Jedro

Predpogoj za uresničitev pravice do zagovora v disciplinskem postopku je, da je delavec seznanjen s pisno obdolžitvijo, iz katere mora jasno izhajati opis očitanega ravnanja ter časovna opredeljenost očitanega ravnanja, ki je bistvena zaradi preizkusa zastaranja uvedbe oziroma vodenja disciplinskega postopka. Ker so bile v tožnikovem primeru očitane kršitve časovno neopredeljene in ker ni bilo navedeno, katere pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi prekršil, mu tožena stranka ni zagotovila zagovora skladno z zakonskimi določbami in mu disciplinske sankcije ni izrekla zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je disciplinska ugotovitev tožene stranke z dne 10. 4. 2006 o izrečenem opominu tožniku nezakonita. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 905,07 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so tako v disciplinski odločitvi kot pisni obdolžitvi vse očitane kršitve ustrezno formulirane ter pravno in časovno opredeljene. Tožena stranka se je trudila, da bi očitane kršitve kar najbolj podrobno opredelila, nekatere od njih so navedene v izreku, druge pa v obrazložitvi. Od tožene stranke kot prava neuke stranke ni mogoče zahtevati, da bi vse okoliščine in dejstva, ki določajo disciplinsko kršitev navedla tako, kot stori to na primer državni tožilec. Izpodbijano odločbo je potrebno pogledati kot celoto in s tega aspekta presoditi, če so očitane kršitve korektno opredeljene, torej da iz njih jasno izhaja, katere kršitve se tožniku očitajo in na kakšen način jih je storil. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo jasno, katere obveznosti naj bi tožnik kršil. V disciplinski odločbi sicer ni citiranih konkretnih zakonskih oziroma drugih določb, ki jih je tožnik kršil, vendar tožena stranka opozarja na člene 31 in nadalj. ZDR (predvsem na člen 35 ZDR), kjer so opredeljene obveznosti delavca. Sodišče lahko poseže v pravno kvalifikacijo kršitev, zato ta pomanjkljivost ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijane disciplinske odločbe. Prav tako je jasen tudi časovni okvir očitanih kršitev. Tožnik je točno vedel, kdaj je očitane kršitve storil, o določnosti dogodkov pa obstoji tudi pisna dokumentacija, ki jo tožnik pozna in je vložena v spis. Vse kršitve so bile storjene med 12. 1. 2006 in 13. 2. 2006, kar jasno in nedvoumno izhaja iz disciplinskih odločitev in predloženih dokumentov.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 13. 2. 2006 podala pisno obdolžitev (B1), v kateri mu je očitala več kršitev pogodbe o zaposlitvi in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tej pisni obdolžitvi, ki jo je tožnik prejel 15. 2. 2006, je bil tožnik pozvan, da v desetih delovnih dneh po prejemu pisne obdolžitve pošlje direktorju tožene stranke pisni zagovor glede vsake točke te obdolžitve. Dne 10. 4. 2006 je tožena stranka tožniku izrekla opomin (A8), v katerem ga je spoznala za odgovornega vseh kršitev, ki so bile tožniku očitane v pisni obdolžitvi. Iz obrazložitve tega opomina je razvidno, da naj bi tožnik podal pisni zagovor. Tega pisnega zagovora nobena od pravdnih strank ni vložila v spis (kot tudi v spis ni vložene pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, iz katere bi izhajale pogodbene obveznosti tožnika v delovnem razmerju pri toženi stranki). Iz obrazložitve izpodbijanega opomina nadalje izhaja, da se je tožena stranka opredelila do navedb tožnika iz njegovega pisnega zagovora in jih kot neutemeljene zavrnila. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžan delodajalec delavcu v primeru disciplinskega postopka omogočiti ustni zagovor. To namreč izhaja iz prvega in tretjega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec v disciplinskem postopku delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer bo delavec podal svoj zagovor. Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor v disciplinskem postopku, razen če le ta izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. S pravico do zagovora se uresničuje pravica do obrambe, ki je ena najpomembnejših procesnih pravic delavca v sporu, v katerem delodajalec delavcu očita ravnanja, ki predstavljajo kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Predpogoj za uresničitev te pravice je, da je delavec pred zagovorom seznanjen s pisno obdolžitvijo, ki mora biti oblikovana tako, da iz nje jasno izhaja opis ravnanj delavca, ki jih delodajalec šteje kot kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, ta ravnanja pa morajo biti tudi časovno določno opredeljena. Časovna opredelitev teh ravnanj je pomembna zaradi preizkusa zastaranja uvedbe disciplinskega postopka. Po členu 181 ZDR uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca oziroma v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno ugotovilo, da so očitane kršitve v 2., 3., 4. in 6. točki izreka disciplinske odločbe (enako opredelitev kršitev je vsebovala tudi pisna obdolžitev) časovno neopredeljene, razen tega pa niti iz pisne obdolžitve niti iz izpodbijanega opomina ni razvidno, katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik z očitanim ravnanjem kršil. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila tožniku disciplinska sankcija opomin izrečena zakonito, ker naj bi tožnik itak vedel, kdaj in na kakšen način naj bi očitane kršitve storil. Ker je dokazno breme za zakonitost disciplinskega postopka na toženi stranki, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bila tožniku izpodbijana disciplinska sankcija izrečena zakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločitev tožene stranke razveljavilo.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da so tako v pisni obdolžitvi kot v disciplinski odločbi vse očitane kršitve ustrezno formulirane in pravno ter časovno opredeljene. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na svojo pravno neukost, saj mora delodajalec poznati določbe ZDR, ki urejajo disciplinski postopek napram delavcu, te določbe pa je dolžan tudi spoštovati. V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, da naj bi bile vse očitane kršitve storjene v času med 12. 1. 2006 in 13. 2. 2006 pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne izhaja niti iz pisne obdolžitve niti iz izpodbijane odločbe. Glede pritožbenega zatrjevanja, da je časovni okvir in opis spornih ravnanj tožnika razviden tudi iz dokumentacije, ki je bila vložena v spis, pa je potrebno ugotoviti, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bili ti dokumenti vročeni tožniku skupaj s pisno obdolžitvijo (ali pred podajo pisnega zagovora oziroma do izdaje izpodbijane odločbe), na podlagi česar je mogoče zaključiti, da tožnik pravice do zagovora ni mogel kvalitetno uresničevati iz razlogov, ki so na strani tožene stranke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.