Jedro

Zgolj zatrjevanje o tem, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode ne zadošča, marveč bi morala tožeča stranka verjetnost tega dejstva tudi izkazati. Dokazno breme nosi tožeča stranka, ki bi morala navesti in izkazati vsaj take okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da škoda zaradi izdane začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala, ali pa bo le neznatna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se toženi stranki prepovedalo, da bi odsvojila, obremenila, ali drugače razpolagala z vsemi svojimi delnicami izdajatelja F. d.d., ki so v KDD označene kot F., pri čemer naj bi KDD d.d. naložilo, da pri teh delnicah v centralnem registru vpiše prepoved odsvojitve, obremenitve ali drugačnega razpolaganja tožene stranke za čas veljavnosti začasne odredbe, oz. do izteka 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

Zoper ta sklep je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe stroškovno ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da tako imenovana rumena luč ne izkazuje, da gre pri toženi stranki za likvidnostne težave, saj iz bonitetnih podatkov izhaja, da tožena stranka vsako leto izboljšuje svoj koeficient likvidnosti. Najem kredita je za toženo stranko nekaj izjemnega, kajti njena uprava potrebuje za tak ukrep soglasje nadzornega sveta. Že zato tožena stranka ne bo utrpela nobene škode. Pomenljivo je prav to, da se vsem zdi, da bo toženka razpolagala z delnicami, vendar tega ni mogoče izkazati. Mogoče pa je izkazati, da je uprava pri razpolaganju z delnicami omejena (16. člen Statuta družbe) in da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi izhajalo zgolj iz morebitne potrebe tožene stranke, da delnice zastavi. V tem delu je tožeča stranka v pritožbi tudi umaknila svoj predlog glede začasne odredbe. Če bi tožeča stranka torej izkazala, da bo tožena stranka delnice prodala, bi izkazala verjetnost po 2. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in bi bila začasna odredba izdana. Ker pa naj bi tožeča stranka ne izkazala verjetnosti, da toženka s prepovedjo prodaje delnic ne bo utrpela škode, bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko reševala svojo likvidnost s prodajo. Zato sodišče prve stopnje začasne odredbe ni izdalo. Sicer pa prodaja delnic toženi stranki glede na njene bonitetne podatke ne more škodovati.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo je tožeča stranka navajala pred sodiščem prve stopnje (člen 337/1 Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nevarnosti po 2. odst. 270. člena ZIZ stranka ni dolžna dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. člena ZIZ). V tej zvezi pa je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da toženi stranki z izdano začasno odredbo (prepoved razpolaganja z delnicami izdajatelja F. d.d., ki nosijo oznako F.) ne bo nastala nobena škoda. To okoliščino je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da morajo biti trditve (tožena stranka nima namena z delnicami razpolagati; začasna odredba ne vpliva na vrednost delnic, saj niti ne kotirajo na borzi; delnice niso potrebne za poslovanje tožene stranke) podkrepljene z ustreznimi dokazi, saj sicer (v postopku zavarovanja) niti ne morejo biti izkazane za verjetne. Zgolj zatrjevanje o tem, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, tedaj ne zadošča, marveč bi morala tožeča stranka verjetnost tega dejstva tudi izkazati. Dokazno breme nosi tožeča stranka, ki bi morala navesti in izkazati vsaj take okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da škoda zaradi izdane začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala, ali pa bo le neznatna. Vendar pa tožeča stranka v tej zvezi ni ponudila nobenega dokaza, pri čemer tudi ne gre za dejstvo, ki bi ga bilo mogoče šteti kot splošno znano. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prave stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).