Jedro

V posledici izročitve seznama etažnih lastnikov, se opredeli, kateri etažni lastniki so tisti, ki jih sklenjeni pravni posel zavezuje, torej so to tisti, ki so na seznamu lastnikov ob dnevu sklenitve, nikakor pa ne pomeni, da bi zaradi izostanka seznama posel ne bi bil sklenjen ali da bi spremenil svojo pravno naravo, tako da bi iz posebne vrste mandatne pogodbe in sicer pooblastilne pogodbe, na podlagi katerega se mandatar zaveže opraviti posel v imenu in za račun mandanta, prešel v mandatno pogodbo običajnega tipa, pri kateri se do tretjega zavezuje upravnik v svojem imenu in za račun etažnega lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 827/2012 z dne 13.2.2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 152222/2009 z dne 21.10.2009 se v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.” Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi povzema, da je sodišče prve ugodilo ugovoru pasivne legitimacije, kot ga je podala tožena stranka in iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar pa je po prepričanju pritožbe takšen materialnopravni zaključek zmoten, ko sodišče prve stopnje presodi, da tožena stranka ni zavezanec iz materialnopravnega razmerja, nastalega s pogodbo za izvedbo del-sanacija strehe z dne 31.8.2007 in da zato ni niti pogodbene niti zakonske podlage, da bi morala tožena stranka plačati iz lastnih sredstev dolg etažnega lastnika.

Pritožba najprej navaja prvo pravno podlago, ki nalaga dolžnost toženi stranki kot upravniku zgradbe, na kateri so se izvajala dela, da plača izvajalcu del in sicer je to 116. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa kogentno vsebino pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki jo morajo skleniti etažni lastniki in sicer med drugim zlasti uredijo: - nastopanje etažnih lastnikov v pravnem prometu (šesta alineja) in pooblastila upravnika, če odstopajo od 118. člena tega zakona (deveta alineja). Pooblastila upravnika ureja 118. člen SPZ, ki med drugim določa, da mora upravnik upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem. Povedano pomeni, da mora tožena stranka plačati oziroma poravnati opravljeno storitev tožeči stranki, ker je k temu zavezana že po zakonu. Obvezen rezervni sklad ureja 119. člen SPZ in ker morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja in ker sredstva rezervnega sklada predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, upoštevajoč določilo 118. člena SPZ povedano pomeni, da mora upravnik upravljati z rezervnim skladom že po zakonu samem.

Po stališču pritožbe je nadaljnja pravna podlaga, ki zavezuje toženo stranko kot plačnika v sporni zadevi v 50. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da ima upravnik poleg pooblastil, določenih v Stvarnopravnem zakoniku, med drugim še zakonsko pooblastilo, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. To razmerje s tretjimi posebej ureja 68. člen SZ-1. Drži, da po tej določbi upravnik pri sklepanju poslov s tretjimi osebami nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, toda to velja le ob pogoju, če zakon (SZ-1, OZ ali SPZ) oziroma pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače. Po drugem odstavku 68. člena SZ-1 je določena zakonska presumpcija, po kateri šteje , da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če pravni posel vsebuje navedbo: “Etažni lastniki” skupaj z natančno označbo večstanovanjske zgradbe in upravnik bi moral ob podpisu pogodbe izročiti dobavitelju seznam etažnih lastnikov, ki vsebuje ime in priimek etažnega lastnika, naslov, številko stanovanja, velikost stanovanja in druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitev dobavitelja ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki. Tak popoln seznam bi torej moral upravnik izvajalcu del izročiti dejansko ob sklenitvi pogodbe (ne prej ali pozneje), tako da bi ta tvoril sestavni del pogodbe, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Zadnji odstavek 68. člena SZ-1 izrecno določa, da se samo v prej navedenem primeru šteje, da pravni posel zavezuje etažne lastnike na dan sklenitve. Pritožba pa navaja, da je iz vpogleda v pogodbo z dne 31.8.2007 moč ugotoviti, da etažni lastniki niso označeni z natančno označbo večstanovanjske hiše, saj manjkajo zemljiškoknjižni podatki in ostali identifikacijski podatki stavbe in ob podpisu pogodbe tožena stranka kot upravnik ni izročila seznama etažnih lastnikov. Ker tožena stranka ni storila ničesar od navedenega, se ne more sklicevati na pomanjkanje pasivne legitimacije. Na te pomanjkljivosti je tožeča stranka opozorila že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Pritožba meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da neizročitev seznama ne pomeni, da bi postal zavezanec iz pogodbe upravnik in da je ta vseskozi le pooblaščenec etažnih lastnikov. Poleg tega pa je sodišče spregledal določilo točke 2.1 pogodbe, ki lastnikom nalaga dolžnost rednega plačevanja računov, ki jih bo pošiljal upravnik.

Pritožba navaja, da tožena stranka sodišču ni nikoli predložila seznama etažnih lastnikov, za katerega je zatrjevala, da ga je izročila tožeči stranki 10.7.2007, zato ga ni mogoče preveriti, poleg tega pa zapisnik z dne 10.7.2007 izročitve seznama ne potrjuje. Sodišče pa se ni opredelilo do ključnega dela pričanja priče R., da je med etažnimi lastniki vedno nekdo, ki ne plača, a se je upravnik kljub temu odločil za obravnavano investicijo, ki sploh ni bila v letnem planu in ob zavedanju, da v rezervnem skladu ne bo dovolj sredstev, da v celoti poplača izvajalca.

Pritožba meni, da sodišče očitno govori o pogojni pasivni legitimaciji, ko ugotavlja, da je tožena stranka začela postopek izterjave do etažnega lastnika in da bo v primeru uspešne izterjave znesek nakazala tožeči stranki. Tako je zavezanec za plačilo do tožeče stranke tožena stranka in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je ugovor pasivne legitimacije utemeljen.

Končno po mnenju pritožbe pravno podlago v sporni zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pogodbi o naročilu (mandat) glede na 62. člen SZ-1 in tožena stranka kot naročitelj bi morala plačati tožeči stranki kot prevzemniku naročila. Tega upravnik še vse do danes ni naredil. Pritožba še meni, da se pasivna legitimacija tožene stranke kaže tudi skozi določbe Pogodbe za izvedbo del-sanacije strehe in sicer 2. alineja 2.1. člena, da etažni lastniki poskrbijo za redno plačilo po računih, ki jih etažni lastniki plačajo toženi stranki na podlagi njenih faktur; seznanitev dobavitelja (tožeče stranke) z dejstvom, da upravnik pogodbo sklepa v imenu in za račun etažnih lastnikov in da so ti odgovorni za posamezno plačilo , upravnikove pasivne legitimacije ne omaja, pač pa izvajalca le opozori, kdo je končni plačnik izvedenih del, kajti upravnik se je v imenu in za račun lastnikov stanovanj v roku 30 dni zavezal poravnati upravniku (3. in 4. člen pogodbe) in končno je izvajalsko pogodbo podpisala tožena stranka kot upravnik brez dostavka za etažne lastnike. Sicer pa se meje pooblastil upravnika določijo s pogodbo o upravljanju med lastniki objekta in toženo stranko kot upravnikom, tožena stranka pa te pogodbe ni predložila, čeprav je jasno, da se lahko meje pooblastil upravnika zgradbe pri sklepanju poslov s tretjimi in pri zastopanju lastnikov stanovanj stavbe podrobneje določijo s pogodbo o upravljanju.

Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede rezervnega sklada, ker če bi upravnik zagotovil rezervni sklad, bi bila terjatev tožeči stranki že plačana.

Glede višine vtoževane terjatve se je sodišče prve stopnje izjasnilo le v 17. točki in ni upoštevalo, da je tožena stranka že sama priznala dolg do tožeče stranke vsaj v višini 50% vtoževanega dolga.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka kot izvajalka del po pogodbi za izvedbo sanacije strehe z dne 31.8.2007 na stanovanjski stavbi Lačja vas 15, Nazarje vtožuje še neplačan znesek 3.323,17 EUR za dela opravljena na tem objektu na podlagi predračuna in dogovora, da se dela obračunajo po dejanskih izmerah ter za dodatno opravljena dela; naročnik del je bila tožena stranka kot upravnik zgradbe in je dela delno plačala, zato mora še preostanek in je njen ugovor pasivne legitimacije neutemeljen, ko trdi, da je pogodbo podpisala v imenu in za račun etažnih lastnikov; tožena stranka je ugovarjala obsegu opravljenih del in ugovarjala pasivno legitimacijo, pri čemer se je sklicevala na samo pogodbo, s katero je bilo dogovorjeno, da se pogodba sklepa v imenu in za račun etažnih lastnikov in tudi dogovorjeno je bilo s to pogodbo, da so etažni lastniki plačniki obveznosti po pogodbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3. ,6. , 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP ).

Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, pri tem pa v ta namen navaja vrsto pritožbenih novot, ki jih sicer poskuša prikriti pod analizo vseh pravnih podlag, po katerih bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje presoditi, da je tožena stranka pasivno legitimirana v sporni zadevi in da je dolžna plačati vtoževani znesek. Toda analiza pravnih podlag, ki temelji na pritožbenih novotah ne more biti upoštevna, ampak mora temeljiti na trditvah in dokazih, ki so bile pravočasno navedene v postopku pred sodiščem prve stopnje ali pa mora stranka vsaj izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (337. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi seveda sploh ne trdi, da bi navajala nova dejstva, toda na to okoliščino mora paziti pritožbeno sodišče, saj pritožbenih novot ne sme upoštevati, ker bi s tem omogočilo pritožbi, da z novimi trditvami in novimi dokazi omaja sporno odločitev, ki temelji na dejstvih in dokazih, kot jih je sodišče prve stopnje imelo na razpolago in jih je bilo dolžno dokazno ocenjevati zaradi razjasnitve spornega dejanskega stanja, nasprotno stranko pa bi prikrajšalo za polno izjasnitev v postopku, saj odgovor na pritožbo sme le opozoriti na pritožbene novote , ne pa se glede njih vsebinsko izjasnjevati.

Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo naslednjih navedb tožeče stranke, ki so pritožbena novota: - pooblastila upravnika ureja 118. člen SPZ, ki med drugim določa, da mora upravnik upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem. Povedano pomeni, da mora tožena stranka plačati oziroma poravnati opravljeno storitev tožeči stranki, ker je k temu zavezana že po zakonu. Obvezen rezervni sklad ureja 119. člen SPZ in ker morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja in ker sredstva rezervnega sklada predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, upoštevajoč določilo 118. člena SPZ povedano pomeni, da mora upravnik upravljati z rezervnim skladom že po zakonu samem;- Po drugem odstavku 68. člena SZ-1 je določena zakonska presumpcija, po kateri šteje, da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če pravni posel vsebuje navedbo: “Etažni lastniki” skupaj z natančno označbo večstanovanjske zgradbe in upravnik bi moral ob podpisu pogodbe izročiti dobavitelju seznam etažnih lastnikov, ki vsebuje ime in priimek etažnega lastnika, naslov, številko stanovanja, velikost stanovanja in druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitev dobavitelja ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki. Tak popoln seznam bi torej moral upravnik izvajalcu del izročiti dejansko ob sklenitvi pogodbe (ne prej ali pozneje), tako da bi ta tvoril sestavni del pogodbe, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Zadnji odstavek 68.člena SZ-1 izrecno določa, da se samo v prej navedenem primeru šteje, da pravni posel zavezuje etažne lastnike na dan sklenitve. Pritožba pa navaja, da je iz vpogleda v pogodbo z dne 31.8.2007 moč ugotoviti, da etažni lastniki niso označeni z natančno označbo večstanovanjske hiše, saj manjkajo zemljiškoknjižni podatki in ostali identifikacijski podatki stavbe in ob podpisu pogodbe tožena stranka kot upravnik ni izročila seznama etažnih lastnikov. Ker tožena stranka ni storila ničesar od navedenega, se ne more sklicevati na pomanjkanje pasivne legitimacije; - da tožena stranka sodišču ni nikoli predložila seznama etažnih lastnikov, za katerega je zatrjevala, da ga je izročila tožeči stranki 10.7.2007, zato ga ni mogoče preveriti, poleg tega pa zapisnik z dne 10.7.2007 izročitve seznama ne potrjuje. Sodišče pa se ni opredelilo do ključnega dela pričanja priče R., da je med etažnimi lastniki vedno nekdo, ki ne plača, a se je upravnik kljub temu odločil za obravnavano investicijo, ki sploh ni bila v letnem planu in ob zavedanju, da v rezervnem skladu ne bo dovolj sredstev, da v celoti poplača izvajalca;- da se pasivna legitimacija tožene stranke kaže tudi skozi določbe Pogodbe za izvedbo del-sanacije strehe in sicer 2. alineja 2.1. člena, da etažni lastniki poskrbijo za redno plačilo po računih, ki jih etažni lastniki plačajo toženi stranki na podlagi njenih faktur; seznanitev dobavitelja (tožeče stranke) z dejstvom, da upravnik pogodbo sklepa v imenu in za račun etažnih lastnikov in da so ti odgovorni za posamezno plačilo , upravnikove pasivne legitimacije ne omaja, pač pa izvajalca le opozori, kdo je končni plačnik izvedenih del, kajti upravnik se je v imenu in za račun lastnikov stanovanj v roku 30 dni zavezal poravnati upravniku (3. in 4. člen pogodbe). Sicer pa se meje pooblastil upravnika določijo s pogodbo o upravljanju med lastniki objekta in toženo stranko kot upravnikom, tožena stranka pa te pogodbe ni predložila, čeprav je jasno, da se lahko meje pooblastil upravnika zgradbe pri sklepanju poslov s tretjimi in pri zastopanju lastnikov stanovanj stavbe podrobneje določijo s pogodbo o upravljanju.

Tožeča stranka je v svoji edini vsebinski pripravljalni vlogi (z dne 7.9.2010 – listna številka 28-30 spisa), navedla: - da je pravna podlaga zahtevku pogodba za izvedbo del-sanacija strehe z dne 31.8.2007 in da je naročnik del bila tožena stranka; - da je tožena stranka upravnik objekta, ki se je popravljal in da dela spadajo med investicijsko vzdrževanje, za katerega mora skrbeti tožena stranka kot upravljavec in če bo tožena stranka še vedno ugovarjala pasivni legitimaciji, se predlaga sodišču, da pozove toženo stranko k predložitvi pogodbe o upravljanju med lastniki in toženo stranko; - da je ugovor pasivne legitimacije brezpredmeten, ker je tožena stranka plačala prej izvedena dela po avansu in kasnejšem plačilu in tožena stranka naj sodišču pojasni, zakaj je plačala dela, če ni bila pasivno legitimirana in če ni stranka dogovora; - da je bila pogodbena stranka tožena stranka in ne lastniki nepremičnin in da je pogodbo podpisala tožena stranka in ne lastniki nepremičnin; - da je glede na 4. člen pogodbe pojasniti, da velja obveznost plačilnega razmerja med upravnikom in lastniki in se plačilna obveznost ne nanaša na razmerje med upravnikom kot naročnikom del in tožečo stranko; - da je tožena stranka kot upravnik dela naročila, saj jih mora izvajati po zakonu in po pogodbi o upravljanju; - zakaj je tožena strank plačala avans, če ni stranka pogodbe in če ni v pogodbenem razmerju in če ni plačilno obvezna, naj sama pojasni; - če posamezni lastnik ne plača stroškov vzdrževanja, je to stvar, ki jo morata urediti upravljavec in etažni lastnik in to razmerje se tožeča stranka ne bo spuščala; - da 48. člen SZ-1 določa, da je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (torej je pasivna legitimacija izkazana); - razmerje med etažnimi lastniki in tretjimi osebami ureja 68. člen SZ-1 in določa, da pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami upravnik nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, razen če zakon ali pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače in če bi želela tožena stranka uspešno uveljavljati ugovor pasivne legitimacije, bi morala pri sklepanju pogodbe za izvedbo del že ob podpisu izročiti seznam vseh etažnih lastnikov, vendar tega tožena stranka ni storila in sklicevanje na ne izkazanost pasivne legitimacije ne more biti uspešno in šele če bi tožena stranka izročila seznam, bi se na podlagi 4. odstavka 68. člena SZ-1 štelo, da pravni posel zavezuje neposredno etažne lastnike na dan sklenitve pravnega posla; - da 71. člen SZ-1 ureja dolžnost upravnika v zvezi s poravnavo zapadlih obveznosti in mora upravnik brez odlašanja izpolniti denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, toda tožena stranka tega ni storila.

Tožena stranka je v odgovoru na to vlogo tožeče stranke navedla (listna številka 35-37 spisa); - da tožena stranka vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in pri tem ni odločilna sklenjena pogodba o upravljanju med etažnimi lastniki in toženo stranko, ampak so odločilnega pomena določila Stanovanjskega zakona in določila sklenjene pogodbe za izvedbo del sanacije strehe; -ni sporno, da je tožena stranka sklenila pogodbo za izvedbo del sanacije strehe v imenu in za račun etažnih lastnikov objekta.; - tožena stranka (upravnik) je tožniku na skupnem sestanku dne 10.7.2007 izročila seznam lastnikov in je tako nesporno, da pravni posel zavezuje etažne lastnike ; - da je pomembno določilo 71 .člena SZ-1 in skladno s to določbo je tožena stranka izpolnila nesporne denarne zneske lastnikov stanovanj glede na prejeta plačila vsakega posameznega lastnika in sicer iz rezervnega sklada; -če je tožnik menil, da ni poplačan v celoti, bi moral skladno z drugim odstavkom 71. člena SZ-1 zahtevati od tožene stranke podatke o etažnih lastnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti, pa tega ni storil; - slednje je tudi odgovor tožeči stranki, ki se v pripravljalni vlogi vprašuje, zakaj je tožena stranka plačala dela, če se ne strinja s pasivno legitimacijo; - vse navedeno pa dodatno utemeljujeta določbi 3. in 4. člena pogodbe za izvedbo sanacije strehe, saj je v 3. členu določeno, da bo tožena stranka (upravnik) pogodbeni znesek plačala v imenu in za račun lastnikov stanovanj v roku 30 dni po kvalitativnem prevzemu, v 4. členu pa, da je tožeča stranka (dobavitelj) seznanjena z dejstvom, da tožena stranka pogodbo sklepa v imenu in za račun etažnih lastnikov in da so le ti posamezno odgovorni za plačilo obveznosti po tej pogodbi, kakor za plačilo zakonskih zamudnih obresti; Na navedbe iz te vloge tožeča stranka ni odgovorila.

Glede na povzete navedbe tožeče stranke so po stališču pritožbenega sodišča vse navedbe, ki jih je pritožbeno sodišče opredelilo kot pritožbene novote dejansko tudi pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni smelo obravnavati (337. člen ZPP).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nanj pa je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje pa je razloge za svojo presojo natančno in jasno obrazložilo in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

Kolikor se sodišče ni opredelilo do rezervnega sklada in izpovedbe priče R. v zvezi z rezervnim skladom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču s tem ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj trditve strank glede rezervnega sklada ni bilo (razen, da je plačilo bilo opravljeno iz sredstev rezervnega sklada), izpovedba priče pa teh trditev ne more nadomestiti in je glede izostalih trditev tudi ni mogoče dokazno ocenjevati.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je tožena stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. v. ..., N. in da so 10. 7. 2007 etažni lastniki na skupnem sestanku s tožečo stranko in toženo stranko za izvajalca del izbrali tožečo stranko (listina B1 ); da je pogodbo za izvedbo del tožena stranka 31.8.2007 sklenila pogodbo v imenu in za račun etažnih lastnikov (A6, B4 listini), kar je zapisano tako v uvodu kot v 3. in 4. členu pogodbe; da je tožena stranka ob podpisu pogodbe tožeči stranki nakazala 50 % avans iz sredstev rezervnega sklada, preostali pogodbeni znesek pa se je zavezala v imenu in za račun lastnikov stanovanj poravnati v roku 30 dni po kvalitativnem prevzemu del; - da je tožeča stranka dne 17.10.2007 za opravljena dela izstavila račun št. 2007-07 za plačilo 16.393,22 EUR (A4 listina), katerega je tožena stranka pretežno plačala, razen v vtoževanem znesku, ki se nanaša na etažnega lastnika D. L.; - da je tožena stranka najprej posameznim lastnikom izstavila račun za opravljena dela v skladu s solastniškim deležem in plačane zneske po njihovem prejemu odvedla na račun tožeče stranke; - ker D. L. svojega del obveznosti ni poravnal, ga tožeči stranki tožena stranka ni plačala.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je ugovor pasivne legitimacije (da tožena stranka ni po materialnem pravu nosilec obveznosti iz obravnavanega poslovnega razmerja), kot ga je podala tožena strank , utemeljen.

Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz splošne ureditve po 69. členu OZ, ki določa, da se lahko pogodba ali drug pravni posel sklene po zastopniku, upravičenost za zastopanje pa temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi zastopanega. Pravilno je presodilo, da upravičenost za zastopanje tožene stranke temelji na prvem odstavku 68. člena SZ-1, po katerem nastopa upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi v imenu in za račun etažnih lastnikov, pri tem se šteje, da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če vsebuje navedbo “Etažni lastniki”, skupaj z natančno označbo večstanovanjske hiše. Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o sanaciji strehe bila sklenjena skladno s to določbo, kar pomeni, da je bila sklenjena po zastopniku, ki ni neposredni zavezanec za izpolnitev njenih obveznosti. Izročitev seznama etažnih lastnikov se ob podpisu pogodbe po 68. členu SZ-1 res zahteva, toda pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne izročitev ne pomeni, da bi postal zavezanec za plačilo pogodbenih obveznosti upravnik, saj obveznost za plačilo skladno z ureditvijo v 71. členu SZ-1 nastopi šele potem, ko prejme plačilo od posameznega etažnega lastnika in šele na zahtevo tretje osebe mora upravnik sporočiti v roku osmih delovnih dni podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.

Pritožba sicer meni, da se ji neutemeljeno očita , da teh podatkov ni zahtevala, ker meni, da bi ta podatek ob izostalem seznamu lastnikov s podrobno predpisanimi podatki, ne zadoščal za vložitev tožbe, kar pomeni, da pritožbeno ne izpodbija , da podatka res ni zahtevala.

Pritožbeno sodišče meni, da je določilo četrtega odstavka 68. člena SZ-1 razumeti tako, da se v posledici izročitve seznama etažnih lastnikov, opredeli, kateri etažni lastniki so tisti, ki jih sklenjeni pravni posel zavezuje, torej so to tisti, ki so na seznamu lastnikov ob dnevu sklenitve, nikakor pa ta določba ne pomeni, da bi zaradi izostanka seznama posel ne bi bil sklenjen ali da bi spremenil svojo pravno naravo, tako da bi iz posebne vrste mandatne pogodbe in sicer pooblastilne pogodbe, na podlagi katerega se mandatar zaveže opraviti posel v imenu in za račun mandanta, prešel v mandatno pogodbo običajnega tipa, pri kateri se do tretjega zavezuje upravnik v svojem imenu in za račun etažnega lastnika Takšna ureditev iz 68. člena SZ-1 ne izhaja.

Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka seznam lastnikov tožeči stranki izročila na sestanku 10.7.2007, na takšen dejanski zaključek pa pritožbeno sodišče vezano in so glede na to vsa pritožbena izvajanja v zvezi s seznamom etažnih lastnikov, ki naj ne bi bil predložen, neupoštevna.

Pravilen je tudi nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da s plačilom avansa tožena stranka ni postala neposredni zavezanec iz pogodbe, saj je tudi avans plačala kot pooblaščenec etažnih lastnikov in skladno z ureditvijo iz 50. člena SZ-1,da je kot pooblaščenec upravičena sprejemati plačila etažnih lastnikov in plačevati obveznosti iz pogodb. Tožena stranka je plačala tožeči stranki vse, kar so ji plačali etažni lastniki, zalagati sredstev za neplačnika pri pogodbi, sklenjeni v imenu in za račun lastnikov, pa ni dolžna, kar je skladno z ureditvijo v 71. členu SZ-1. To je skladno tudi z ureditvijo v OZ, ki v prvem odstavku 70. člena določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Ker torej ni niti pogodbene podlage (izvajalska pogodba je sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov, podpis na njej pod navedbo tožene stranke pa ne pomeni ,da pogodba ni bila več sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov, pač pa pomeni le, da jo je podpisal zastopnik-tožena stranka) niti zakonske podlage, da bi morala tožena stranka iz lastnih sredstev založiti dolg etažnega lastnika, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu in je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z višino vtoževane terjatve.

Tožena stranka je res začela postopek izterjave dolga do neplačnika-etažnega lastnika, vendar pa zgolj tek izvršbe še ne pomeni, da se je spremenila pasivna legitimacija v tem sporu, saj do konca postopka pred sodiščem prve stopnje izvršba še ni bila uspešna, sodi pa se po stanju ob koncu glavne obravnave –

313. člen ZPP – in tožena stranka še ni prejela nakazila etažnega lastnika, da bi ga prenakazala tožeči stranki oziroma, da bi ga morala plačati kot pasivno legitimirana v tej pravdi.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).