Jedro

S 13. členom ZGD-1 je uzakonjeno načelo resničnosti firme. To pomeni, da mora firma družbe obsegati samo resnične značilnosti (lastnosti) družbe in da ne sme obsegati zavajajočih sestavin, ki bi lahko zavajale poslovne partnerje družbe oziroma druge subjekte na trgu, na katerem družba posluje.

Z vpisom predlagane firme „Železniško gospodarstvo LJ d.o.o.“ pri pritožniku bi predlagana firma vzbujala napačen vtis da gre prav za družbo, ki jo opredeljuje 11.c člen ZZelP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep registrskega sodišča.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo družbe zoper sklep istega sodišča Srg 2012/7425 z dne 12. 03. 2012, s katerim je isto sodišče zavrnilo predlagani vpis spremembe firme.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila družba, smiselno pa je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu predlogu za vpis spremembe firme ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Subjekt vpisa družba Ž. d.o.o. želi v tem registrskem postopku vpis spremembe firme, ki naj bi po spremembi glasila „Železniško Gospodarstvo Lj. d.o.o., podjetniško in poslovno svetovanje“.

5. Firma je ime, s katerim družba posluje, v njej pa mora biti oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe (12. člen ZGD-1), lahko pa ima firma dodatne sestavine, ki družbo podrobneje označujejo, ki pa ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste in obsega poslovanja (13. člen ZGD-1). S 13. členom ZGD-1 je torej uzakonjeno načelo resničnosti firme. To pomeni, da mora firma družbe obsegati samo resnične značilnosti (lastnosti) družbe in da ne sme obsegati zavajajočih sestavin, ki bi lahko zavajale poslovne partnerje družbe oziroma druge subjekte na trgu, na katerem družba posluje. Podlaga za presojo, ali je firma družbe v skladu z načelom resničnosti firme, je nevarnost, da firma v pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih družba posluje, lahko ustvari napačen vtis o pomembnih značilnostih družbe (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 177). Te sestavine ne smejo ustvarjati zmote glede vrste in obsega poslovanja (ibidem, str. 180, 181).

6. Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da besedna zveza v predlagani firmi „železniško gospodarstvo“ nakazuje na dejavnost gospodarjenja z železniško infrastrukturo. Vsebino gospodarjenja z javno železniško infrastrukturo pa opredeljuje Zakon o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP) v drugem odstavku 11.a člena in sicer:

1.) pripravo predloga načrta vzdrževanja obstoječe javne železniške infrastrukture,

2.) pripravo strokovnih podlag za nove razvojne projekte železniške infrastrukture,

3.) sklepanje pravnih poslov, povezanih z javno železniško infrastrukturo in postajnimi poslopji, v primeru in obsegu, ko ti ne služijo ali niso nujni za izvajanje njihovega osnovnega namena.

To pa je po ZZelP poverjeno upravljavcu javne železniške infrastrukture (17. točka prvega odstavka 2. člena ZZelP). Naloge upravljavca pa po 11.c členu ZZelP izvaja gospodarska družba za vzdrževanje javne železniške infrastrukture in izvajanje drugih nalog upravljavca, ki je ustanovljena kot odvisna družba S. d.o.o., slednja pa je v 100 % lasti države, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Nekorekten je pri tem pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stran državnega kapitala in ne zasebnega, saj njegova odločitev ni arbitrarna, pač pa temelječa na zgoraj omenjenih določbah ZZelP, torej na normativni ureditvi. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pojasnilo normativno ureditev gospodarjenja z javno železniško infrastrukturo, ki je kot dejavnost poverjena gospodarski družbi, ki je posredno (kot odvisna družba družbe S. d.o.o.) kapitalsko povezana z državo, je hkrati implicitno pojasnilo, da je ta dejavnost po zakonu poverjena le taki družbi. Z vpisom predlagane firme „Železniško gospodarstvo LJ d.o.o.“ pri pritožniku pa bi po presoji pritožbenega sodišča predlagana firma vzbujala napačen vtis da gre prav za družbo, ki jo opredeljuje 11.c člen ZZelP. Pritrditi je zato prvostopenjskemu sodišču, da bi vpis predlagane firme predstavljal kršitev načela resničnosti firme. Glede na zgoraj obrazloženo se pritožbeno sodišče niti ni spuščalo v presojo dela predlagane firme z oznako „Lj“, ker za presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča ni relevantna.

7. Pritožnik sicer v pritožbi navaja vrsto primerov vpisa firm, ki po njegovem ob izraženem stališču prvostopenjskega sodišča tudi ne zadostijo načelu resničnosti firme, toda v presojo teh firm se pritožbeno sodišče ni spuščalo, ker niso predmet tega postopka.

8. Pritožnik tudi zmotno meni, da je citiranje zakonodaje v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo, parcialno in popolnoma zavajajoče, pavšalno se sklicujoč na evropske direktive, zakonske in podzakonske akte in primere obstoja treh tovornih prevoznikov na železniškem omrežju v Sloveniji, primere načrtov Mestne občine Ljubljana ter primer zasebnega italijanskega hitrega vlaka. Navedene dejavnosti pritožniku namreč z izpodbijanim sklepom niso prepovedane. Prevozne storitve po železnici namreč lahko opravlja gospodarska družba, katere glavna dejavnost je opravljanje oziroma zagotavljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ima za zagotavljanje omenjenih storitev licenco ter zagotavlja vleko vlakov ali gospodarska družba, ki opravlja vleko vlakov in ima za zagotavljanje te storitve licenco (10. točka prvega odstavka 2. člena ZZelP). V zvezi z izgradnjo, vzdrževanjem in upravljanjem javne infrastrukture in drugimi projekti in dejavnostmi, ki so v javnem interesu, pa pritožnik take dejavnosti lahko izvaja v razmerju javno zasebnega partnerstva, bodisi kot pogodbenega bodisi kot statusnega partnerstva, skladno z načinom in postopki po Zakonu o javno zasebnem partnerstvu. Iz zgoraj obrazloženega torej izhaja zmotno stališče pritožnika, da so mu z zavrnitvijo vpisa spremembe firme v predlagani vsebini onemogočene njegove načrtovane dejavnosti vlaganja v obnovo dela železniškega omrežja in opravljanje potniških prevozov, izhajajoče iz njegove vloge z dne 07. 03. 2012. 9. Nekorekten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ob vsaki pritožbi najde nove argumente za svojo odločitev, saj je prav v pritožbi zoper sklep z dne 12. 03. 2012 sodišču očital pomanjkljivo obrazložitev njegove odločitve, ki pa jo je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijanim sklepom dopolnilo, izhajajoč tudi iz vsebine pritožbenih očitkov. Tako je v zvezi s pritožbenim očitkom v pritožbi zoper sklep z dne 12. 03. 2012, da sta bistven identifikator pravnih oseb njegova matična in davčna številka, prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pritožniku pojasnilo, da je najpomembnejši znak individualizacije družbe njena firma, ne pa njena davčna številka, pritožbeno sodišče pa k temu dodaja, da tudi matična številka ni. Ni namreč relevantno, ali je matična številka ključen identifikator sodišču, saj mora gospodarska družba na trgu poslovati s svojo firmo, ta pa je za trg odločilna pri identifikaciji gospodarskega subjekta, ne pa njegova matična številka. Pritožnik namreč nedosledno povzema odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 467/2010, ko sodišču pripisuje zaključke o tem, da je glavni razlikovalni znak družbe davčna številka in ne firma, sklicujoč se na točko 7 obrazložitve navedene odločbe. Vendar v točki 7 sodišče povzema le ključne pritožbene trditve pritožnika in to nikakor niso zaključki sodišča. Iztrgano iz konteksta navedene odločbe pa pritožnik citira zaključke sodišča o tem, da se od oseb gospodarskega prava utemeljeno pričakuje, da pri poslovanju delujejo s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je višja stopnja skrbnosti kot standard povprečnega potrošnika. V tej odločbi je namreč pritožbeno sodišče presojalo načelo izključnosti firme, medtem ko se v sedaj obravnavanem primeru presoja načelo resničnosti firme in s tem povezana druga pravno relevantna dejstva. O slednjem pa je pritožbeno sodišče svoje stališče že zavzelo, kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, 37. členom ZNP in 19. členom ZSReg), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 39. člena ZSReg).