Jedro

Odločitev o plačilu uporabnine za uporabo (delno) tuje stvari ni mogoča, dokler niso ugotovljeni alikvotni deli skupne lastnine posameznih dedičev. Vprašanje alikvotnih deležev je torej prehodno vprašanje, ki ga bo potrebno rešiti pred odločanjem o plačilu uporabnine zaradi nastanka koristi na eni strani in prikrajšanja na drugi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v višini 45.500,00 EUR skupaj s pripadki ter v delu, v katerem je bilo odločeno o pravdnih stroških, nastalih v postopku sodiščem prve stopnje, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 45.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.00,00 EUR od 18. 1. 2008 do plačila ter od 15.500,00 EUR od 18. 8. 2010 do plačila, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v soposest in souporabo nepremičnine parc. št. 1130/1, 1130/10 in 1130/11, vse k.o. B., sorazmerno solastniškemu deležu tožeče stranke do 1/6 teh nepremičnin ter s katerim se toženi stranki prepoveduje izvajanje kakršnihkoli sprememb, predelav, izboljšav in drugih poslov, s katerimi bi se spremenila vrednost solastnih nepremičnin parc. št. 1130/1, 1130/10 in 1130/11, vse k.o. B.; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.748,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno temu se pritožuje tudi zoper 1. točko izreka sklepa, sprejetega na obravnavi dne 19. 8 2010, ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se postopek prekine do odločitve zapuščinskega sodišča o dedovanju po V.B.. Navaja, da je sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo le iz prvotnih tožbenih navedb, to je, da je tožnica solastnica nepremičnin, vpisanih v vložku št. 782 k.o. B., do ½, kolikor je znašal njen delež do sodbe, izdane v postopku P 1119/2009, z dne 19. 11. 2009, ni pa upoštevalo, da je tožeča stranka spremenjeni tožbeni zahtevek utemeljila z dodatno dejansko podlago, in sicer, da ji kot zakoniti in nujni dedinji pripada najmanj ¼ zapuščine po pokojni materi V.B., katero sestavljajo tudi prej omenjene nepremičnine. Tožeča stranka je ob upoštevanju zgolj nujnega deleža, ki ji pripada, uveljavlja uporabnino za njen pripadajoči delež do 1/6 nepremičnin vl. št. 782 k.o B.. Ker se sodišče do te dejanske podlage ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje navaja, da je treba, glede na sodbo v zadevi P 1119/2009, upoštevati, da je imela V.B. premoženje, ki je sedaj predmet zapuščinskega postopka, že ob svoji smrti dne 7. 10. 1998, vse od tedaj pa tožena stranka izključuje tožečo stranko iz kakršnekoli soposesti in sama uporablja nepremičnine. Vendar pa je do vseh upravičenj, ki jih zagotavlja lastninska pravica, upravičena tudi tožeča stranka kot dedinja, zato je obravnavani tožbeni zahtevek nujen, upravičen in utemeljen. Tožba je bila potrebna zaradi prekinitve nadaljnjega zastaranja zahtevkov tožeče stranke. Zato je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi odločitev v predmetni zadevi v ničemer ne posegla v pravice tožnice kot morebitne dedinje. Ker veljavni sistem dedovanja ne pozna ležeče zapuščine, je tožeča stranka kot dedinja od smrti matere dalje solastnica deleža do 1/6 nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Ker se dedič ugotovi šele s sklepom o dedovanju, pa je tožeča stranka predlagala prekinitev tega postopka. Tak predlog je sodišče zavrnilo, kar pomeni, da bi moralo samo ugotavljati, kolikšen delež je pripadal tožnici s trenutkom materine smrti. Pri vprašanju o dedni pravici gre namreč za predhodno vprašanje. Iz istih razlogov se pritožuje tudi zoper sklep z dne 19. 8. 2010 o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, pri čemer še opozarja, da pri ugotavljanju, ali gre tožnici kot dedinji vsaj 1/4 zapuščine, ne gre za zagotavljanje boljše pogajalske pozicije v zapuščinskem postopku, kot to navaja sodišče, temveč gre pri tem za predhodno vprašanje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj iz obrazložitve ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska 3.748,40 EUR, ob zgolj dveh vlogah in eni obravnavi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo le iz prvotnih tožbenih navedb, t.j. da je tožnica solastnica spornih nepremičnin do 1/2, kolikor naj bi znašal njen solastninski delež pred izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1119/2009 z dne 19. 11. 2009, ni pa upoštevalo, da je tožeča stranka dne 18. 8 2010 spremenjeni tožbeni zahtevek utemeljila z dodatno dejansko podlago, in sicer, da ji kot zakoniti in nujni dedinji po pokojni materi V.B. pripada 1/4 zapuščine oziroma 1/6 spornih nepremičnin, ki jih uporablja tožena stranka. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih relevantnih dejanskih navedb, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala zahtevek na plačilo uporabnine ter zahtevka na varstvo solastninske pravice na nepremičninah, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka v pritožbi smiselno uveljavlja. Na podlagi pooblastil iz 347. in prvega odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče navedeno kršitev, kolikor je bila storjena pri odločanju o utemeljenosti zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki sporne nepremičnine v soposest in souporabo, sorazmerno njenemu solastniškemu deležu do 1/6, in s katerim se toženi stranki prepoveduje izvajanje kakršnihkoli sprememb, predelav, izboljšav in drugih poslov, s katerimi bi se spremenila vrednost solastnih nepremičnin, odpravilo samo, brez pritožbene obravnave. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da tožeča stranka s citiranim delom tožbenega zahtevka zahteva varstvo svoje solastninske pravice do 1/6 na nepremičninah parc. št. 1130/1, 1130/10 in 1130/11, vse k.o. B.. Takšen zahtevek pa je neutemeljen, saj, kot izhaja iz (spremenjene) trditvene podlage tožbe, zapuščinski postopek po pokojni materi tožnice, V.B., po kateri naj bi tožnica podedovala solastniški delež do 1/6 na spornih nepremičninah (gre za nepremičnine, na katerih naj bi imela tožničina mati solastninsko pravico do 2/3), še ni končan in tudi še ni prišlo do delitve dediščine med dediči (oziroma dedinjama). To pa pomeni, da še vedno obstoji skupnost dedičev oziroma dedinj (145. člen Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl., v nadaljevanju ZD), ki v razmerju do zapuščinskega premoženja pomeni skupno lastnino in ne solastnine. Tožeča stranka kot morebitna dedinja tako ne more zahtevati varstva svoje solastninske pravice na podedovanem premoženju v razmerju do toženke kot sodedinje, saj solastninsko razmerje dedičev oziroma dedinj na nepremičninah, ki naj bi bile predmet zapuščine do 2/3, sledeč trditvam tožeče stranke (še) ni nastalo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen obravnavani del tožbenega zahtevka, potrdilo, pritožbo tožnice pa v tem delu zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa je moralo zaradi zgoraj ugotovljene kršitve pravice do izjavljanja, ugoditi delu pritožbe, s katerim tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine, izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je v tem delu zaradi neobravnavanja dodatne dejanske tožbene podlage ostal nepojasnjen ves dejansko-pravni sklop odločilnih (spornih) vprašanj, - predvsem: ali je tožeča stranka sploh dedinja po materi V.B. in če je, kolikšen alikvotni del skupne lastnine odpade na tožečo stranko in kolikšen na toženo stranko, ali in od kdaj tožena stranka izključuje tožečo stranko iz souporabe in soposesti spornih nepremičnin ter kakšna je višina prikrajšanja oziroma obogatitve -, in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti in oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe.

V novem sojenju bo moralo torej sodišče prve stopnje ugotoviti, ali sta pravdni stranki dedinji po V.B. ter kolikšen alikvotni del skupne lastnine odpade na tožnico in kolikšen na toženko, pri čemer je odločitev o teh vprašanjih predhodno vprašanje za rešitev te pravde. Sodišče se bo moralo odločiti, ali bo prehodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo postopek prekinilo, dokler ne bodo sporna vprašanja rešena v drugem že potekajočem postopku (v konkretnem primeru v zapuščinskem postopku po pokojni V.B.; 13. člen ZPP). Na tem mestu velja še dodati, da je sicer sodišče prve stopnje na glavni obravnavani, opravljeni dne 19. 8. 2010, že odločilo, da postopka ne bo prekinilo do končanja zapuščinskega postopka po pokojni materi tožnice, vendar pa ta odločitev sodišču prve stopnje ne preprečuje sprejetja drugačne odločitve v novem sojenju, saj sodišče na sklep o zavrniti predloga za prekinitev postopka ni vezano in ga lahko spremeni. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, zoper katerega tudi ni posebne pritožbe (270. člen ZPP). Če bo ugotovljeno, da sta pravdni stranki dedinji po pokojni materi, bo moralo sodišče upoštevati, da sta že na podlagi zakona postali skupni lastnici premoženja, ki predstavlja zapuščino (132. člen ZD). Če pa bo nato še ugotovljeno, da tožena stranka, ki nesporno uporablja sporne nepremičnine, izključuje tožečo stranko iz soposesti in souporabe oziroma da souporabe ne dovoli kljub zahtevi tožnice, pa bo imelo sodišče zadostno podlago za sklep, da tožena stranka na tožnico odpadajoči alikvotni del skupne lastnine uporablja kot tujo stvar in brez pravne podlage. Ob tem velja še pojasniti, da je za skupno lastnino sicer značilno, da deleži skupnih lastnikov na nerazdeljeni stvari niso vnaprej določeni, vendar pa so v dediščinski skupnosti deleži dedičev, ki so pomembni za notranje razmerje skupnih lastnikov glede koristi in bremen stvari v skupni lastnini, znani že od nastanka dediščinske skupnosti s smrtjo zapustnika. Vsak posamezni skupni lastnik ima tako pravico preostalim skupnim lastnikom postavljati zahteve, ki temeljijo na okoliščini, da je tudi sam skupni lastnik (da mu omogočijo uporabo stvari, da si razdelijo plodove, itd.) (1). Če bo sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine po temelju utemeljen, pa bo moralo ugotavljati še višino prikrajšanja tožeče stranke na eni strani ter višino obogatitve tožene stranke na drugi strani.

V posledici delne razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa je na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Glej V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar 72. člena SPZ, str. 368).