Jedro

Za presojo višine deleža na premoženju je treba upoštevati celotno obdobje skupnega življenja pravdnih strank. Izločitev le enega časovnega obdobja utegne imeti za posledico napačno razsojo, čeprav gre za obdobje, ko sta stranki pridobivali najpomembnejši del skupnega premoženja, to je obe sporni nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v 1. in 2. točki spremeni tako, da se v celoti glasi: "Ugotovi se, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno z delom v zakonski zvezi s tožencem in ki obsega 10/24 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1039 k.o. ..., v naravi stanovanjska hiša, mizarska delavnica in dvorišče z vrtom 5/24 in delež toženca 5/24; parcelo št. 191 in 507/4 s počitniško hišico k.o. .... pa 1/2 in delež toženca 1/2. Obe stranki sta na podlagi te sodbe upravičeni predlagati razdelitev skupnega premoženja." Tožena stranka mora tožeči povrniti 21.600.00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2001 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno z delom v zakonski zvezi s tožencem in ki obsega 10/24 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1039 k.o. ...., v naravi stanovanjska hiša, mizarska delavnica in dvorišče z vrtom 2/5 in delež toženca 3/5; parcelo št. 191 in 507/4 s počitniško hišico k.o. ... pa 2/5 in toženca 3/5. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora toženec povrniti tožnici 514.580,10 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2001 dalje do plačila. Proti zavrnilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe matrialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtekvu v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo predvsem zaposlitev ter dohodke pravdnih strank v času pridobitve nepremičnin, ni pa dovolj natančno ugotavljalo ostalih okoliščin in razmerij med zakoncema v času trajanja zakonske zveze. Spregledalo je, da sta pravdni stranki že pred pridobitvijo nepremičnin ustvarili določeno skupno premoženje in da je treba nepremičnine tudi vzdrževati. Med pravdnima strankana ni sporno, da je bila tožnica od leta 1962 do oktobra 1967 normalno zaposlena, toženec pa prvo let po sklenitvi zakonske zveze ni bil zaposlen, saj je bil v vojski. Vse delo do leta 1967 je tožnica opravljala zato, da bi pomagala možu pri zagonu obrti. Od oktobra 1967 do februarja 1975 res ni bila zaposlena, vendar je sodišče spregledalo, zakaj je v tem čas ostala doma. Ni mogoče ugotoviti, da je bil možev prispevek k pridobitvi skupnega premoženja v tem času večji, ampak je bil le drugačen. Zakonska zveza temelji na vzajemnem odnosu med partnerjema, pri katerem vsak prispeva svoj delež tako, da se medsebojno dopolnjujeta, glede na določen trenutek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo vrednotilo delež tožnice mnogo nižje, kar je družbeno nesprejemljivo. Prav tako ni upoštevalo, da je šla tožnica leta 1975 v službo zato, ker ni bilo denarja. Toženec je prenehal z izpolnjevanjem svojih dolžnosti v vzajemnem odnosu, njegov delež pa je morala prevzeti tožnica. Začel se je vdajati alkoholu in s tem trošiti denar mimo skupnih potreb. V obdobju po letu 1975 je tako za celotno družino in njeno premoženje skrbela tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi napačno sklicuje na čas, ko je bilo skupno premoženje ustvarjeno. Zaradi tega je napačno uporabilo materialno pravo. Skupno premoženje se gleda kot celota. Pri tem ni pomembno, kdaj se določena stvar pridobi, amopak je pomemben zgolj prispevek posameznega zakonca skozi celotno obdobje zakonske zveze. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega od dejstev, kot mu očita tožeča stranka v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je tako v zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami ugotovilo naslednje: Izpodbijana sodba v obrazložitvi vsebuje ugotovitev, da je bila tožnica od leta 1962 do leta 1967 zaposlena (6. odst. na 4. strani sodbe). Na podlagi navedene okoliščine je sodišče sklepalo o obstoju nadaljnjega dejstva, to je, da je bil toženec med trajanjem zakonske zveze več let nezaposlen, zato je kot neresnično štelo njegovo trditev, da je bil le on tisti, ki je v celoti skrbel za finančno plat družinskega življenja (1. odst. na 5. strani sodbe). Sodišče je v izpodbijani sodbi upoštevalo razloge, zaradi katerih je bila tožnica od oktobra 1967 do februarja 1975 nezaposlena. Zaključilo je, "da je tožnica službo pustila z namenom, da bo skrbela za dom in otroke". Končno je del dejanske podlage sodbe tudi, da je šla tožnica leta 1975 v službo zato, ker ni bilo denarja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem v obrazložitvi sodbe navedlo, da se je leta 1975 ponovno zaposlila, da se je družina sploh lahko prebila skozi revščino (1. odst. na 6. strani sodbe). V nadaljevanju je poudarilo, da je od takrat dalje v celoti skrbela za materialno preskrbljenost svojih otrok in v ta namen najemala kredite, prepuščena pa sta ji bila tudi varstvo in vzgoja otrok pravdnih strank. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot naprimer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanje pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89 p.b., v nadaljevanju ZZZDR). Pravnorelevantna dejstva, na katera citirano pravilo navezuje pravne posledice in jih je kot dejansko podlago svoje odločitve sprejelo sodišče prve stopnje, so torej nasledja: - ekonomska skupnost pravdnih strank je trajala od avgusta 1962 do avgusta 1994; - tožnica je bila zaposlena od leta 1962 do leta 1967 in od leta 1975 dalje; - toženec je opravljal dejavnost samostojnega obrtnika od leta 1965 do oktobra 1972 in od marca 1973 do konca leta 1977, od aprila 1987 do konca januarja 1989 pa je bil v rednem delovnem razmerju; - toženčevi dohodki v času, ko tožnica ni bila zaposlena, so bili višji kot tožničini; - razlog za nezaposlenost tožnice od oktobra 1967 do februarja 1975 je bila skrb za dom in otroke; - skrb za otroke je bila prepuščena tožnici ves čas trajanja zakonske zveze pravdnih strank; - tožnica se je v letu 1975 ponovno zaposlila, saj so se materialne razmere v družini tedaj zelo poslabšale; - ko tožnica ni bila zaposlena in je bila obrt na vrhuncu, je delno vodila tudi knjigovodske in računovodske posle za toženčevo obrt; - sporna parcela na Hrvaškem je bila kupljena v letu 1968, do leta 1971 pa je bil zgrajen vikend; - toženec je delež svojih sester na sporni nepremičnini v Ljubljani izplačal iz najemnine, ki jo je dobil na podlagi oddaje vikenda v Funtani, plačilo pa je bilo izvršeno v obddbju pred ponovno zaposlitvijo tožnice v letu 1975. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (1. odst. 5. strani sodbe), je sodišče prve stopnje uporabilo materialnopravno izhodišče, ki je pravilno tudi po mnenju tožeče stranke, zato v tem pogledu materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno: Za presojo višine deleža na premoženju je treba upoštevati celotno obdobje skupnega življenja pravdnih strank. Izločitev le enega časovnega obdobja utegne imeti za posledico napačno razsojo, čeprav gre za obdobje, ko sta stranki pridobivali najpomembnejši del skupnega premoženja, to je obe sporni nepremičnini (primerjaj s sodbo VS RS opr. št. II Ips 711/94). Sodišče prve stopnje pa je, ob takšnem sicer pravilnem izhodišču, v nadaljevanju materialno pravo vendarle zmotno uporabilo, ko je vrednotilo posamezne prispevke v času trajanja zakonske zveze. Materialnopravna presoja v konkretnem primeru je narekovala tehtanje med toženčevemi dohodki, ki so bili v času, ko je bil samostojni obrtnik, višji od tožničinih, in drugimi oblikami prispevkov, na katere določilo 2. odst. 59. čl. ZZZDR veže upravičenja stvarnopravne narave. Dejstvo, da je ekonomska skupnost pravdnih strank trajala več kot 30 let, tožnica pa je bila nezaposlena le od leta 1967 do leta 1975, upoštevajoč še, da je v celotnem obdobju nosila breme skrbi za dom in otroke, ob pravilni uporabi materialnega prava omogoča zaključek, da ni bila izpodbita domneva iz 1. odst. 59. čl. ZZZDR o enakih deležih na skupnem premoženju. Višji dohodek zakonca v času pridobivanja skupnega premoženja bi bil pri ugotavljanju višine deležev na premoženju posebej upošteven le ob sicer enakih drugih prispevkih zakoncev. Tožena stranka te okoliščine ni izkazala niti ni dokazala, da bi bil njegov finančni prispevek toliko večji, da bi pretehtal vse druge oblike prispevka tožnice in se odrazil v višjem deležu na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da znaša delež tožnice na sporni nepremičnini v Ljubljani 5/24 (1/2 od 10/24), na nepremičnini v Republiki Hrvaški pa 1/2 (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče prve stopnje že ugodilo celotnemu stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, pritožbeno sodišče v izrek o pravdnih stroških ni posegalo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 21.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2001 dalje do plačila. Ti so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške nagrade za pritožbo.