Jedro

Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ob izpolnjenih pogojih se samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2015 in št. ... z dne 26. 9. 2014 in da se ji prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči v znesku 265,64 EUR, od 1. 10. 2014 do 30. 11. 2014, in se ji izplača nematerialna odškodnina v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila in ji tožena stranka povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V pritožbi tožnica analizira in kritično ocenjuje sodbo. Meni, da je stališče po diskrecijski pravici napačno, obrazložitev sodbe pa se tudi ne ujema z dokumentacijo in zapisniki obravnav. Ne strinja se, da ji je bil že dodeljen najvišji znesek izredne denarne socialne pomoči, pri čemer sodišče niti ne pove, koliko ta znaša. Sodišče ni razčistilo, ali ji pripada tretja izredna denarna socialna pomoč v višini 269,00 EUR. Center za socialno delo ni imel pravne podlage za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višini 7,69 EUR, ker ta znesek ne predstavlja razlike do treh izrednih denarnih socialnih pomoči, ki znašajo skupaj 807,00 EUR. Zato sta obe upravni odločbi nezakoniti. Posledično obstoja delikt protipravnosti, ki utemeljuje odškodnino po Obligacijskem zakoniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81.člena v zvezi 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 26. 9. 2014 in utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je uveljavljala nezakonitost izpodbijanih odločb in priznanje izredne denarne socialne pomoči v višini 265,64 EUR ter odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 6. V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je tožnica v letu 2014 upravičena do izredne denarne socialne pomoči za kritje minimalnih življenjskih stroškov. Sporno pa je tudi, ali je tožnica upravičena do odškodnine zaradi negmotne škode.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ta v 33. členu določa, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede na tretji odstavek citirane določbe višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

7. Pomeni, da je dodelitev izredne denarne socialne pomoči namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti, s tem, da v enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Torej se ob izpolnjenih pogojih samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaprosila za izredno denarno socialno pomoč z vlogo z dnem 9. 8. 2014, v kateri je navedla, da je prejemnica denarne socialne pomoči, kar pa ji ne zadostuje za kritje minimalnih življenjskih stroškov. Center za socialno delo A. je na podlagi takšne vloge tožnici z odločbo št. ... z dne 26. 9. 2014 priznal izredno denarno socialno pomoč v višini 7,96 EUR za delno kritje življenjskih stroškov. Takšno odločitev je tožena stranka z dokončno odločbo št. ... z dne 16. 1. 2015 potrdila kot pravilno in zakonito in tožničino pritožbo zavrnila, ker je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč za namen preživljanja v višini 530,44 EUR in sicer februarja 2014 265,22 EUR in marca 2014 265,22 EUR. Razlika med skupnim zneskom izredne denarne socialne pomoči, ki jo je tožnica v letu 2014 za namen preživljanja prejela v višini 530,44 EUR, glede na sklep št. ... z dne 15. 7. 2014 o usklajeni višini minimalnega dohodka, ki od 1. 7. 2014 znaša 269,20 EUR, tako znaša 7,96 EUR.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je kot razlog za dodelitev izredne denarne pomoči navedla kritje minimalnih življenjskih stroškov. Takšni stroški pa ne predstavljajo izrednih stroškov, niti takšnih stroškov, ki bi nastali zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zaradi neizpolnjenih pogojev, določenih v 33. členu ZSVarPre, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 v višini 265,64 EUR utemeljeno zavrnilo, iz enakih razlogov pa tudi pritožbeno sodišče tožničino pritožbo.

10. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper zavrnilni izrek sodbe glede vtoževane odškodnine iz naslova negmotne škode, ki naj bi jo tožnica utrpela, ker ji v predsodnem postopku ni bila priznana izredna denarna socialna pomoč v višini, kot jo je uveljavljala v sodnem postopku. V zvezi z odškodninskim zahtevkom ob zatrjevanem civilnem deliktu je bistvena že sama ugotovitev, da je v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da je tožnica upravičena do izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 v višini 7,96 EUR.

11. Po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ), gre za negmotno škodo, ki jo OZ obravnava v 132. členu, po katerem je škoda tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu, drugega oškodovani osebi. Zaradi kršitve osebnih, nepremoženjskih pravic se lahko prisodi denarna odškodnina samo, če so posledice te kršitve manifestirane v eni od oblik premoženjske škode, oseba pa mora zatrjevanje teh manifestacij tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so predpostavke za odškodninsko odgovornost nastanek škode, protipravnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Podane morajo biti kumulativno, kar pomeni, da če ni izkazana le ena, odškodninska odgovornost ni podana. Nadalje je pravilno zaključilo, da v tožničinem primeru protipravnost ravnanja toženca kot eden izmed nujnih elementov za obstoj civilnega delikta, ni podan in se sodišče prve stopnje zato z nadaljnjimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni ukvarjalo in pravilno tožbeni zahtevek na plačilo 2.500,00 EUR nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pogoje za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči določa zakon in da morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, kar se lahko odpravi v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomeni protipravnega ravnanja. V tožničinem primeru pa sploh ni šlo za kakršnokoli nepravilnost in zato tudi ne za morebitne napake ali napačno presojo dokazov ter uporabo materialnega prava.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.