Jedro

Določilo 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih ( ZSR, Uradni list SRS št. 35/82; uporaba na podlagi 158. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS 18/91 in 21/94) je veljalo tudi v primeru, ko je šlo za solastna stanovanja (prim. 8. člen ZSR). Določalo je, da je treba pri odločanju o pravici uporabe upoštevati potrebe bivših zakoncev, njunih otrok in vse druge okoliščine primera. Ko gre za trditve o novi družini, so lahko relevantne le tiste okoliščine, ki so obstajale ob razvezi zakonske zveze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljico določilo za imetnico pravice uporabe na garsonjeri, ki se nahaja v Ljubljani. Nasprotnemu udeležencu pa naložilo, da se izseli, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori.

Nasprotni udeleženec se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep vlaga nasprotni udeleženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo pojem "druge okoliščine primera" iz 17. člena ZSR. Taka zmotna odločitev pa temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je predlagateljica moža varala že leta 1980 in tudi v obdobju 1986/87. Tako se je 1987 odselila k drugemu moškemu in po zakonu izgubila pravico uporabe. Revidentovo razmerje z drugo žensko je bilo posledica razmer v zakonu in ni bilo razlog za razvezo. Udeleženec je bil do žene grob le dvakrat, zato ni mogoče sklepati, da je bil na splošno grob. Če bi sodišče pribavilo spis II Kpr ../89 bi lahko ugotovilo, kako hudo ga predlagateljica sovraži. Sedaj je nasprotni udeleženec poročen in ima dva otroka, kar bi moralo sodišče šteti njemu v korist. Enako velja za dejstvo, da je solastnik polovice sporne garsonjere.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP, Zakona o pravdnem postopku) je predlagateljica odgovorila. Opozarja, da so razmere v revidentovi družini nastopile po razvezi, in da so ostale navedbe novota.

Državni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390. člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, Zakona o nepravdnem postopku) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revident bistvenih kršitev določb ZPP ne uveljavlja. V reviziji pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar ta razlog ni podan.

Določilo 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih ( ZSR, Uradni list SRS št. 35/82; uporaba na podlagi 158. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS 18/91 in 21/94) je veljalo tudi v primeru, ko je šlo za solastna stanovanja (prim. 8. člen ZSR). Določalo je, da je treba pri odločanju o pravici uporabe upoštevati potrebe bivših zakoncev, njunih otrok in vse druge okoliščine primera. Ko gre za trditve o novi družini, so lahko relevantne le tiste okoliščine, ki so obstajale ob razvezi zakonske zveze. Zato ni pravilno stališče revizije, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da ima sedaj revident družino z dvema otrokoma. Enako velja za trditve v zvezi z dogodkom po razvezi, ki je imel epilog v kazenskem postopku opr. št. II Kpr ../89. Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je lahko le dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako je bilo ugotovljeno, da zakonca nista imela otrok. Predlagateljica je vložila razvezno tožbo, ker je mož imel zvezo s svojo sedanjo ženo. Do predlagateljice je bil večkrat grob, tako da je morala intervenirati policija. Ob teh okoliščinah tudi revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče pravilno uporabilo določbo 17. člena ZSR.

Dejstvo, da je garsonjera v solasti obeh razvezanih zakoncev, pa na določitev imetnika pravice uporabe po določbah ZSR ne more vplivati. Ne glede na odločitev v tem postopku pa revidentu ostanejo pravice iz (so)lastnine. Kar pa revident navaja v zvezi z izselitvijo žene leta 1987, pa je poskus ne revizijski stopnji nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).