Jedro

Pri tožniku je bila že v letu 1995 ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Na podlagi pravnomočne sodbe z dne 15. 12. 1998 pa je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. S pravnomočno odločitvijo o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti je pravnomočen tudi vzrok nastanka invalidnosti. Tekom sodnega postopka, kjer je bila predmet presoje ugotovljena invalidnost I. kategorije zaradi bolezni, tožnik ni zatrjeval, da bi bila invalidnost posledica poškodbe pri delu, ki bi nastala po letu 1995. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja ugotovitev, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu in ne posledica bolezni, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2013 in odločba št. ... ter da se pri tožniku kot vzrok ugotovljene I. kategorije invalidnosti ugotovi poškodba pri delu. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi medicinske dokumentacije, dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje ter upoštevajoč sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 13/1996 z dne 1998 zaključilo, da je tožnikova invalidnost I. kategorije posledica bolezni in izključilo, da bi do nje prišlo zaradi poškodbe pri delu.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je invalidnost posledica poškodbe na delu v letu 1984, stanje se je poslabšalo v letu 1985. Glede na naravo dela, ki ga je opravljal bolečin ni možno izključno pripisati težavam z ledveno hrbtenico, saj so te lahko bile prav tako odraz poškodb ali iritacij okoliškega tkiva. Do bolečin je prihajalo spontano, ne neposredno po dvigovanju težkih bremen, temveč z rahlim zamikom. Bolečine, ki pa so nastopile ob dvigu bremena na delovnem mestu 6. 12. 1984 so bile takojšnje, brez zamika. 8. 12. 1984 je pri dvigu težjega bremena prišlo do ponovnih bolečin v kolku, ki so izžarevale v desno spodnjo ekstrimiteto in so se tako bolečine, ki jih je začutil 6. 12. 1984, poslabšale, te niso prenehale in so se stopnjevale do operativnega posega. Obrazca za poškodbo pri delu ni vložil, ker je do poškodbe prišlo v soboto, od ponedeljka naprej pa je bil zaradi bolečin v bolniškem staležu. V kolikor ne bi bil izpostavljen opravljanju del v okviru delovnih nalog izvajanja prigradenj in popravil viličarjev I, do okvare medvretenčne ploščice in njegove invalidnosti ne bi prišlo, ne v enakem obsegu in s tako drastičnimi posledicami za njegovo delovno zmogljivost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je bil pravilno ugotovljen vzrok nastanka invalidnosti I. kategorije.

6. Pravno podlago za odločitev tem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. - v nadalj.: ZPIZ-1). Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 67. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če pri njem nastane invalidnost I. kategorije. ZPIZ-1 v 62. členu določa, da so vzroki nastanek invalidnosti poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezni in poškodba izven dela. Za poškodbo pri delu po ZPIZ-1 se šteje: -poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnostjo, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; -poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; -obolenje, ki je neposredna in izključena posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oz. dejavnostjo, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

7. Za poškodbe pri delu se šteje tudi poškodba, povzročena na način 1. alineje prejšnjega odstavka, ki jo utrpijo zavarovanci iz 26., 27., 28. in 29. člena ZPIZ-1. 8. Pritožnik v pritožbi navaja, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe na delovnem mestu dne 6. in 8. 12. 1984 pri dvigovanju bremen.

9. Tem navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopenjsko sodišče je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri presoji listinske dokumentacije, ugotovilo, da predloženi dokumenti iz obdobja od leta 1984 do leta 1987 ne potrjujejo tožnikovih navedb o poškodbi pri delu. Pri tožniku gre za diskus hernijo na nivoju L-4 do L-5. Gre za bolnika z dolgoletnimi recidivantnimi težavami v hrbtenici, v posledici katerih je bila pri tožniku že v letu 1995 ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni (odločbi toženke z dne 3. 4. 1995 in z dne 4. 12. 1995). Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 13/1996 z dne 15. 12. 1998 pa je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo. Navedena odločitev je pravnomočna. V posledici navedenega je pravnomočen tudi vzrok nastanka invalidnosti II. kategorije. Tožnik tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem nikoli ni zatrjeval, da bi invalidnost I. kategorije bila posledica poškodbe pri delu, ki bi nastala po letu 1995. 10. Upoštevajoč zgoraj navedeno ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe na delu in ne posledica bolezni.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj se v celoti strinja z dejanskimi pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča.