Jedro

Obnove postopka, v katerem je bila izdana zamudna sodba, ni mogoče predlagati iz razlogov, ki jih ni mogoče uveljavljati s pritožbo, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudna sodba temelji na dejanskem stanju, kot je navedeno v tožbi, saj izhaja iz predpostavke, da tožena stranka s tem, ko ne poda pravočasnega odgovora na tožbo, z dejstvi, ki jih je navedel tožnik, soglaša. To pomeni, da dejanskega stanja, ki predstavlja podlago zamudne sodbe, ni mogoče ponovno ugotavljati tako, da se upoštevajo morebitna nova dejstva, ki so navedena v predlogu za obnovo postopka, torej iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (I. točka izreka) in izpodbijani del sodbe (1. in 3. odstavek II. točke izreka) se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka (I. točka izreka) ter z izpodbijano sodbo razveljavilo zamudno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 106/06 z dne 10.5.2006 v 2. odstavku izreka, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožniku omogoči delo na delovnem mestu neposredni vodja v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov, in glede povrnitve stroškov postopka, ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je predlog tožene stranke, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2006 in ugotovitev, da tožniku delovno razmerja na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep in sodbo (smiselno le glede 1. in 3. odstavka II. točke izreka) se je iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi. V pritožbi je navedel, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka zaradi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 23.5.2006 ni imela obveznosti, da tožnika pozove nazaj na delo. Takšna obveznost je izhajala iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je postala pravnomočna dne 10.12.2005. Tožena stranka tožnika vse do marca 2006 ni pozvala na delo in mu ni izplačevala nadomestil plače, dokler ni zahteval posredovanja inšpektorja za delo. Nato je prejel redno odpoved iz razloga nesposobnosti, ki ni mogla biti ugotovljena, saj že dve leti dela ni opravljal. Zoper to odpoved pogodbe o zaposlitvi je upravičeno uveljavljal sodno varstvo, sodba, s katero je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo, pa posega v pridobljene pravice. Poleg tega ga bremeni plačilo stroškov sodnega spora. Tožena stranka je ves čas izigravala pravne predpise in ni izvršila pravnomočne sodbe, zaradi česar je bil status tožnika kot delavca nedorečen in je imel težave pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti ter pri iskanju zaposlitve. Zaradi nestrinjanja z revizijsko sodbo je vložil ustavno pritožbo, ki je bila sprejeta, vendar o njej še ni bilo odločeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po določilu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pa storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 394. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa in sodbe.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožena stranka odgovorila na tožbo po izteku petnajstdnevnega roka iz 2. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), po določbi 318. člena ZPP dne 10.5.2006 izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Razveljavilo je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28.2.2006 in ugotovilo, da tožniku na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar je toženo stranki naložilo, naj tožniku omogoči delo na delovnem mestu neposredni vodja v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov in mu povrne stroške postopka. Tožena stranka je dne 19.6.2006 podala predlog za obnovo postopka iz razlogov po 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, pri čemer je navedla, da se zamudna sodba opira na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1679/2004 z dne 20.10.2005, ki je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 89/2006 z dne 23.5.2006. Citirani sodbi sta bili izdani v postopku, v katerem je tožnik uveljavljal pravno varstvo zoper prenehanje pogodbe o zaposlitvi z iztekom poskusnega dela dne 31.3.2004 in zahteval ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženo stranko, šteje kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (in ne za določen čas do 31.12.2004).

Pri presoji utemeljenosti predloga za obnovo postopka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 394. člena ZPP, v katerem so navedeni posamezni obnovitveni razlogi: če stranka pridobi možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama (8. točka), če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena (9. točka) ter če stranka zve za nova dejstva ali najde in pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka). Obnove postopka, v katerem je bila izdana zamudna sodba, katere preizkus je po določbi 2. odstavka 338. člena ZPP omejen, po stališču pritožbenega postopka ni mogoče predlagati iz razlogov, ki jih ni mogoče uveljavljati s pritožbo, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudna sodba namreč temelji na dejanskem stanju, kot je navedeno v tožbi, saj izhaja iz predpostavke, da tožena stranka s tem, ko ne poda pravočasnega odgovora na tožbo, z dejstvi, ki jih je navedel tožnik, soglaša. To pomeni, da tega dejanskega stanja, ki predstavlja podlago zamudne sodbe, ni mogoče ponovno ugotavljati tako, da se upoštevajo tudi dejstva, ki jih navaja tožena stranka v predlogu za obnovo postopka. Razlog iz 10. točke 394. člena ZPP tako ne more predstavljati obnovitvenega razloga za obnovo postopka, zaključenega z izdajo zamudne sodbe, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.

Prav tako nepravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 8. točke 394. člena ZPP, saj ni mogoče šteti da je bila o zahtevku, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo z dne 10.5.2006, že izdana odločba sodišča, ki je postala pravnomočna. Postopek, ki ga je Delovno sodišče v Kopru vodilo pod opr. št. Pd 22/04 in zaključen s sodbo, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1679/2004 z dne 20.10.2005, katera je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 89/2006 z dne 23.5.2006, se je nanašal na tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.3.2004 ter na reintegracijo in reparacijo. Ta tožbeni zahtevek ni identičen z zahtevkom, ki ga je uveljavljal tožnik v tem sporu in o utemeljenosti katerega je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Iz tega razloga je napačen zaključek v izpodbijanem sklepu o dovolitvi obnove postopka tudi iz tega razloga.

Glede tretjega obnovitvenega razloga, na katerega se je sklicevala tožena stranka in ki se nanaša na drugačno odločitev o vprašanju, ki naj bi v tem sporu predstavljalo predhodno vprašanje, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-ta ni podan. Utemeljenost zahtevka, o katerem je bilo odločeno z zamudno sodbo, namreč ni odvisna od odločitve v prejšnjem postopku o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 31.3.2004. Četudi je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 89/2006 z dne 23.5.2006 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do 31.12.2004, ta odločitev ne vpliva na (ne)zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2006, ki jo je tožena stranka podala po tem, ko je tožnika po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Kopru opr. št. 122/04 z dne 15.9.2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1679/2004 z dne 20.10.2006 pozvala nazaj na delo. Ker je pravnomočna sodba sodišča po poteku roka za prostovoljno izvršitev po določbi 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) izvršilni naslov, je v začetku leta 2006 dejansko obstajala podlaga za poziv tožnika nazaj na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja, ki je šele s spremembo pravnomočne sodbe v revizijskem postopku odpadla. Navedeni učinki so nastali z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 89/2006. Ker je tožena stranka tožniku zakonito priznala obstoj delovnega razmerja oziroma pravice, ki iz tega razmerja izvirajo, na drugi pravni podlagi (podlagi dejanskega dela in obojestranske realizacije pravic in obveznosti), za ta čas ni mogoče z obnovo drugega sodnega postopka (postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga nesposobnosti z dne 28.2.2006) tožniku za nazaj odvzeti pravic iz delovnega razmerja, kot je nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in po določbi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep o dovolitvi obnove. Posledično je razveljavilo tudi izpodbijani del sodbe (1. in 3. odstavek II. točke izreka), s katerim je sodišče prve stopnje delno razveljavilo zamudno sodbo in odločilo o povračilu stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ni pa poseglo v odločitev o zavrnitvi predloga tožene stranke o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.8.2006 in ugotovitev, da tožniku na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo (2. odstavek II. točke izreka). Sodišče prve stopnje je s takšno odločitvijo, ki je sicer v izreku sodbe neustrezno formulirana, delno vzdržalo v veljavi zamudno sodbo in s tem ravnalo v tožnikovo korist, zaradi česar se pritožbeni preizkus na ta del izpodbijane sodbe po določbi 1. odstavka 350. člena ZPP ne nanaša.