Jedro

Naročnik in podizvajalec nista v poslovnem (pogodbenem) razmerju, zato glavni naročnik od podizvajalca nima pravice zahtevati, da (pravilno) opravi posel, ki se ga je zavezal opraviti s pogodbo, sklenjeno z izvajalcem (podjemnikom). Nasprotno pa tudi podizvajalec od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) ni upravičen zahtevati plačila za opravljen posel. Izjema od tega splošnega pravila obstaja, če so izpolnjene predpostavke za uporabo posebnega pravila po 631. členu OZ oz. če je med strankama obstajal drugačen (izrecno opredeljen) dogovor.

S tem ko se je prvotožena stranka zavezala k plačilu po Pogodbi o prevzemu dolga, se je zavezala plačati nesporna dela neposredno podizvajalcu, preostale pravice in obveznosti v zvezi z izdelavo in dobavo blaga pa se določajo oz. rešujejo med izvajalcem (drugotoženo stranko) in podizvajalcem (tožečo stranko).

Izrek

I. 1. Pritožba drugotožene stranke zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe se zavrže. 2. Pritožba drugotožene stranke zoper točki II.1. in II.3. izreka izpodbijane sodne se zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II.2. izreka delno spremeni tako, da je drugotožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 1.207,53 EUR (prej 289.371,65 SIT) z 11% letnimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 23. 06. 2006 do 31. 12. 2006 od zneska 289.371,65 SIT ter od 01. 01. 2007 do plačila od zneska 1.207,53 EUR.

2. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo v točki I. izreka, v točki II.3. izreka, v točki II.2. izreka za 192,79 EUR (prej 46.200,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 09. 12. 2003 dalje do plačila ter za zamudne obresti od zneska 1.207,53 EUR (prej 289.371,65 SIT) od 09. 12. 2003 do 22. 06. 2006, pa se zavrne in se v izpodbijanih in nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da : - se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko Z. K. d.o.o., K., za plačilo 2.633.076,53 SIT (10.987,64 EUR) z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 11% letno od 10. 12. 2003 dalje ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I.1. izreka); - je dolžna tožeča stranka prvotoženi stranki Z. K. d.o.o., K., v 15 dneh povrniti 1.363,09 EUR pravdnih stroškov (točka I.2. izreka); - je dolžna drugotožena stranka A. SL, d.o.o., V., tožeči stranki plačati 9.587,32 EUR z 11% letnimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.297.504,88 SIT od 09. 12. 2003 do 31. 12. 2006, od zneska 9.587,32 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila (točka II.1. izreka); - se zavrne višji tožbeni zahtevek v višini 335.571,65 SIT (1.400,32 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 09. 12. 2003 dalje do plačila (točka II.2. izreka); - je dolžna drugotožena stranka A. SL d.o.o., V., tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.230.51 EUR pravdnih stroškov (točka II.3. izreka).

Zoper sodbo v I.1., I.2., II.2. in II.3. točki izreka vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

Prvo in drugotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Drugotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper celotno sodbo, razen v tč. II.2. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrže oz. zavrne oz. podrejeno, da plačilo vtoževane terjatve v celoti naloži prvotoženi stranki, medtem ko zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne.

Tožeča in prvotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba drugotožene stranke delno ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Ker sta odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih dejansko in materialno pravno povezani, se je pritožbeno sodišče skupaj opredeljevalo do pritožbenih navedb obeh pravdnih strank.

Bistvena za rešitev spora je opredelitev narave razmerij med pravdnimi strankami. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bile pravdne stranke v razmerju naročnik (prvotožena stranka) – izvajalec (drugotožena stranka) in podizvajalec (tožeča stranka). Takšna narava razmerij izhaja iz vsebine Pogodbe o izvajanju del, št. 15/K-2003, z dne 25. 04. 2003 (B2, v nadaljevanju Pogodba št. 15/K-2003) in Pogodbe o izvajanju del, štev. 06/03 DP, z dne 05. 05. 2003 (A2, v nadaljevanju Pogodba št. 06/03 DP). Predmet Pogodbe št. 15/K-2003 je bila izdelava, dobava in montaža vodnega tobogana in vodne drče (1. člen). V Pogodbi št. 06/03 DP so se stranke dogovorile, da je predmet pogodbe izdelava in dobava poliestrskih elementov vodnega tobogana in drče (1. člen) ter da bo tožeča stranka izdelala in dobavila blago (tobogan in vodno drčo), drugotožena stranka pa bo opravila njegovo montažo (3. člen). Iz navedenega izhaja, da se je tožeča stranka po Pogodbi št. 06/03 DP zavezala opraviti samo del posla, ki se ga je v razmerju do prvotožene stranke (naročnika) po Pogodbi št. 15/K-2003 zavezala opraviti drugotožena stranka (izvajalec). Po pogodbi št. 06/03 DP je nastopala v razmerju do tožeče stranke kot naročnik drugotožena stranka, v razmerju do nje pa je skladno s Pogodbo št. 15/K-2003 nastopala kot naročnik prvotožena stranka. Takšna vsebina odnosov omogoča jasen zaključek o podizvajalskem razmerju med pravdnimi strankami.

Ob tem pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je v poslu sodelovala zgolj kot naročnik v imenu in na račun provotožene stranke, kot nedovoljene pritožbene novote. Drugotožena stranka ni pojasnila razlogov oz. okoliščin, zaradi katerih navedb ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena v zv. s 4. odst. 286. člena ZPP).

Kot bistveno je pri podizvajalskem razmerju potrebno upoštevati, da ob takšni opredelitvi razmerja obstajata dve samostojni (poslovni) obligacijski razmerji, in sicer razmerje med glavnim naročnikom in izvajalcem (podjemnikom) ter razmerje med izvajalcem (podjemnikom) in podizvajalcem. Ker so obligacijska razmerja relativna, učinkujejo pravice in obveznosti, ki so vsebina teh razmerij, le med strankami le-teh (125. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Navedeno pomeni, da naročnik in podizvajalec nista v poslovnem (pogodbenem) razmerju, zato glavni naročnik od podizvajalca nima pravice zahtevati, da (pravilno) opravi posel, ki se ga je zavezal opraviti s pogodbo, sklenjeno z izvajalcem (podjemnikom). Nasprotno pa tudi podizvajalec od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) ni upravičen zahtevati plačila za opravljen posel (tako tudi N. Plavšak, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 817). Izjema od tega splošnega pravila obstaja, če so izpolnjene predpostavke za uporabo posebnega pravila po 631. členu OZ oz. če je med strankama obstajal drugačen (izrecno opredeljen) dogovor.

Slednjega so pravdne stranke zatrjevale v povezavi s 6. členom Pogodbe št. 06/03 DP ter sklenjeno Pogodbo o prevzemu dolga št. 7/2003 z dne 08. 12. 2003 (B4, v nadaljevanju Pogodba o prevzemu dolga). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila zaveza naročnika (prvotožene stranke) po navedeni podlagi omejena ter ne sledi razlogovanju tožeče in drugotožene stranke, da je prvotožena stranka prevzela jamstvo za plačilo celotnega dolga po Pogodbi št. 06/03 DP. V 6. členu navedene pogodbe se je plačnik (prvotožena stranka) zavezal k plačilu na podlagi pogodbe o prevzemu dolga (in smiselno v njenem obsegu). Da je interpretacija sodišča prve stopnje pravilna, kaže tudi vsebina 3. odstavka 6. člena, v katerem so stranke izrecno navedle, da se zamudne obresti plačajo v primeru zamude plačila s strani naročnika (drugotožene stranke) oziroma plačnika (prvotožene stranke). V kolikor bi stranke imele v mislih, da se k plačilu celotnega dolga po tej pogodbi zavezuje zgolj prvotožena stranka, omenjanje drugotožene stranke pri zamudi s plačilom ne bi bilo potrebno niti smiselno. Nadalje je potrebno upoštevati, da je v tem členu izrecno kar dvakrat omenjeno, da bo prevzem dolga izvršen s pogodbo o prevzemu dolga. Zato tolmačenje, da ni bilo omejitve v zvezi z jamstvom s plačilom prvotožene stranke, ni pravilno.

Takšna rešitev (omejena odgovornost za plačilo) pa je, upoštevaje razmerja med pravdnimi strankami in določbo 8. člena OZ, tudi razumljiva. Kot navedeno zgoraj, (glavni) naročnik do podizvajalca nima zahtevkov na (pravilno) izpolnitev obveznosti, ki se jo je ta zavezal opraviti v razmerju do izvajalca (podjemnika). Navedeno pomeni, da bi prvotožena stranka ob upoštevanju tolmačenja drugotožene stranke s Pogodbo št. 06/03 DP prevzela zgolj obveznost plačila, sama pa nasprotno ne bi imela zahtevkov na izpolnitev oz. v primeru napak jamčevalnih zahtevkov po 637. in 639. členu OZ. S tem ko se je prvotožena stranka zavezala k plačilu po Pogodbi o prevzemu dolga, se je zavezala plačati nesporna dela neposredno podizvajalcu, preostale pravice in obveznosti v zvezi z izdelavo in dobavo blaga pa se določajo oz. rešujejo med izvajalcem (drugotoženo stranko) in podizvajalcem (tožečo stranko). Da je bil predmet Pogodbe o prevzemu dolga samo nesporen znesek (plačilo za tobogan), izhaja tudi iz besedila Pogodbe o prevzemu dolga, npr. čl. III. Takšna razlaga pogodbe in v njej dogovorjenega načina izpolnitve medsebojnih obveznosti torej ne podpira trditev pritožnikov, da je bila kavza Pogodbe št. 06/03 DP prevzem celotnega dolga s strani prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato napravilo pravilen zaključek o omejeni odgovornosti prvotožene stranke. Odločitev je oprlo na besedilo Pogodbe št. 06/03 DP ter jo tudi obrazložilo (npr. 2. odstavek na str. 5 sodbe), zato niso utemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke o nejasnosti in neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje ter posledično o podani kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Podlage tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranke pa ne predstavlja niti določba 631. člena OZ. Slednja obveznost (glavnega) naročnika pogojuje z dvema dejstvoma/pogojema: 1. da gre za terjatve iz vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku ter 2. da so terjatve pripoznane. Neprerekane so navedbe prvotožene stranke (tč. XI pripravljalne vloge z dne 09. 04. 2009, list. št. 77), da med toženima strankama poteka spor, opr. št. IX Pg 367/2005, v katerem drugotožena stranka od prvotožene vtožuje plačilo iz naslova dobave materiala in izvedbe del po Pogodbi št. 15/K-2003, prvotožena stranka pa ugovarja napake na delu. Navedeno pomeni, da v predmetnem postopku vtoževana terjatev ni nesporna in tako ni podan pogoj za neposredno odgovornost naročnika (prvotožene stranke) podizvajalcu (tožeči stranki).

Ker je tožeča stranka v razmerju med pravdnimi strankami nastopala kot podizvajalec, pritožbene navedbe drugotožene stranke o tem, da je predmet izpolnitve prevzela prvotožena stranka, niso relevantne. V takšnem razmerju je namreč prejemnik končnega posla vedno glavni naročnik (prvotožena stranka), saj se podizvajalec zaveže opraviti isti posel (oziroma njegov del), ki je predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja do naročnika. Zgolj na podlagi dejstva prevzema predmeta posla tako ni mogoče sklepati na obveznost plačila slednjega. Potrebno je upoštevati relativnost razmerij in obveznost plačila presojati znotraj le-teh (ob upoštevanju zgoraj navedenih možnih izjem).

Tožeča stranka je obveznost prvotožene stranke utemeljevala tudi na podlagi njene menične zaveze skladno z menično izjavo z dne 12. 05. 2003 in menico datirano istega dne. Pritožba drugotožene stranke nima prav, ko navaja, da stranke niso omejile meničnega zavarovanja le na obveznosti prvotožene stranke po Pogodbi o prevzemu dolga, ampak da je bilo zavarovanje dano za plačilo celotne obveznosti po Pogodbi št. 06/03 DP. Med strankami je nesporno dejstvo, da je prvotožena stranka tožeči v zavarovanje dolga izročila dve bianco menici. Pravna podlaga za izpolnitev le-teh je pooblastilo, ki ga je prvotožena stranka podala z menično izjavo. Vsebina tega pooblastila je civilno obligacijsko razmerje, s katerim daje pooblastitelj (prvotožena stranka) pridobitelju (tožeči stranki) pooblastilo, da izpolni menični blanket in zaveže izdajatelja (tako tudi VSC sodba I Cp 1341/2003 z dne 18. 05. 2005 ter sodba in sklep II Ips 35/2003 z dne 20. 05. 2004). Skladno s takšno naravo pooblastila je potrebno slednje razlagati s splošnimi obligacijskimi pravili razlage (82. člen OZ). Menične izjave v zadevnem primeru ni mogoče presojati mimo 6. člena Pogodbe št. 06/03 DP, na podlagi katerega je bila izdana in na vsebino katerega se menična izjava izrecno sklicuje. Ob ugotovitvi, da je bila odgovornost za plačilo prvotožene stranke po Pogodbi št. 06/03 DP omejena, je po naravi stvari in ob upoštevanju vsebine pooblastilnega razmerja takšno tudi menično zavarovanje njene odgovornosti. Dejstvo je, da je prvotožena stranka tožeči stranki dolg po Pogodbi o prevzemu dolga poravnala, zato je s tem ugasnilo tudi njegovo zavarovanje in so zato stroški protesta (napravljenega po plačilu terjatve), ki jih vtožuje tožeča stranka, v vsakem primeru neutemeljeni.

Ob upoštevanju ugotovitve, da je bilo menično zavarovanje po svoji vsebini omejeno ter da je s prenehanjem dolga, v zavarovanje katerega so bile menice izročene, prenehalo tudi menično jamstvo, se izkažejo pritožbene navedbe tožeče in drugotožene stranke v zvezi z zastaranjem menice kot neodločilne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Enako se kot neodločilne izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tolmačenjem meničnega jamstva v smislu poroštva.

Ob presoji pritožbe drugotožene stranke pritožbeno sodišče še ugotavlja, da drugotožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper prvotoženo stranko, zato je pritožbo drugotožene stranke v tem delu (zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe) zavrglo. Kot neodločilne se tako pokažejo pritožbene navedbe drugotožene stranke v delu, ko ta navaja, da bi bila prvotožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje neupravičeno obogatena, da je slednja edina prejela vtoževane račune ter jih ni zavrnila. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je neutemeljeno sklicevanje pritožbe drugotožene stranke na neupravičeno obogatitev s strani prvotožene stranke. V kolikor namreč obstaja pogodbeni dogovor o odgovornosti oz. o obveznosti plačila, o obogatitvi brez pravnega temelja (190. člen OZ) ni mogoče govoriti.

Prav pa ima pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v tč. II.2. izreka izpodbijane sodbe glede datuma zapadlosti terjatve tožeče stranke, torej v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od preostale glavnice po vtoževanih računih št. 20435 in 21027 natekle do dne plačila prvotožene stranke 09. 12. 2003 (skupaj 289.371,65 SIT oz. 1.207,53 EUR). Drugotožena stranka je v tč. 9 1. pripravljalnega spisa z dne 03. 03. 2009 (list. št. 64) ugovarjala, da tožeča stranka ni pojasnila datuma zapadlosti računov, saj je iz slednjih razvidno, da je pri postavki valuta zapisano „po pogodbi“, v kateri je plačilo vezano na prevzem opreme. Tožeča stranka je nato na naroku za glavno obravnavo z dne 26. 03. 2009 (list. št. 73) pojasnila, da je bilo delo tožeče stranke zaključeno in predano na pariteti T. S. 03. 07. 2003, drugotožena stranka teh navedb ni prerekala. Upoštevaje, da je bila drugotožena stranka podpisnica Pogodbe št. 06/03 DP, v kateri je bila opredeljena zapadlost terjatve, ter neprerekano dejstvo izročitve blaga, je potrebno šteti, da je terjatev tožeče stranke zapadla po izročitvi blaga, s čimer da je bila drugotožena stranka seznanjena. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II.2. točki delno spremeniti tako, da se drugotoženi stranki naloži plačilo zneska 1.207,53 EUR, skupaj s procesnimi zamudnimi obrestmi od tako izračunanih obresti. Pri tem procesne obresti začnejo teči dne 23. 06. 2006 in ne dne 09. 12. 2003, kot je zahtevala tožeča stranka. Plačilo procesnih obresti je namreč mogoče zahtevati od vložitve tožbe dalje (381. člen OZ), v zadevnem primeru od 23. 06. 2006. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče drugotoženi stranki naložilo še plačilo zamudnih obresti v znesku 1.207,53 EUR (prej 289.371,65 SIT) z 11% letnimi zamudnimi obrestmi od 23. 06. 2006 do plačila. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper točko II.2. izreka in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz točke II.1. izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

V ostalem je pritožba tožeče stranke zoper točko II.2. izreka izpodbijane sodbe (glede plačila 192,79 EUR (prej 46.200,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 09. 12. 2003 dalje do plačila ter glede plačila zamudnih obresti od zneska 1.207,53 EUR (prej 289.371,65 SIT) od 09. 12. 2003 do 22. 06. 2006) neutemeljena. Prav tako je neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe ter pritožba drugotožene stranke zoper točko II.1. izpodbijane sodbe. V izpodbijanem pa nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede nespremenjenega dela niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne drugi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker pritožba drugotožene stranke zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe ni dovoljena, se v tem delu zavrže (352. člen ZPP).

Četudi je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v stroškovno odločitev (tč. II.3. izreka sodbe) ni posegalo, zato se tudi v tem delu pritožbi obeh pravdnih strank zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi (2. odstavek 165. člena ZPP). Izpodbijana sodba se v odločitvi o znesku 1.207,53 EUR (prej 289.371,65 SIT) nanaša na kapitalizirane obresti. Obresti ostanejo stranska terjatev in se zato pri odmeri stroškov ne upoštevajo (2. odstavek 39. člena ZPP).

Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta pritožnika vsak sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).