Jedro

Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožnice in AA ter BB, ki ju je zastopala odvetnica CC, odločila, da se spremeni 2. točka izreka odločbe Upravne enote A, Oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo z dne 22. 3. 2000 tako, da se pravilno glasi: "Po pravnomočnosti te odločbe se zaščitena kmetija, navedena v 1. točki izreka navedene odločbe vpiše v register zaščitenih kmetij pri Upravni enoti A ter zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A in na zemljiškem katastru Geodetske uprave RS, Izpostava B" (1. točka), v 2. točki pa je odločila, da se pritožba AA, BB in tožnice zavrne kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da nepremičnina, last DD in EE, Avstrija, vpisana v vl. št. 532 k.o. C, ki obsega 9,7198 ha primerljive kmetijske površine, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo (1. točka); zaščitena kmetija se po 4. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) vpiše v register zaščitenih kmetij pri upravni enoti, zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A in na zemljiškem katastru pri Geodetski upravi RS, Izpostava B (2. točka). Tožena stranka je izrek prvostopne odločbe spremenila iz redakcijskih razlogov, pritožbo pa je zavrnila, ker je ugotovila, da ni utemeljena. Sklicuje se na 2. in 4. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) in ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da obsega obravnavana kmetija 9,7198 ha primerljive površine, torej več kot 5 ha, kar je minimalna površina za uvrstitev kmetije med zaščitene kmetije. Ugotovila je tudi, da sta pokojna DD in EE ponovno zemljiškoknjižna solastnika predmetnih nepremičnin na podlagi pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote v A z dne 14. 10. 1998, kar je razvidno tudi iz pravnomočnega sklepa zemljiške knjige Okrajnega sodišča v A z dne 24. 11. 1998. V denacionalizacijskem postopku je bilo torej pokojnima upravičencema, ki sta bila v času življenja zakonca, vrnjena navedena kmetija, ki izpolnjuje pogoje glede primerljive površine, in je gospodarsko povezana celota, saj ne gre za razdrobljena kmetijska zemljišča in gozdove, torej izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Oba upravna organa sta popolnoma prezrla določbo 1. odstavka 2. člena ZDKG, ki določa, da je zaščitena kmetija kmetijska oz. gospodarska celota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v solasti zakonskega para, ter da po 3. členu ZDKG taka kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost, predvsem pa hiše in gospodarska poslopja. Dejstvo je, da sta zakonca DD in EE umrla že l. 1955 oz. 1966, kar je razvidno iz denacionalizacijske odločbe, ki si jo je moral organ pred odločanjem o zaščiteni kmetiji pridobiti. Ob smrti zakoncev pa še ni obstojal pojem zaščitene kmetije in zato ni bil izpolnjen pogoj iz 2. člena ZDKG. Napačno je bil ugotovljen tudi obseg zaščitene kmetije, saj po 3. členu ZDKG nima lastnosti kmetije, ker nima gospodarskih poslopij, kmetijskih strojev in hiše za bivanje, prav tako pa zemljišča niso v celoti zaokrožena ter eventuelni dedič ne bi mogel s kmetijo gospodariti kot s celoto. Dejansko pa vsi dediči živijo v tujini in ne gospodarijo z vrnjenimi zemljišči in so tuji državljani ter tako ni pogojev za kmetijsko gospodarstvo. Ker niso pravilno ugotovljeno pogoji za zaščiteno kmetijo po 2. v povezavi z 3. členom ZDKG tožnica predlaga, da sodišče odločbo prvostopnega in drugostopnega organa odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni priglasilo.

AA in BB na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl.US), saj je Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98 in 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01 - odl. US) z novelo ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), o katere ustavnosti je odločalo tudi Ustavno sodišče RS, določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ter določbe ZDKG. Ustavno sodišče RS je odločilo, da je v takšnem besedilu ta določba v skladu z ustavo, ker meni, da je treba v vsakem primeru dedovanje kmetijskih zemljišč in gozdov oz. kmetij, ki izpolnjujejo pogoje po 2. členu ZDKG, izpeljati po ZDKG (odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-81/94, Uradni list RS, št. 20/97, in U-I-326/98, Uradni list RS, št. 76/98). Glede na to da se v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje vrača prejšnjim lastnikom, to pa sta bila v obravnavanem primeru zakonca DD in EE, ki sta mrtva, se po mnenju sodišča lahko kot zaščitena kmetija določi tudi kmetija, ki je v postopku denacionalizacije vrnjena mrtvima prejšnjim lastnikom, če gre za osebi, ki bi sicer izpolnjevali pogoje iz 2. člena ZDKG. Zato imata po presoji sodišča upravna organa prav, ko sta kot zaščiteno kmetijo razglasila kmetijo, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena v last zakoncema DD in EE, čeprav sta pokojna, ker kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetije glede primerljivih površin, čemur niti tožnica ne nasprotuje, in ker tudi po mnenju sodišča predstavlja kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto ne glede na to, da gre po podatkih iz mapne kopije za dva lokacijsko sicer ločena kompleksa kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar ne v takšni oddaljenosti, da se ne bi moglo na njiju zagotoviti gospodarjenja kot na celoti.

Tožnica tudi nima prav, ko navaja, da obravnavna zemljišča niso zaščitena kmetija, ker na njih ni stanovanjskih in gospodarskih poslopij, kot to določa 3. člen ZDKG, in ker s temi zemljišči dediči sploh ne gospodarijo, ker živijo v tujini. Pogoji za določitev zaščitne kmetije v upravnem postopku so po mnenju sodišča določeni le v 2. členu ZDKG, ne pa tudi v 3. členu ZDKG. Določba 3. člena ZDKG po mnenju sodišča ureja le režim dedovanja drugih sestavnih delov kmetije, torej gospodarskih in stanovanjskih poslopij, živine, strojev ipd., kolikor obstojajo, ni pa obstoj teh pritiklin pogoj za določitev zaščitene kmetije. ZDKG tudi ne odloča, da je zaščitena kmetija tista, s katero se dejansko gospodari (se jo obdeluje), temveč je za njeno določitev dovolj izpolnitev pogojev iz 2. člena ZDKG, s tem da je v primeru obdelave možno njeno obdelovanje kot gospodarske enote, kar pa je v obravnavnem primeru tudi po mnenju sodišča zagotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.