Jedro

Pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice, da se stanovanje proda ožjemu družinskemu članu, ni mogoče razumeti kot prenosa samo imetniku pripadnega upravičenja, temveč le kot pogoj, namenjen varstvu imetnika stanovanjske pravice proti drugim upravičencem, kot to pravilno ugotavlja tudi revidentka. Soglasje je le izraz imetnikove odločitve, da naj se stanovanje odkupi in kdo je tisti, ki naj ga odkupi, pri čemer je imetnikova izbira, kot je rečeno, omejena le na njegove ožje družinske člane.

Ob izhodišču, da je predmet prodaje po privatizacijskih določbah SZ zasedeno stanovanje, na katerem obstaja imetništvo stanovanjske pravice, je zato vprašanje, ali ta imetnik stanovanjske pravice izpolnjuje druge pogoje, ki jih zahtevajo drugi (nestanovanjski) predpisi in med katere sodijo pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, relevantno le v primeru, če stanovanje odkupuje sam. Če pa stanovanje odkupuje njegov ožji družinski član, mora te pogoje izpolnjevati on.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka skleniti prodajno pogodbo s tožnico, za prodajo stanovanjske hiše , stoječe na parc.št. 2662/4, k.o. , z zemljiškim delom te parcele in funkcionalnim zemljiščem s parc. št. 2666/22 iste k.o., za pogodbeno ceno, izračunano na podlagi ugotovitve točkovne vrednosti stanovanja v višini 268 točk z vrednostjo točke na dan 13.2.1993, plačljivo v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe ter izstaviti tožnici listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice in pravice brezplačnega uživanja navedenih nepremičnin na ime tožnice, ker bo sicer taki listini nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Odločitvi obeh sodišč temeljita na stališču, da tožničin mož, ki je imetnik stanovanjske pravice na sporni hiši, ni mogel prenesti pravice do nakupa na tožnico, saj te pravice kot nedržavljan Republike Slovenije tudi sam ni imel. Zato je privolitev, ki jo je dal tožnici za nakup sporne hiše, brez pravne veljave.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero, kot je razbrati iz njene vsebine, uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku. V reviziji navaja, da omejitev, po kateri stanovanja ne more kupiti imetnik stanovanjske pravice, če ni državljan Republike Slovenije, velja le zanj, ne pa tudi za njegove ožje družinske člane, ki so slovenski državljani. V skladu s 117. členom Stanovanjskega zakona so tudi ožji družinski člani upravičenci za nakup stanovanja, če v to privoli imetnik stanovanjske pravice. Privolitev je opredeljena kot pogoj, da ožji družinski član zahteva odkup. Njihova pravica do odkupa zato ni izvedena pravica, temveč le s privolitvijo imetnika stanovanjske pravice pogojena pravica.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se zavrne.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka z revizijo ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa ni bila storjena.

Podan pa je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni upravičenka za nakup stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) v zvezi s 1. odstavkom 2. člena Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 61/92), temelji na napačni pravni razlagi citiranih določil. Namen Stanovanjskega zakona je bil sprememba neopredeljenih družbenolastninskih razmerij v povsem jasna lastninska razmerja. Zato je dal najprej družbeni lastnini nad stanovanji lastninsko obliko (111. do 114. člen SZ), nato pa je dotedanjim subjektom upravljanja družbenih stanovanj in hiš - sedaj lastnikom, naložil obveznost prodaje stanovanj. Hkrati je jasno določil predmet prodaje in upravičence do vložitve zahteve na prodajo (117. člen SZ). Predmet prodaje je stanovanje, na katerem obstaja stanovanjska pravica oziroma stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice. Ta je tudi upravičenec za odkup. Upravičenja za odkup pa ni omejil le na imetnika stanovanjske pravice, temveč tudi na njegove ožje družinske člane. Kdo so družinski člani, je opredeljeno v 6. členu SZ. Tako določen krog upravičencev je po eni strani rezultat zgoraj navedenega zakonodajalčevega namena po čim širšem obsegu privatizacije stanovanj in po drugi strani rezultat njegovega spoznanja, da prodaja zasedenih stanovanj, obremenjenih s stanovanjsko pravico imetnikov, na prostem trgu ne bi dosegla želenega učinka (sem je treba všteti tudi verjetne socialne konflikte, ki bi s takšno prodajo nastali).

Pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice, da se stanovanje proda ožjemu družinskemu članu, zato ni mogoče razumeti kot prenosa samo imetniku pripadnega upravičenja, temveč le kot pogoj, namenjen varstvu imetnika stanovanjske pravice proti drugim upravičencem, kot to pravilno ugotavlja tudi revidentka. Soglasje je le izraz imetnikove odločitve, da naj se stanovanje odkupi in kdo je tisti, ki naj ga odkupi, pri čemer je imetnikova izbira, kot je rečeno, omejena le na njegove ožje družinske člane.

Ob izhodišču, da je predmet prodaje po privatizacijskih določbah SZ zasedeno stanovanje, na katerem obstaja imetništvo stanovanjske pravice, je zato vprašanje, ali ta imetnik stanovanjske pravice izpolnjuje druge pogoje, ki jih zahtevajo drugi (nestanovanjski) predpisi in med katere sodijo pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, relevantno le v primeru, če stanovanje odkupuje sam. Če pa stanovanje odkupuje njegov ožji družinski član, mora te pogoje izpolnjevati on.

Ugotovitev iz izpodbijanih odločitev, da imetnik stanovanjske pravice na sporni hiši ni državljan Republike Slovenije, torej pomeni, da sam ne more kupiti stanovanja, lahko pa ga kupi z njegovo pisno privolitvijo njegova žena - tožnica, če je imela v času uveljavitve SZ status ožjega družinskega člana.

Glede na napačno materialnopravno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da tožnica zaradi dejstva, da njen mož ni slovenski državljan, nima pravice do odkupa stanovanja, niso ugotovljene druge za odločitev pomembne okoliščine. Tako izpodbijani odločitvi nimata ugotovitev ali je imela tožnica v času uveljavitve SZ status ožjega družinskega člana, kot tudi ne ugotovitev, kaj je predmet prodajne pogodbe, katere sklenitev se zahteva s tožbenim zahtevkom in ali so podatki za določitev kupnine pravilni. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sicer vpogledalo v listine, ki jih je predložila tožeča stranka, vendar resničnosti trditev, ki naj bi izhajale iz teh listin, zaradi napačne materialnopravne presoje ni ocenjevalo.

Revizijsko sodišče pa ne more samo ocenjevati dokazov in ugotavljati resničnosti oziroma neresničnosti trditev, saj lahko svojo presojo veže le na legitimne revizijske razloge, to so bistvene kršitve določb pravdnega postopka in materialno pravo (385. in 386. člen ZPP). Ker je kot posledica zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo revizijsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku preizkusiti trditve in oceniti dokaze, predložene na prvi stopnji, o zgoraj nakazanih dejstvih ter šele nato v sporu odločiti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.