Jedro

Za odločitev, ali stvar spada v skupno premoženje, ni pomembno, kdo od zakoncev je najel posojilo za njen nakup. Tudi z odplačevanjem najetega posojila po razvezi zakonske zveze se delež na skupnem premoženju ne more spremeniti, ampak zakonec lahko zahteva le povračilo tistega dela skupnega dolga, ki ga je sam poplačal, je pa presegal njegov delež. Skupno premoženje predstavljajo tudi stvari, ki jih je toženec uporabljal pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti kot samostojni podjetnik. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. Bistveno je, da je bilo to premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze.

V sodni praksi je uveljavljeno načelo realne subrogacije, po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja.

Ker toženec določnega ugovora glede višjega deleža na skupnem premoženju ni uveljavljal, sodiščema odločitve o velikosti deležev sploh ne bi bilo treba obrazlagati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 16. 8. 2005 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da spadajo: stanovanje ... v izmeri 74,40 m2, ki stoji na parc. št. 1943/4 in 1943/5 k. o. … v V.; pohištvo in gospodinjski aparati, ki se nahajajo v tem stanovanju v V.; garaža, stoječa na parc. št. 2011/13 k. o. ..., na naslovu ...; osebni vozili: Mazda 626, letnik 2000, reg. št. ... in Mercedes Benz 250 D Turbo, letnik 1990, reg. št. ..., št. šasije ...

v skupno premoženje pravdnih strank, ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Zahtevala je tudi, naj sodišče tožencu naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah lahko vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do 1/2. 2. Toženec je dne 8. 1. 2007 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata tudi: enoinpolsobno stanovanje v izmeri 44,30 m2, ki se nahaja v A. in osebni avtomobil znamke Renault Clio, reg. št. ....

Od sodišča pa je zahteval tudi, naj tožnici (toženki po nasprotni tožbi) naloži plačilo odmene za nedovoljeno uporabo tožnikovega stanovanja v višini 7.511,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku po tožbi v celoti, zahtevku po nasprotni tožbi pa delno ugodilo in ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: stanovanje v izmeri 74,40 m2, ki stoji na parc. št. 1943/4 in 1943/5 k. o. … v V.; pohištvo in gospodinjski aparati , ki se nahajajo v stanovanju v V.; garaža, stoječa na parc. št. 2011/13 k. o. ..., na naslovu ...; osebna vozila: Mazda 626, letnik 2000, reg. št. ... in Mercedes Benz 250 D Turbo, letnik 1990, reg. št. …, št. šasije ...

Renault Clio, reg. št. ..., ter ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na navedenem premoženju enaka. Tožencu je posledično naložilo tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Kar je toženec po nasprotni tožbi zahteval več, pa je zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi osebno vozilo znamke Mazda 626, letnik 2000, reg. št. .... V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče do napačnih ugotovitev prišlo zato, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Poudarja, da je sodišču večkrat pojasnil, zakaj je bil v kupoprodajni pogodbi za sporno stanovanje v V., z dne 18. 2. 1992, kot kupec zapisan le on in ne tudi njegova žena, saj je on tedaj delal v Nemčiji in plačeval vse stroške za bivanje njegove družine v Sloveniji, od prevzema stanovanja dalje pa sam nosil tudi vse stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja tega stanovanja. Tožnik ponovno pojasnjuje, da je sporno garažo kupil z izposojenim denarjem kot osnovno sredstvo za opravljanje svoje dejavnosti, tako da kot takšna ne more biti predmet delitve, poudarja pa tudi, da je vse od nakupa dalje tudi v zvezi s to nepremičnino sam plačeval vse redne in investicijske stroške. Glede osebnega vozila Mercedes Benz 250 DT poudarja, da je bilo med postopkom dokazano, da je bilo kupljeno leta 2002, torej v času, ko med strankama ni bilo več ekonomske skupnosti. Meni, da so bile te navedbe dokazane z zadolžnico v višini 10.000,00 EUR z dne 2. 6. 2002 ter pogodbo z dne 3. 6. 2002. Poudarja, da je bilo dokazano tudi, da je on plačeval vse stroške tako tega posojila, kot tudi ostale življenjske stroške za tožnico in za njuna sinova. Opozarja, da je bila ravno tožnica tista, ki je ves čas skupnega življenja živela samostojno ekonomsko življenje, pri čemer si je na račun toženca ustvarila premoženje v obliki denarnih sredstev, shranjenih na posebnih, tožencu neznanih računih. To premoženje pa je nato tožnica uporabila za nakup stanovanja in druge opreme za sinova. Toženec graja, da je sodišče zavrnilo njegov predlog, naj v postopke pritegne izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil nesporne prispevke vsakega od zakoncev k ustvarjenemu premoženju in posledično tudi višino deleža vsakega od njiju ter predlog, naj od Banke Slovenije pridobi ustrezne podatke o računih tožnice. Meni tudi, da sodišče ni pravilno upoštevalo dejstva, da je tožnici med delom v Nemčiji redno nakazoval sredstva na njen račun, v skupni višini 26.500,00 DEM, kar je nato tožnica porabila za plačilo tekočih stanovanjskih stroškov, življenjskih stroškov, vrtca, potovanja in ostalega. Iz tega sledi, da je tožnica mesečno od toženca prejela cca. 450,00 DEM, kar je bilo več, kot pa je znašala njena mesečna plača, poleg tega pa je tožnici ob vsakem obisku tudi sam dajal različne vsote v gotovini. Navaja, da je po vrnitvi iz Nemčije delal kot samostojni podjetnik in v celoti financiral družinsko življenje ter povečeval in ohranjal realno vrednost premoženja. Meni, da tožnica ni dokazala, da bi kakorkoli kupila oziroma karkoli plačala, torej da je ustvarjala, povečala ali ohranjala vrednost premoženja. Tožnik ponovno navaja, da je formalno sicer zakonska zveza trajala od leta 1981 do razveze v letu 2003, vendar je zakonska zveza pravdnih strank v smislu samostojnega ekonomskega življenja prenehala že pred letom 2003, tožnica pa je dejansko celotno trajanje zakonske zveze živela samostojno ekonomsko življenje. Tako poudarja, da je bilo vozilo Mercedes Benz, ki je bilo kupljeno junija 2002, pridobljeno že po razpadu ekonomske skupnosti. Navaja, da sta bila s toženko ločena »od mize in postelje« že v letu 2000, tožba za razvezo zakonske zveze pa je bila vložena 15. 3. 2002, torej je bila zakonska zveza že tedaj zgolj fiktivna. Toženec pojasnjuje tudi, da s tožnico ob sklenitvi zakonske zveze nista imela drugega premoženja kot le gradbeno parcelo v G., ki je bila darilo tožničinih staršev obema, vendar pa je bil postopek izpeljan tako, da sta starša parcelo najprej podarila svoji hčeri, ta pa je istočasno z njim sklenila nadaljnjo pogodbo, s katero mu je podarila 1/2 te nepremičnine. Po razvezi je tožnica s tožbo zahtevala vračilo tega darila, vendar pa je toženec 9. 11. 2005 tožbeni zahtevek prepoznal, kar je storil zaradi obljube tožnice, da se bo v tem primeru odrekla zahtevkom iz naslova skupnega premoženja. Zaključuje, da je vse premoženje ustvaril dejansko sam, tožnica pa, razen k nakupu osebnega vozila Renault Clio, ni prispevala nič. Je pa po mnenju toženca ves čas svoja denarna sredstva varčevala, s temi prihranki pa kupila stanovanje, ki ga je nato napisala na sina D. in tako preprečila, da bi se tudi to stanovanje vštelo v skupno premoženje, kamor po vseh veljavnih zakonih tudi spada. S tem, ko sta sodišči njegove vložke dejansko izenačili z vložki tožnice, pa sta napačno uporabili materialno pravo. Sodbi ocenjuje kot nepravični, pristranski in predvsem materialnopravno nepravilni ter revizijskemu sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04-UPB, v nadaljevanju ZZZDR) v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje.

9. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB, v nadaljevanju ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, katere pravilnost je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je ekonomska skupnost pravdnih strank trajala vse do razveze zakonske zveze v letu 2003. To pa pomeni, da je vse premoženje, ki je bilo v tem obdobju pridobljeno z delom, skupno. Revizijsko sodišče je vezano tudi na ugotovitev, da je bila celotna kupnina za stanovanje v A. sinu pravdnih strank podarjena s strani tožničinih staršev na račun njene odpovedi dedovanju. Tako je pravilen nadaljnji sklep, da sporno stanovanje ne more spadati v skupno premoženje pravdnih strank.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da za odločitev, ali stvar spada v skupno premoženje, ni pomembno, kdo od njiju je najel posojilo za nakup te stvari. Tudi z odplačevanjem najetega posojila po razvezi zakonske zveze se delež na skupnem premoženju ne more spremeniti, ampak zakonec lahko zahteva le povračilo tistega dela skupnega dolga, ki ga je sam poplačal, je pa presegal njegov delež(1). Pravilno pa je tudi stališče sodišč, da skupno premoženje predstavljajo tudi stvari, ki jih je toženec uporabljal pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti kot samostojni podjetnik. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. Bistveno je, da je bilo to premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze(2).

11. Pravilna je tudi odločitev sodišč, da v skupno premoženje spada osebno vozilo znamke Mercedes Benz 250 DT. Res je sicer, da je bilo vozilo pridobljeno po vložitvi tožbe za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi toženca ugotovilo, da je bilo sporno osebno vozilo pridobljeno kot zamenjava za drugo osebno vozilo, to je Mazda 626, ki pa je bilo pridobljeno v času trajanja tako zakonske, kot tudi ekonomske skupnosti pravdnih strank. V sodni praksi je uveljavljeno načelo realne subrogacije, po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja(3).

12. Revizijsko sodišče tudi opozarja, da je toženčeva obramba v tej pravdi temeljila le na ugovoru, da sporne stvari sploh ne spadajo v skupno premoženje. Ta ugovor pa ne predstavlja obenem tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi(4). Toženec pa tega ni storil. Po ugotovitvi sodišč, da sporne stvari spadajo v skupno premoženje, se vzpostavi domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Ker toženec določnega ugovora glede višjega deleža na skupnem premoženju ni uveljavljal, sodiščema odločitve o velikosti deležev sploh ne bi bilo treba obrazlagati. Tako so neutemeljene tudi vse revizijske navedbe v tej smeri.

13. Glede na povedano so neutemeljeni tudi toženčevi revizijski očitki o bistvenih kršitvah pravdnega postopka. S strani toženca predlagano zaslišanje priče H. S. je sodišče pravilno zavrnilo, potem ko je pravilno ocenilo, da dejstvo, o katerem bi predlagana priča lahko izpovedala, to je, kdo je najel posojilo, na odločitev o sporu ne more vplivati. Glede na to, da toženec ugovora glede velikosti deležev ni uveljavljal, pa je sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tudi toženčev predlog za postavitev izvedenca finančne stroke.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je po 378. členu ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

15. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Tako odločbe VS RS II Ips 348/2008, II Ips 869/2007 in II Ips 895/2007. Op. št. (2): Glej odločbo VS RS II Ips 460/2008. Op. št. (3): Odločba VS RS 680/2008. Op. št. (4): Glej odločbo VS RS 236/2008 in J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1-2/2011, str. 31.