispevka in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ter navedbi, da ni dolžan plačati KP, ker javni vodovod nima uporabnega dovoljenja. Ob tem sodišče še dodaja, da se strinja s toženko, da je na tožniku dokazno breme, da zatrjuje in izkaže, da je prispeval oziroma sofinanciral k izgradnji javne komunalne opreme, in kar mora posledično tudi pravočasno ter skrbno uveljavljati.

26. Tožnik je tudi šele v odgovoru na odgovor na tožbo toženke sodišču predlagal, da sproži postopek ugotavljanja skladnosti Odloka (tožnik sicer navede ''Pravilnik'', kar je očitna pisna pomota) z ZUreP-2 in Ustavo. Pri tem je konkretno izpostavil četrti odstavek 25. člena Odloka. Po tej določbi se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo samo tista pretekla vlaganja, ki so bila izvedena v obdobju do največ 10 let od dneva izdaje odločbe. Ker se navedeno navezuje na navedbe v zvezi z uveljavljanjem vlaganj v komunalno infrastrukturo, za katere je sodišče presodilo, da gre za tožbene novote, tega predloga iz enakega razloga sodišče ne obravnava. V posledici pa zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru o neenakopravnem obravnavanju z drugimi zavezanci, ki se prvič priključujejo na komunalno opremo, in s tem kršitvi 14. člena Ustave RS.

27. Tožnik je na glavni obravnavi dodatno še ugovarjal, da odločitev temelji na neveljavni pravni podlagi, saj bi moral biti Odlok spremenjen, pa ni bil. Pri tem je opozoril na sodbo naslovnega sodišča, I U 1929/2019, zlasti opombo št. 2. Z temi navedbami je tožnik tudi prekludiran. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V tožbi mora tožnik med drugim navesti razloge, zakaj toži (30. člen ZUS-1). Ker gre za nove navedbe (tega ugovora tožnik dosedaj ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni podal), gre za nedopustno dopolnjevanje tožbenih navedb, ki zato ne more biti upoštevno.

28. Sodišče je, upoštevajoč navedeno, tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, odločitev pa je pravilna ter zakonita, hkrati pa ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (37. člen ZUS-1), ki bi terjali odpravo izpodbijanega akta.

29. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

30. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka in toženkinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.