Jedro

Če je bila oškodovancu, glede na njegovo stanje, potrebna tuja pomoč, lahko te stroške zahteva kot odškodnino od odgovorne osebe, čeprav so mu jo brezplačno nudili družinski člani. Ti namreč niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo.

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnik malo vidno brazgotino na čelu; 7 cm dolgo operativno brazgotino nad zunanjo stranjo desnega kolka, ki je bleda in v nivoju okolice; ploščato bledo brazgotino na sprednje-zunanjem delu desnega stegna v srednji tretjini premera približno 5 cm in manjšo brazgotino na srednjem delu desnega kolenskega sklepa. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da ga brazgotine motijo, še zlasti poleti, ko koža porjavi, mesta z brazgotinami pa ostanejo bela. Ko gre ven, se počuti v zadregi.

Izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih meril skaženosti, takšno ugotovljeno dejansko stanje po ustaljeni sodni praksi v zvezi s to obliko nepremoženjske škode iz 1. odst. 200. čl. ZOR utemeljujejo priznanje denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki glede nepremoženjske škode spremeni tako, da se tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti prizna 400.000,00 SIT denarne odškodnine z obrestmi od 1.1.2002 do 30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 31.10.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede premoženjske škode v višini 300.000,00 SIT in v stroškovnem delu pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.345.168,00 SIT z obrestmi od

1.1.2002 do 30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, in od 31.10.2003 do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 577.487,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (2.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in zahtevek za povračilo stroškov za tujo pomoč, denarno odškodnino za druge uveljavljene oblike nepremoženjske škode pa je odmerilo v prenizkem znesku.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Odškodnina za tujo pomoč Na podlagi tožnikove izpovedi, da je v začetku zdravljenja potreboval pomoč svoje matere pri vsakodnevnih opravilih, je sodišče prve stopnje štelo, da brezplačna pomoč družinskega člana ne predstavlja temelja za priznanje odškodnine. Takšno materialnopravno stališče ni pravilno. Če je bila oškodovancu, glede na njegovo stanje, potrebna tuja pomoč, lahko te stroške zahteva kot odškodnino od odgovorne osebe, čeprav so mu jo brezplačno nudili družinski člani. Ti namreč niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo.

Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materilano pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede zneska

300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje raziskati dejstva, pomembna za ugotovitev višine nastale premoženjske škode, pri čemer se bo po potrebi lahko oprlo na določilo 216. čl. ZPP.

2. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnik malo vidno brazgotino na čelu; 7 cm dolgo operativno brazgotino nad zunanjo stranjo desnega kolka, ki je bleda in v nivoju okolice; ploščato bledo brazgotino na sprednje-zunanjem delu desnega stegna v srednji tretjini premera približno 5 cm in manjšo brazgotino na srednjem delu desnega kolenskega sklepa. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da ga brazgotine motijo, še zlasti poleti, ko koža porjavi, mesta z brazgotinami pa ostanejo bela. Ko gre ven, se počuti v zadregi.

Izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih meril skaženosti, takšno ugotovljeno dejansko stanje po ustaljeni sodni praksi v zvezi s to obliko nepremoženjske škode iz 1. odst. 200. čl. ZOR utemeljujejo priznanje denarne odškodnine, in sicer v višini 400.000,00 SIT. Prisojeni znesek odraža individualne posebnosti konkretnega primera, ki so v mladosti tožnika in manjši možnosti zakrivanja poškodb glede na kraj prebivališča ob morju, višina odškodnine pa je enaka odškodninam v podobnih primerih. "Kozmetski deficit", ki ga omenja izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju, je medicinski pojem, ki se razlikuje od pravnega standarda skaženosti. Z medicinskim izrazom je izvedenec očitno želel poudariti, da gre za manjšo stopnjo skaženosti, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, ob pravilni uporabi materialnega prava vendarle izpolnjuje pogoje za prisojo denarne odškodnine.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da se tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti prizna še 400.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do

30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, in od 31.10.2003 do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč. 358. čl. ZPP).

3. Odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. ZOR. Ta pa so stopnje telesnih in duševnih bolečin, strahu, njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, tako da pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožeče stranke, da je odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena v prenizkem znesku.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje glede vrste poškodbe, ki jo je oškodovanec utrpel v nezgodi, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku 1.700.000,00 SIT. Ni res, da je moral oškodovanec prestati dve operaciji, saj nasprotno izhaja iz izvedeniškega mnenja (stran 10., list. št. 45) in izpovedi samega tožnika (list. št. 60).

Odškodnina v višini 300.000,00 SIT za prestani strah je dovolj visoka. Pritožbeno sodišče poudarja, da oškodovanec primarnega strahu ob samem škodnu dogodku ni utrpel in se to dejstvo v tožbi niti ne zatrjuje. V primeru sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka okoliščina, kateri organ je prizadet in kako je potekalo zdravljenje. Stopnja intenzivnosti zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem se spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju. Medtem ko je zdravljenje zloma potekalo brez komplikacij, pa je bila prognoza izida zdravljenja pareze mečničnega živca bolj dvomljiva. Vse naštete okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo v zadostni meri. Niti stopnja intenzivnosti strahu niti trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja ne terjata višje odškodnine od prisojene.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.500.000,00 SIT.

Pri odmeri denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode se je v ustrezni meri odrazilo dejstvo, da je tožnik mlad človek (rojen 29.6.1978), ki bo moral duševne bolečine trpeti do konca življenja (203. čl. ZOR). Hitrejši razvoj kolenske artroze je negotovo dejstvo, glede katerega ni mogoče verjetno sklepati, da bo nastopilo v bodočnosti, zato ne predstavlja podlage za povrnitev bodoče škode. Ni mogoče spregledati, da so pri oškodovancu ohranjene vse vitalne funkcije, ki mu omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti, čeprav mora v nekatere vlagati več napora ali pa je pri njih omejen. Končno sodišče denarno odškodnino prisodi glede na pomen prizadete dobrine, ki se kaže tudi v razmerju med odškodninami za velike škode in odškodninami za manj hude škode.

Ker je sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne drugih po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).