Jedro

Pri odločanju o tem, ali bo izdalo delno sodbo, sodišče ni vezano na predloge in dogovore pravdnih strank. Vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka in s tem v zvezi velikost (dela) zahtevka, ki je zrel za končno odločbo. Takoj ko so vsi zahtevki zreli za končno odločbo, kot je to v obravnavanem primeru (pravilno) presodilo sodišče prve stopnje, pa ni več razloga za izdajanje delne sodbe.

Sodišče mora poskrbeti zato, da se sporni predmet vsestransko razišče. Ko je to storjeno (lahko tudi samo na podlagi trditev in dokaznih predlogov strank), nadaljnja aktivnost sodišča ni potrebna.

Ker je tožeča stranka zahtevala odškodnino zaradi zamude z izplačilom denarnega zneska, bi morala trditi (in dokazati), da ji je z zamudo nastala škoda, ki je višja od zneska, ki ga je, oziroma bi ga imela pravico dobiti na račun zamudnih obresti od prepozno izplačane zavarovalnine.

Izrek

Revizija tožeče stranke se v delu, s katerim izpodbija sklep o stroških pravdnega postopka, zavrže. Reviziji tožene stranke se v delu glede obresti delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v dajatvenem delu (prvi odstavek I. točke izreka) spremeni tako, da se spremenjeni del glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 13,435.229,00 SIT (sedaj 56.064,22 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1995 do 31. 12. 2001, v roku 15 dni.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne." Reviziji pravdnih strank se v ostalih delih zavrneta.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo).

2. Tožeča stranka je bila najemnica gostinskega lokala, ki ga je 9. 1. 1995 prizadel požar. Tožena stranka, pri kateri je za primer požara zavarovala opremo, inventar in potrošno blago v lokalu, ji je (oziroma po sklepu izvršilnega sodišča njenemu upniku) leta 1996 izplačala zavarovalnino v višini 5,300.899,00 SIT. Izplačilo višje zavarovalnine, ki jo je zahtevala tožeča stranka, je tožena stranka odklonila, ker je menila, da presega višino nastale škode.

3. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo:- zavarovalnine za škodo v lokalu v višini 19,746.997,00 SIT,- zavarovalnine za uničene zaloge 987.390,00 SIT,- zavarovalnine za uničeno akustično opremo 1,695.787,87 SIT,- izgubljenega dobička v višini 13,283.902,00 SIT, do katerega naj bi prišlo zato, ker tožena stranka tožeči stranki v roku ni plačala nespornega dela zavarovalnine.

Poleg navedenih glavnic je tožeča stranka zahtevala še plačilo zamudnih obresti od 3. 3. 1995, ko je toženi stranki prijavila zavarovalni primer.

4. Sodišče prve stopnje je o zahtevku za plačilo zavarovalnine za škodo v lokalu sodilo trikrat, o zahtevkih za plačilo zavarovalnine za uničene zaloge in akustično opremo ter o odškodninskem zahtevku za plačilo izgubljenega dobička pa dvakrat. Po razveljavitvi (prvih) sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo (drugo) sojenje je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je odločilo le o zahtevkih za plačilo zavarovalnin. Zahtevek za plačilo zavarovalnine za škodo na akustični opremi in zahtevek za plačilo zavarovalnine za škodo zaradi uničenja zalog sta bila pravnomočno zavrnjena, glede zahtevka za plačilo zavarovalnine za škodo v lokalu pa je bila delna sodba s strani sodišča druge stopnje razveljavljena in zadeva v tem delu vrnjena v novo (tretje) sojenje.

5. S končno sodbo, ki je predmet preizkusa tega revizijskega postopka, je sodišče prve stopnje delno ugodilo, delno pa zavrnilo zahtevek za plačilo zavarovalnine za škodo in v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo izgubljenega dobička. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno zavrglo in delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili reviziji, v katerih uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu, vsaka posebej pa še nasprotni stranki. Odgovorov na reviziji pravdni stranki nista podali.

6. Revizija tožeče stranke je glede odločitve o stroških postopka nedovoljena, glede zahtevka za plačilo zavarovalnine, zahtevka za plačilo izgubljenega dobička in zavrženja pritožbe za znesek 2,683.177,87 SIT pa neutemeljena. Revizija tožene stranke je delno utemeljena glede obrestnega dela zahtevka, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Izpodbijani sklep o pravdnih stroških 7. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) in sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil pravdni postopek pravnomočno končan, revizija tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je v tem delu zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

Sodba o zahtevku za plačilo zavarovalnine za škodo v lokalu 8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zavarovalnine za škodo v lokalu v višini 19,746.997,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega obsega v požaru nastale škode toženi stranki, upoštevaje zavarovalnino, ki jo je že plačala, naložilo, da tožeči stranki plača (še) zavarovalnino za škodo v lokalu v višini 13,435.229,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zavarovalnine (3. 3. 1995). V preostalem delu (to je za znesek 6,311.767,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1995) pa je bil tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine za škodo v lokalu zavrnjen.

O glavnici 9. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni upoštevalo obširnih revizijskih navedb, s katerimi skušata obe pravdni stranki, mestoma tudi z navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, izpodbiti v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ugotovljeni obseg stvari, ki so bile v požaru uničene, in njihovo vrednost. Enako velja tudi za revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka napada ugotovitve sodišča o tem, za katere stvari in v kakšni višini je tožena stranka tožeči stranki že plačala zavarovalnino.

10. Tožeča stranka v reviziji (zadnji odstavek na sedmi in prvi odstavek na osmi strani) izpodbija zaključek o neutemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov čiščenja, popravil in manjvrednosti konstrukcije, do katerega je sodišče prve stopnje prišlo zato, ker tožeča stranka tekom postopka ni dokazala, da bi bilo čiščenje sploh opravljeno. Tožeča stranka meni, da je takšen zaključek v nasprotju s splošnimi pogoji zavarovalne pogodbe. Po njeni razlagi mora zavarovalnica plačati stroške čiščenja ne glede na dejansko restitucijo stanja, oziroma izvedbo popravil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da 27. člen Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (P-94), ki ima naslov Stroški po zavarovalnem primeru, v prvem odstavku določa: "K škodi se prištejejo tudi stroški za čiščenje ter za odvrnitev in zmanjšanje škode, ki je potrebno zaradi poškodbe ali uničenja zavarovanih stvari, vendar največ 3% od zavarovalne vsote, če ni drugače dogovorjeno. Med te stroške spadajo nujni izdatki za čiščenje kraja škode, za rušenje poškodovanih in neuporabnih delov, kakor tudi izdatki za odvoz zgorelin in naplavin do najbližjega kraja, kjer je dovoljeno odlaganje." Iz tega jasno izhaja, da tožeča stranka nima pravice do pavšalne zavarovalnine za stroške čiščenja zgolj zaradi nastanka samega zavarovalnega primera. Čiščenje mora biti potrebno, izdatki zanj pa nujni. Sodišče prve stopnje ob zgolj vnaprejšnjih ocenah, koliko bi stalo čiščenje, če bi ga tožena stranka izvedla, in neugotovljenem obsegu izvedenega čiščenja, res ni imelo podlage za presojo, da so bili izdatki za potrebno čiščenje nujni. Zato je zahtevek tožeče stranke iz tega naslova pravilno zavrnilo.

11. V zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka za plačilo zavarovalnine za škodo na inventarju tožeča stranka v reviziji ponavlja pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (278. in 215. člena ZPP) pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek na deveti strani revizije). Očitki so neutemeljeni, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da je tožeči stranki za uničeni inventar in zaloge že plačala zavarovalnino v višini 215.904,00 SIT (druga točka na drugi strani odgovora na tožbo - listovna številka 17 v spisu) ter kot dokaz temu predložila tudi zapis o rekapitulaciji nespornega dela odškodnine (listovna številka 18 v spisu). S tem je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, zadostno razčlenila (ne le te, temveč tudi druge) postavke škode, ki jih je plačala. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka posamezne postavke škode zastavila drugače kot tožeča stranka (tožeča stranka je ločevala med škodo za inventar in škodo za zaloge, tožena stranka pa je oboje združila v eno postavko), še ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je za uničeni inventar toženi stranki že plačala 215.904,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo takšno (v revizijskem postopku neizpodbojno) dejansko stanje, (očitno si je pomagalo tudi z dejstvom, da je bil zahtevek za plačilo zavarovalnine za škodo na zalogah zavrnjen), zato ni imelo razloga za sklepanje o obstoju dejstev na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

12. Tožeča stranka v reviziji navaja, da ji je tožena stranka del zavarovalnine pred pravdo plačala z zamudo (zaradi česar je bil v tem delu zahtevek tudi zavrnjen). Meni, da bi sodišče to pri delni zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine zaradi plačila moralo upoštevati, ji priznati zamudne obresti in vsaj v tem delu ugoditi zahtevku. V odgovor Vrhovno sodišče opozarja na prvi odstavek 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožeča stranka v zvezi z zamudnimi obrestmi od prejete zavarovalnine tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni postavila nobenih zahtevkov. V pritožbi pa je bilo, kot ji je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, za to prepozno (337. člen ZPP).

13. Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe o neutemeljenih ocenah priče M., dokazni oceni sodišča prve stopnje, napačnem zaključku o uničenju opreme in kršitvi četrtega odstavka 286. člena ZPP. Njeni očitki so neutemeljeni, saj je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodilo vse navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (360. člen ZPP): potrdilo je ugotovitev, da je bila oprema v lokalu uničena ter presodilo, da je bila zavarovalnina določena skladno s splošnimi pogoji zavarovanja. Vrhovno sodišče v njegovih razlogih tudi ne vidi nasprotij, ki bi onemogočala preizkus njegove sodbe (primerjaj 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz celotnega konteksta sodbe sodišča druge stopnje je namreč razvidno, da se je le to strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile oprema in instalacije v požaru v pretežni meri uničene, ali vsaj tako poškodovane, da niso bile več uporabne (zadnji odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje).

14. Tožena stranka v reviziji navaja, da je bila škoda, katere kritje ji je bilo naloženo, obračunana v nasprotju s splošnimi pogoji zavarovanja. Njen očitek je neutemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj (zadnji odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje in peta stran sodbe sodišča druge stopnje), ki jih, kot že povedano, v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbiti, izhaja, da so bile stvari v lokalu uničene. V primeru uničenja stvari pa je škodo, ki jo krije zavarovanje, po 26. členu Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (P-94) treba obračunati po zavarovalni vrednosti na dan obračuna zavarovalnega primera. Zavarovalna vrednost, ki se upošteva v primeru uničenih stvari, je za posamezne skupine stvari določena v 18. členu Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (P-94). Stvari, za uničenje katerih je sodišče toženi stranki prisodilo zavarovalnino (elektroinštalacije, klima naprave in prezračevalni sistem, notranja oprema, inventar, talne in stenske obloge, granit, reklamne table), sodijo v skupino stvari iz pete točke 18. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (P-94), za katere je določeno, da je zavarovalnina enaka nabavni ceni novih stvari, zmanjšani za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske ter tehnične zastarelosti. Sodišče prve stopnje je, čeprav tega ni izrecno navajalo, ugotavljalo nabavno ceno novih stvari na dan zavarovalnega primera in jo, ker iz navedb pravdnih strank ni izhajalo, da bi stvari že izgubile svojo vrednost (tožeča stranka je z vtoževanjem nabavne cene očitno zatrjevala, da je niso, tožena stranka pa temu konkretno ni ugovarjala), pravilno štelo za zavarovalnino, do katere je upravičena tožeča stranka. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v pol leta, kolikor je preteklo od prenove lokala do njegovega uničenja, sploh ni nujno, da je oprema kaj izgubila na vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske ter tehnične zastarelosti.

15. Samo izpovedovanje priče o dejstvih, ki jih stranke niso navedle do konca naroka za prvo glavno obravnavo, ne more predstavljati kršitve četrtega odstavka 286. člena ZPP, kot to v reviziji navaja tožena stranka. Kršitev bi bila storjena le v primeru upoštevanja prepozno podanih trditev (ki jih lahko podajajo samo pravdne stranke), podprtih ali nepodprtih s (prepoznimi) izpovedbami prič. O obrestih 16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči nižjih stopenj pri odločanju o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti nista upoštevali, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) razveljavljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04), kolikor se je za zamudne obresti, ki so izhajale iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Posledično je za zakonske zamudne obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ,(1) po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico.

17. Zakonske zamudne obresti, ki jih je tožeči stranki za znesek 13,435.229,00 SIT prisodilo sodišče prve stopnje od 3. 3. 1995, so ob uveljavitvi OZ presegale glavnico, zaradi česar so s tem dnem nehale teči. Vrhovno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je zato reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je obrestni del zahtevka za obdobje od 1. 1. 2002 dalje zavrnilo.

Sodba o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička 18. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bil zahtevek za plačilo izgubljenega dobička pravnomočno zavrnjen zato, ker sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je terjatev tožeče stranke zastarala in ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine izgubljenega dobička.

19. Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarja na revizijske očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za plačilo izgubljenega dobička. Najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je po (delni) razveljavitvi delne sodbe in vrnitvi dela zadeve v novo sojenje s sodbo odločilo o vseh zahtevkih skupaj, ni kršilo določb pravdnega postopka. Delna sodba predstavlja namreč izjemo od pravila, da odloči sodišče o vseh s tožbo uveljavljanih zahtevkih z eno sodbo (drugi odstavek 310. člena ZPP). Sodišče jo v skladu z načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka lahko izda takrat, ko je le določen zahtevek (ali njegov del) že zrel za končno odločbo, medtem ko preostali zahtevki (oziroma njihovi deli) še niso zreli za presojo. Bistvo izdaje delne sodbe ni v odložitvi obravnavanja posameznih (delov) zahtevkov ali ločenem vodenju postopkov, temveč v (hitrejši) odločitvi o že zrelih zahtevkih. Pri odločanju o tem, ali bo izdalo delno sodbo, sodišče ni vezano na predloge in dogovore pravdnih strank. Vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka in s tem v zvezi velikost (dela) zahtevka, ki je zrel za končno odločbo (tretji odstavek 314. člena ZPP). Takoj ko so vsi zahtevki zreli za končno odločbo, kot je to v obravnavanem primeru (pravilno) presodilo sodišče prve stopnje, pa ni več razloga za izdajanje delne sodbe. Celo nasprotno. Njena izdaja bi bila v nasprotju z njenim namenom: zagotavljanjem hitrega in ekonomičnega postopka.

20. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe o obstoju dogovora o izdaji delne sodbe pravilno označilo za nesprejemljive. Podrobneje tega stališča res ni pojasnjevalo (očitek tožeče stranke na dvanajsti strani revizije), vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem v nobenem pogledu ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP).

21. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje po razveljavitvi (dela) delne sodbe na podlagi 281. člena ZPP razglasiti obravnavo vseh zahtevkov, je napačno. Prvič zato, ker tekom postopka ni prišlo do ločitve pravd (sodišče bi na predlog tožeče stranke to lahko storilo, ni pa bilo dolžno tega storiti - primerjaj tretji odstavek 300. člena ZPP), zaradi česar so se vsi tožbeni zahtevki pravilno obravnavali v enotnem postopku in je bilo o njih odločeno z eno sodbo (glej zgoraj že navedeni drugi odstavek 310. člena ZPP). Drugič pa zato, ker ob razglasitvi glavne obravnave (na podlagi 281. člena ZPP) od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo vnaprej predvidelo in napovedalo, kdaj bodo posamezni zahtevki zreli za končno odločbo in ali bo o njih smotrno odločiti z delno sodbo.

22. Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo izgubljenega dobička postavila v prvem sojenju na naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2001. Tožena stranka je na istem naroku za glavno obravnavo ugovarjala zastaranje terjatve, tožeča stranka pa je na to tudi odgovorila. V drugem sojenju je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2002 in na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2002 podajala (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju sicer nezadostne) trditve v zvezi z odškodninskim zahtevkom za plačilo izgubljenega dobička in odgovorila na ugovor zastaranja. Na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2002 je bila tožeči stranki vročena pripravljalna vloga, v kateri je tožena stranka prerekala obstoj podlage zahtevka za plačilo izgubljenega dobička in ponovila ugovor zastaranja. Po razveljavitvi delne sodbe (za zahtevek za plačilo zavarovalnine je bil to začetek novega, tretjega sojenja, za zahtevek za plačilo izgubljenega dobička pa le nadaljevanje drugega sojenja) pa je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2005 sodnica tožečo stranko pozvala k pojasnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič ter jo opozorila, da mora najprej sama pridobiti podatke od DURS, ki jih predlaga kot dokaz za ugotovitev izgubljenega dobička. Vse navedeno kaže, da je bila (tudi) sodba o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička izdana na podlagi opravljene glavne obravnave in da je bilo tožeči stranki (tudi) v zvezi s tem zahtevkom ves čas omogočeno sodelovanje v postopku, kar pomeni, da je očitek absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

23. V zvezi z revizijskim očitkom, da se sodišče v ponovljenem postopku ni niti dotaknilo zahtevka za plačilo izgubljenega dobička, oziroma, da ga ni obravnavalo, Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je po razveljavitvi delne sodbe sodišče "ponovilo" sojenje le glede zahtevka za plačilo zavarovalnine, medtem ko je šlo glede zahtevka za plačilo izgubljenega dobička za nadaljevanje (drugega) sojenja. Potek njegove obravnave je povzet v zgornjem odstavku, Vrhovno sodišče pa temu še dodaja, da je aktivnost, ki se (na glavni obravnavi) zahteva od sodišča, odvisna od navedb in dokaznih predlogov strank. Sodišče mora poskrbeti zato, da se sporni predmet vsestransko razišče (glej 285. člen ZPP). Ko je to storjeno (lahko tudi samo na podlagi trditev in dokaznih predlogov strank), nadaljnja aktivnost sodišča ni potrebna. Tako je tudi v obravnavanem primeru po tem, ko je sodišče (pravilno) presodilo, da je zahtevek za plačilo izgubljenega dobička zrel za odločitev, odpadla zahteva po kakršnikoli njegovi nadaljnji obravnavi.

24. Zavrnitev zahtevka za plačilo izgubljenega dobička tudi ni temeljila na pravni presoji, ki bi stranko lahko presenetila in glede katere ji ne bi bila dana možnost, da se izjavi. Ugovor zastaranja je namreč tožena stranka uveljavljala takoj po postavitvi zahtevka, tožeča stranka pa je bila z njim seznanjena in je nanj tudi odgovorila. Prav tako je tožeča stranka lahko predvidela, da bo morala za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička najprej konkretno zatrjevati, nato pa še dokazati njegov obstoj. Sodba o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička tako glede podlage za zavrnitev zahtevka za tožečo stranko ni mogla biti presenečenje. Presenečenje stranke nad trenutkom, oziroma hitrostjo odločitve, pa samo po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

25. Tožeča stranka v reviziji ponavlja pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da podatkov o poslovanju tožnika (priloga A 16 v spisu), na katere je oprlo zavrnitev odškodninskega zahtevka, na glavni obravnavi ni obravnavalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek, ki tudi sicer ne bi predstavljal absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč lahko le kršitev 4. člena ZPP, neutemeljen. Iz spisa je namreč razvidno, da je naveden dokaz, ki ga je tožeča stranka sodišču predložila na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2002 (listovna številka 156 v spisu), sodišče izvedlo na naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 2003 (listovna številka 219 v spisu) in ga potem obravnavalo še na naroku za glavno obravnavo dne 6. 10. 2003 (listovna številka 237 v spisu).

26. Nadalje tožeča stranka v reviziji ponavlja pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge, ki jih je podala v pripravljalnem spisu z dne 8. 1. 2001, na glavni obravnavi 10. 1. 2001, v pripravljalnem spisu z dne 8. 8. 2002 in v reviziji z dne 29. 6. 2001, na katero se je v celoti sklicevala v pripravljalnem spisu z dne 29. 8. 2003 ter posebej izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbena in revizijska navedba tožeče stranke o obširni utemeljenosti dokaznih predlogov ne drži. Tožeča stranka je številne dokazne predloge navedla povsem pavšalno in sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine zatrjevanega izgubljenega dobička pravilno upoštevalo le tiste, ki jih je tožeča stranka podala za potrditev svojih navedb o višini izgubljenega dobička. Zakaj ni vseh izvedlo, je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo (prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), z njegovimi razlogi pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (začetek odstavka na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje). To je tožeči stranki tudi pravilno pojasnilo, da izvedba dokazov ne more nadomestiti strankinih trditev. Vrhovno sodišče temu dodaja, da je bilo v obravnavanem primeru na tožeči stranki še dodatno trditveno breme. Ker je zahtevala odškodnino zaradi zamude z izplačilom denarnega zneska, bi morala trditi (in dokazati), da ji je z zamudo nastala škoda, ki je višja od zneska, ki ga je, oziroma bi ga imela pravico dobiti na račun zamudnih obresti od prepozno izplačane zavarovalnine (drugi odstavek 278. člena ZOR).

27. Ker je torej v obravnavanem primeru manjkala temeljna predpostavka za obstoj odškodninske obveznosti (začetek obrazložitve na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje in prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička materialnopravno pravilno zavrnilo, sodišče druge stopnje pa takšno sodbo pravilno potrdilo.

28. Glede na to, da neobstoj izgubljenega dobička zadostuje za zaključek o materialnopravni pravilnosti sodbe o zavrnitvi zahtevka za njegovo povrnitev (in drugostopenjske sodbe o zavrnitvi pritožbe ter potrditvi takšne sodbe), morebitne pomanjkljivosti v razlogih sodb sodišč nižjih stopenj o zastaranju odškodninske terjatve, na katere opozarja revizija tožeče stranke, niso onemogočile preizkusa izpodbijane sodbe (in zato ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (in zato tudi ne morejo predstavljati kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavek 339. člena ZPP).

Sklep o zavrženju pritožbe glede zahtevkov za plačilo zavarovalnine za uničene zaloge in za uničeno akustično opremo 29. Tožeča stranka je v pritožbi navajala (sedaj pa enako ponavlja v reviziji), da bi moralo sodišče prve stopnje s končno sodbo odločiti tudi o zahtevkih za plačilo zavarovalnine za uničene zaloge in za uničeno akustično opremo. Menila je, da delna sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Pg 219/2001-120 z dne 6. 10. 2003 in sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 96/2004-2 z dne 3. 2. 2005, s katerima je bilo odločeno o navedenih dveh zahtevkih, nista postali dejansko pravnomočni.

30. Del navedb, s katerimi je tožeča stranka navedeni delni sodbi in sodbi sodišča druge stopnje očitala kršitev določb pravdnega postopka, predstavlja pritožbo zoper njiju. Ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka zoper sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 333. člena ZPP) in ker pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena (prvi odstavek 333. člena ZPP), jo je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo (351. člen ZPP).

31. Hkrati pa je sodišče druge stopnje tožeči stranki tudi pravilno in zadostno pojasnilo, da je bilo o zahtevkih za plačilo zavarovalnine za uničene zaloge in za uničeno akustično opremo že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje zato v končni sodbi o njej ni več smelo odločati (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Sklepno 32. S tem je odgovorjeno na odločilne revizijske navedbe pravdnih strank (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP). Ker uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka niso podane in ker je bilo materialno pravo pri odločanju o zahtevkih za plačilo glavnic pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče reviziji pravdnih strank v pretežnem delu zavrnilo (378. člen ZPP). Zaradi nedovoljenosti je zavrglo del revizije tožeče stranke, s katerim je izpodbijala sklep o stroških pravdnega postopka (377. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o obrestnem delu zahtevka za plačilo zavarovalnine, pa je, kot je to pojasnjeno v 17. točki te obrazložitve, delno ugodilo reviziji tožene stranke in ustrezno spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj (prvi odstavek 380. člena ZPP) Stroški revizijskega postopka 33. Vrhovno sodišče je o revizijskih stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila, tožena stranka pa na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizije.

.Op. št. (1): Določba je bila kasneje črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007).