Jedro

Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.

Izrek

Pritožba A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., ki je obdolženemu B. B. očital storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II izreka pa je na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena in 6. alinejo 144. člena ZKP odločilo, da se obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., ki je obdolženemu B. B. očital storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, zavrže.

2.Zoper sklep se je pritožil A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zakonita in utemeljena. Svojo odločitev je tehtno in argumentirano pojasnilo, z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le:

5.Sodišče prve stopnje je glede obtožnega predloga, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 v točkah 6-13 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno pojasnilo, da vsebina kršitev ni konkretizirana, prav tako je na abstraktni ravni ostalo zatrjevanje o obdolženčevem namenu škodovanja oškodovancu kot tožilcu in prednosti, ki bi jo naj dajal drugi stranki - Specializiranemu državnemu tožilstvu. Pritožnik, ki poskuša v nasprotno prepričati z navedbami da so izkazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja; da zaradi ravnanj obdolženca, oškodovanec kot tožilec ni mogel uveljavljati svojih pravic v kazenskem postopku, ter da je obdolženec dajal prednost Specializiranemu državnemu tožilstvu, ne more biti uspešen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obtožnem predlogu opisana ravnanja obdolženca pri vodenju postopka ne morejo nadomestiti strnjenega opisa kaznivega dejanja, ki bi zgoščeno zajel opis historičnega dogodka, ki ga je mogoče subsumirati pod zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Oškodovanec kot tožilec, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni oblikoval popolnega izreka obtožbe, tega pa upoštevaje načelo akuzatornosti oziroma ločenosti funkcije kazenskega pregona od funkcije sojenja ni moglo storiti sodišče prve stopnje. V tej zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da je odgovornost upravičenega tožilca, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja, čemur pa v obravnavani zadevi, ko pritožnik le ponavlja oziroma pojasnjuje vsebinsko plat dogodkov, ni bilo zadoščeno. Po obrazloženem se tudi pritožbene navedbe o škodi ter "odvzetih procesnih pravicah in pravnih jamstvih" izkažejo za neutemeljene. Poudariti je še, da je pri očitanem kaznivem dejanju v prvem odstavku 288. člena KZ-1 določen subjektivni znak, to je poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. To pomeni, da mora biti storilčevo ravnanje ciljno usmerjeno v škodovanje oziroma dajanje prednosti stranki,1 kar pa iz obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni razvidno. Tako se tudi pritožnikove težnje po zapolnitvi tega zakonskega znaka z navedbami o nestrinjanju z obdolženčevim vodenjem kazenskega postopka (primeroma nesnemanje narokov za glavno obravnavo), izkažejo za neutemeljene. Navsezadnje pa je po določilih prvega in drugega odstavka 299. člena ZKP predsednik senata tisti, ki vodi obravnavo in skrbi, da se zadeva vsestransko razčisti ter odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari, morebitno nestrinjanje s sprejetimi odločitvami pa je lahko predmet preizkusa s pravnimi sredstvi.

6.Pritožnik ne more omajati niti pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Meni, da je v obtožnem predlogu navedel konkretna ravnanja sodnika in jih tudi konkretiziral, saj je navedel procesne pravice, ki so mu bila kršene v kazenskem postopku. V povzetem mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 14-27 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno zaključilo, da A. A. nima statusa oškodovanca kot tožilca, zato ni upravičeni subsidiarni tožilec, nenazadnje pa navedbe iz očitka niso bile izkazane s stopnjo utemeljenega suma. Po preučitvi vloženega obtožnega predloga je tako pravilno ocenilo, da A. A. v opisu tega kaznivega dejanja ni navedel in konkretiziral morebitne kršitve (ali ogroženosti) osebne ali premoženjske pravice; ni konkretizirana vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in kršitvijo ali ogroženostjo njegove pravice ter ni opisan obdolženčev zavestni vpis lažnih podatkov v zapisnik o glavni obravnavi. Pritožnik ne more prepričati v nasprotno z navedbami o potencialni vsebini zapisnika o naroku za glavno obravnavo, niti s polemiziranjem o dejanskem trajanju naroka dne 18. 1. 2023. Pritrditi je namreč oceni sodišča prve stopnje, da je bila navedba o zaključku naroka ustrezno korigirana (kar ne more predstavljati obdolženčeve zavestne kršitve pritožnikovih procesnih pravic), da pa so stranke (pri čemer je bil na naroku navzoč tudi pritožnikov zagovornik) zapisnik podpisale brez pripomb na njeno vsebino. Preostala pritožbena polemiziranja v tej smeri se zato izkažejo za odvečna. Glede pritožnikovih navedb o njegovi pravici do prevzema pregona ter vsebini pravnega pouka sklepa o zavrženju kazenske ovadbe Okrožnega državnega tožilstva pa je dodati le, da se lastnosti oškodovanca ne pridobi zgolj s podajo ovadbe ali uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka ali na podlagi obvestila državnega tožilca,2 kot si to neutemeljeno razlaga pritožnik. Na podlagi 6. alineje 144. člena ZKP je namreč oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Bremenu o konkretizaciji kršitve ali ogroženosti osebne ali premoženjske pravice pa pritožnik v obravnavanem obtožnem predlogu, ni zadostil.

7.Povsem nerelevantno je pritožnikovo polemiziranje o vsebini sklepa, s katerim je Okrožno državno tožilstvo zavrglo pritožnikovo kazensko ovadbo, zato se pritožbeno sodišče do navedb v tej smeri ni opredeljevalo. Pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa pa pritožnik ne more omajati niti s ponovnim prepisom vsebine obtožnega predloga; povzemanjem sodne prakse in zapisnika o glavni obravnavi; polemiziranjem o obdolženčevem naklepu, kakor tudi ne s subjektivno interpretacijo poteka postopka, ki ga je vodil obdolženec oziroma s pritožnikovim nestrinjanjem s sprejetimi odločitvami v kazenskem postopku.

8.Glede na navedeno, in ker pritožnik tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako Z. Dežman in K. Merc v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 3. knjiga, str. 354.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3051/2017 z dne 25. 2. 2021.