Jedro

V obravnavani zadevi gre za neskladje med projektno dokumentacijo, priloženo predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja, in lokacijskim dovoljenjem, kar pa ni mogoče šteti za nepopolno vlogo, ki bi jo bilo možno dopolniti v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1. razveljavil gradbeno dovoljenje št. 351-1105/93 z dne 5. 2. 1996, ki ga je izdala Upravna enota Koper tožeči stranki kot investitorju, za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 395 in 294 k.o. A. V 2. točki izpodbijane odločbe pa je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo zgoraj navedenega objekta.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je bilo dne 6. 7. 1994 tožeči stranki kot investitorju izdano lokacijsko dovoljenje za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta, na podlagi katerega je bilo dne 23. 11. 1994 izdano delno gradbeno dovoljenje št. 351-1005/93 za rekonstrukcijo obstoječega stanovanjskega objekta v poslovno stanovanjski objekt. Ob tehničnem pregledu rekonstruiranega objekta je bilo ugotovljeno, da je investitor namesto poslovnih prostorov zgradil stanovanja, zato je na podlagi spremenjenega projekta bilo dne 5. 2. 1996 izdano novo gradbeno dovoljenje, ki je nadomestilo gradbeno dovoljenje z dne 23. 11.2004. Dne 3. 4. 1997 je bil izdan sklep, s katerim je bila dopuščena obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 23. 11. 1994 in 5. 2. 1996, ki je postal dokončen in pravnomočen. V nadaljevanju povzema nadaljnji potek postopka do izdaje odločbe št. 351-79/00 z dne 28. 9. 2006, ki je postala pravnomočna z odločbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. U 116/2007-6 z dne 6. 11. 2009, s katero je bilo razveljavljeno delno gradbeno dovoljenje z dne 23. 11. 1994 in zavrnjen zahtevek investitorja za izdajo delnega gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju obnovljenega postopka je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je tudi projektna dokumentacija (PGD) na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 5. 2. 2006 v neskladju z lokacijskim dovoljenjem, saj se višinske kote v predloženi projektni dokumentaciji razlikujejo od kot določenih v lokacijskem dovoljenju. Nadalje so v PGD prikazani dve terasi oziroma balkona na jugozahodni dvoriščni strani objekta, v izdanem lokacijskem dovoljenju pa izvedba teras oziroma balkonov ni bila dovoljena niti obravnavana. Po določbah drugega odstavka 41. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki se na podlagi 191. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) uporablja v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1 mora upravni organ preveriti ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Pogoji niso izpolnjeni, zato gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati. Zato je v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje z dne 5. 2. 1996 razveljavila in zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta zavrnila.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo št. 35108-252/2010-2-KB z dne 13. 9. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je upravni organ druge stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da projekt ni skladen s pogoji lokacijskega dovoljenja, to pa ne more biti razlog za razveljavitev izdanega gradbenega dovoljenja in zavrnitve zahteve za njegovo izdajo, saj se s tem krši materialno pravo. Kršena pa so tudi pravila upravnega postopka, saj bi moral upravni organ prve stopnje, v kolikor je ugotovil neskladnost projekta z lokacijskim dovoljenjem investitorja pozvati, na dopolnitev vloge. Upravni organ jo je sicer dne 29. 3. 2010 pozval, da se izjasni o nameri upravnega organa za razveljavitev gradbenega dovoljenja, vendar ta poziv ni vseboval zahteve za dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Ugovarja pa tudi argumentom upravnega organa druge stopnje glede spremembe poslovnih prostorov v stanovanjski prostor. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih kot izhaja iz podatkov v predloženem spisu. Upravni organ prve stopnje in upravni organ druge stopnje sta v obrazložitvi svojih odločb navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in odločbe upravnega organa druge stopnje in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 270. člena določa, da pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Upoštevaje navedeno je ugovor tožeče stranke, da upravni organ ni imel pravne podlage, za razveljavitev veljavnega gradbenega dovoljenja z dne 5. 2. 2006, neutemeljen. Upravni organ prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku, tako kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, ugotovil, da niso izpolnjene zahteve iz 41. člena ZGO, (ki se v tem postopku še uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 191. člena ZGO-1), ki določa, da mora pristojni organ preden izda gradbeno dovoljenje preveriti, ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele po 19. členu tega zakona ter ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da višinske kote objekta v lokacijskem dovoljenju in PGD, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja niso skladne oziroma se razlikujejo ter glede na to, da projektna dokumentacija predvideva gradnjo dveh teras, ki so upoštevaje soglasje Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran z dne 18. 11. 1993 na izpostavljenih mestih prepovedane, je ugovor tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje kršil materialne predpise, neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede kršitev pravil postopka. Neskladnost med gradbenim in lokacijskim dovoljenjem ne pomeni nepopolne vloge v smislu prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot zmotno meni tožeča stranka. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je vsebovala vse potrebne sestavine, da jo je bilo mogoče obravnavati. V zadevi gre za neskladje med projektno dokumentacijo predloženo za izdajo gradbenega dovoljenja in lokacijskim dovoljenjem, kar pa ni mogoče šteti za nepopolno vlogo, ki bi jo bilo možno dopolniti v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki II. izreka: Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določb četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.