Jedro

Če so razlogi sklepa sodišča druge stopnje napačni, še ne pomeni, da so nerazumljivi in med seboj v nasprotju, očitana nerazumljivost in medsebojno nasprotje v razlogih sklepa sodišča druge stopnje (s posledico o brezuspešni možnosti njegovega preizkusa) pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnjena.

Res je sicer, da z ureditvijo po ZIZ iz leta 1998 ni bilo upoštevano načelo oženja obsega preizkusa v postopku z izrednim ugovorom kot izrednim pravnim sredstvom (56. člena ZIZ), v primerjavi z obsegom preizkusa v postopku z rednim ugovorom glede na ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (kar je tudi narekovalo spremembo 56. člena z novelo zakona iz leta 2002); vendar to ne utemeljuje odstopa od gramatikalne uporabe obstoječega predpisa in s tem posledično njegovega neupoštevanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu - to je glede odločitve v drugem in (posledično) tretjem odstavku izreka sklepa sodišča druge stopnje - razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Odločitev o upničinih stroških postopka v zvezi z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 27.1.1997 na upničin predlog izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma o ugotovitvi obstoja terjatve in ugotovitvi zastavne pravice, sklenjenega med strankama tega postopka dne 21.12.1994 po 251. c členu tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen, dolžnik pa je nato 6.7.1999 vložil ugovor po izteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22.2.2002 zavrnilo, vendar je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 19.3.2003 tedaj ugodilo pritožbi dolžnika, sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora po roku razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (po delni ustavitvi izvršbe) dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo z obrazložitvijo, da nosi breme dokazovanja prenehanja terjatve zaradi izpolnitve obveznosti dolžnik, ki ni uspel izkazati poplačila celotne terjatve, ki jo uveljavlja upnica v tem izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova.

Sodišče druge stopnje je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora po roku, o pritožbenih stroških pa odločilo, da so nadaljnji izvršilni stroški (drugi in tretji odstavek izreka sklepa sodišča druge stopnje). V oporo svoji odločitvi je kot nosilni razlog navedlo, da mora dolžnik v ugovoru po izteku roka dokazati, da je upniku karkoli plačal po nastanku izvršilnega naslova in po pravnomočnosti sklepa o izvršbi; vsa zatrjevana plačila, ki jih navaja dolžnik, pa so v času pred vložitvijo izvršilnega predloga in zato v tej fazi postopka neupoštevna.

Zoper tak sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ga zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju z očitkom, da ima sklep sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, podredno pa tudi zaradi nepravilne uporabe 56. člena pred uveljavitvijo novele ZIZ-A (Ur. l. RS, št .75/2002) veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je vplivala za pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s tem pa privedla do bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, sočasno pa tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Primarno uveljavljani razlog utemeljuje z dobesednimi povzetki delov obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje, za katere meni, da so (o tem, kdaj bi moralo nastopiti dejstvo, ki se nanaša na terjatev) nejasni in med seboj v nasprotju - kar naj bi onemogočalo preizkus izpodbijanega sklepa. Podredno uveljavljani razlog pa utemeljuje z očitkom kršitve določb 56. člena pred novelo iz leta 2002 veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju v postopku na drugi stopnji. V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov sporazum strank, in zato lahko dolžnik z ugovorom po izteku roka uveljavlja na podlagi 56. člena prej navedenega zakona vsa plačila, ki jih je izvršil po podpisu sporazuma - ne da bi moralo dejstvo, ki se nanaša na terjatev (plačilo terjatve), nastopiti šele po vložitvi izvršilnega predloga oziroma celo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, kot je to zmotno menilo sodišče druge stopnje. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002) je bila zahteva vročena strankama izvršilnega postopka, izmed katerih je upnica nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v postopku pred sodiščem druge stopnje sicer niso podane. Če je v razlogih sklepa sodišča druge stopnje navedeno, da je to sodišče prvikrat ugodilo pritožbi dolžnika in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zaradi tega, "ker je (dolžnik) predložil dokazila o plačilih, dokazila pa so se nanašala na čas po nastanku izvršilnega naslova, je pritožbeno sodišče štelo, da je ugovor dolžnika lahko utemeljen in sklep o zavrnitvi ugovora po izteku roka razveljavilo", nato pa v nadaljevanju obrazložitve, da "je sodišče prve stopnje pravilno omejilo svoje obravnavanje na ugotavljanje, ali je dolžnik dokazal svoje trditve, to je dejstvo, da je plačal dolg po izvršilnem naslovu, katerega sestavni del sta obe zadolžnici" ter da "tudi izvedenec ni našel potrditev, da bi bilo kjerkoli zapisano, da bi dolžnik kaj plačal upniku po vložitvi izvršilnega predloga oziroma po pravnomočnosti sklepa o izvršbi", bi utegnilo biti podano kvečjemu nasprotje med razlogi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z dne 19.3.2003 in razlogi izpodbijanega sklepa z dne 15.6.2005, saj je prvi del citiranih razlogov le povzetek obrazložitve iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z dne 19.3.2003. To pa samo zase še ne pomeni nekonsistentnosti razlogov sklepa sodišča druge stopnje z dne 15.6.2005, saj je v okviru očitka bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podvržena preizkusu le njihova skladnost kot samostojne celote. Enako velja tudi za preostale, v zahtevi za varstvo zakonitosti citirane razloge sklepa sodišča druge stopnje; če so napačni, še ne pomeni, da so nerazumljivi in med seboj v nasprotju, očitana nerazumljivost in medsebojno nasprotje v razlogih sklepa sodišča druge stopnje (s posledico o brezuspešni možnosti njegovega preizkusa) pa v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi sicer ni pojasnjena.

Utemeljen pa je očitek kršitve določb 56. člena pred novelo iz leta 2002 veljavnega ZIZ v postopku na drugi stopnji, ki jih je treba v obravnavanem primeru uporabiti glede na datum vložitve dolžnikovega ugovora po izteku roka (dne 6.7.1999), čeprav niso obsežene v prehodni ureditvi iz drugega odstavka 122. člena ZIZ-A. Stališče sodišča druge stopnje o upoštevnosti (ob odločanju o ugovoru po izteku roka) le tistih dejstev za prenehanje terjatve, ki so nastopila po vložitvi izvršilnega predloga in po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, je v nasprotju s prvim odstavkom 56. člena prej navedenega zakona, po katerem je ob odločanju o ugovoru po izteku roka upoštevno v zvezi z vprašanjem obstoja terjatve dejstvo, ki je nastopilo po nastanku izvršilnega naslova - v danem primeru torej dne 21.12.1994 sklenjenega sporazuma iz 251. c člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku kot izvršilnega naslova. Res je sicer, da z ureditvijo po ZIZ iz leta 1998 ni bilo upoštevano načelo oženja obsega preizkusa v postopku z izrednim ugovorom kot izrednim pravnim sredstvom (56. člena ZIZ), v primerjavi z obsegom preizkusa v postopku z rednim ugovorom glede na ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (kar je tudi narekovalo spremembo 56. člena z novelo zakona iz leta 2002); vendar to ne utemeljuje odstopa od gramatikalne uporabe obstoječega predpisa in s tem posledično njegovega neupoštevanja.

Ker sodišče druge stopnje zaradi obrazložene kršitve 56. člena ZIZ dolžnikove pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi njegovega ugovora po izteku roka ni izčrpalo (ker je zmotno izhajalo iz neupoštevnosti dolžnikovih plačil, opravljenih pred vložitvijo izvršilnega predloga), je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je bilo treba sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo temu sodišču v nov postopek (prvi odstavek 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o upničinih stroških postopka v zvezi z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.