Jedro

Tožnik sicer upravičeno opozarja, da je človek z medicinsko izobrazbo lahko bolj zaskrbljen za izid zdravljenja. Toda po drugi strani je to tudi njegova prednost, saj je kot takšen bolj pozoren na morebitne spremembe, ki mu omogočajo tudi pravočasno ukrepanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je pretrpel dne 16.9.1994, plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 2.600.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločalo je tudi o odškodnini za gmotno škodo, ki pa ni predmet revizijskega postopka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh strank s tem, da je pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za negmotno škodo in sicer odškodnino za strah iz 200.000,00 SIT na 100.000,00 SIT, odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa iz 1.500.000,00 SIT na 900.000,00 SIT. V celoti je zavrnilo odškodnino za skaženost. Tako je po tej sodbi tožena stranka zavezana k plačilu odškodnine za negmotno škodo v skupnem znesku 1.800.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke glede odločitve o negmotni škodi zavrne kot neutemeljeno in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje neopravičeno znižalo odškodnino za strah.

Sedanja odškodnina je prenizka še posebej zato, ker je tožnik oseba z zdravstveno izobrazbo in se zaveda vseh nevarnosti operacije v splošni anesteziji ter ob dejstvu, da ga ena operacija še čaka.

Napačno je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede skaženosti.

Brazgotina na hrbtni strani tožnikove leve roke je dobro vidna in dolga 20 cm, mišičje na mezinčevi strani je hipotrofično, poleg tega pa 4. in 5. prst uhajata na mezinčevo stran. Tu gre za objektivne okoliščine, ki so razvidne iz izvedenskega mnenja in se tudi nahajajo na predelu telesa, ki ga ni mogoče zakriti. Skaženost tožnika moti zlasti v socialnih stikih. Končno je zmotno odločeno o odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da gre za 10% zmanjšanje delovnih sposobnosti tožnika, da je groba moč njegove leve roke zmanjšana za 1/3 ter dejstvo, da je bil v času poškodbe star 20 let. Zato meni, da mu gre vsa odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Predlaga spremembo sodbe, kot je bilo navedeno v uvodu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da med postopkom ni bilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen v povezavi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) so navedena subjektivna in objektivna merila za prisojo odškodnine za negmotno škodo. Ta merila po eni strani upoštevajo individualizacijo, to je posameznega oškodovanca, in vse okoliščine posameznega škodnega dogodka, po drugi strani pa tudi objektivne okoliščine, ki so po eni strani družbeno pogojene (s stanjem blaginje v posamezni družbi), po drugi strani pa z naravo same odškodnine za negmotno škodo, ki je v satisfakciji in ne v restituciji, ki pri takšni obliki škode ni možna. Prav zato je v 2. odstavku 200. člena ZOR poudarjeno, da mora sodišče gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Končno mora sodišče upoštevati tudi primerljive primere v sodni praksi, ki so že bili razsojeni in v katerih so sodišča že upoštevala vsa navedena merila. Le tako je mogoče doseči enakost pred zakonom in nepristranskost sojenja tudi v odškodninskih sporih.

Vsa navedena merila je sodišče druge stopnje v zadostni meri upoštevalo in tako prisodilo odškodnino, ki jo je mogoče umestiti v odškodninsko sodno prakso ter veljavno zakonsko ureditev.

Tožnik sicer upravičeno opozarja, da je človek z medicinsko izobrazbo lahko bolj zaskrbljen za izid zdravljenja. Toda po drugi strani je to tudi njegova prednost, saj je kot takšen bolj pozoren na morebitne spremembe, ki mu omogočajo tudi pravočasno ukrepanje. Zdravljenje je res trajalo nekoliko dalj časa in se je deloma tudi kompliciralo, vendar pa je prisojena odškodnina ob sicer ne tako hudi poškodbi vendarle ustrezna. Treba je tudi upoštevati, da primarnega strahu ni bilo, medtem ko je sama vrsta poškodbe takšna, da je zdravljenje dolgotrajnejše in se uspeh pokaže šele po določenem časovnem obdobju, kar je zopet tožnik kot zdravstveno izobražen človek vedel. Prav tako je pravilno razsojeno o skaženosti. Pravilno poudarja sodišče druge stopnje, da je pri tej vrsti škode potrebno upoštevati tako objektivna kot subjektivna merila. Sklicevanje na izvedensko mnenje je upravičeno in del dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni več predmet preizkusa zaradi izrecne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP. Zato mora tudi vrhovno sodišče šteti za dokazano, da je deformacija leve dlani dobro vidna le ob natančnejšem opazovanju in je naključni opazovalec ne more oceniti kot skaženost. Subjektivno merilo, ki pa se kaže v tem, da je tožniku lahko nerodno ob spraševanju kolegov, pa ne more pomeniti takšnih duševnih bolečin, ki bi tako posegle v psihično ravnotežje tožnika, da bi zahtevale posebno odškodnino. Poudarjanje starosti tožnika v tem kontekstu zato tudi ne more imeti posebne teže. Končno je sodišče druge stopnje pravilno znižalo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče poudarja, da izguba splošne življenjske aktivnosti, ki jo izvedenec oceni z odstotkom, sama po sebi ne daje pravice do prav določene odškodnine. Za razsojo so pomembne dejanske omejitve, ki jih oškodovanec doživlja zaradi posledic poškodbe. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo in se pri tem oprlo na izpoved samega tožnika, da lahko še vedno opravlja vse svoje aktivnosti tako na poklicnem, kot tudi na športnem področju, vendarle z večjo previdnostjo. Zaradi poškodbe ni bil prikrajšan za opravljanje kakršnihkoli aktivnosti, ki jih je opravljal že pred poškodbo. To pa je tako močan argument, da bi bila odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT, kakor jo je prisodilo sodišče prve stopnje, v očitnem nesorazmerju z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Povzročila bi tudi neenakost obravnavanja hujših škod v primerjavi z lažjimi škodami. Dejstvo, da je groba moč tožnikove leve roke zmanjšana za 1/3, ter njegova starost, je bila prav tako dovolj upoštevana in znesek 900.000,00 SIT za tovrstno škodo pomeni pravično odškodnino.

Revizijsko sodišče končno le še v odgovor na tožnikovo revizijo poudarja, da je sodišče druge stopnje vse nevšečnosti, ki so nastajale med zdravljenjem, tudi komplikacije, več kot dovolj upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine, za katere je tožnik dobil 800.000,00 SIT. V tej odškodninski postavki je treba videti tudi tiste nevšečnosti, ki jih sedaj tožnik poudarja pri drugih oblikah odškodnine (deloma strah, deloma zmanjšana življenjska aktivnost). Gre za prepletanje več vrst škod, ki jih je sodišče porazdelilo tako, da celotna prisojena odškodnina odraža pravično denarno odškodnino za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v škodnem dogodku dne 16.9.1994 (200. in 203. člen ZOR).

Zaradi vsega navedenega revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo in jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.