Jedro

Sodna taksa za pobotni ugovor se odmeri glede na višino zneska, ki se uveljavlja v pobot, ne glede na višino vtoževanega zneska, pred katerim se toženec brani s pobotom.

V postopkih ugovora zoper sklep o odmeri sodne takse ne velja prepoved reformatio in peius.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ter plačilo 3.389,59 EUR in uveljavljajo izbrisni zahtevek glede vknjižene hipoteke) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni in pet podrednih pobotnih ugovorov. Sodišče prve stopnje je zato 27. 12. 2024 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 2.115 EUR. Toženka je zoper plačilni nalog vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo in plačilni nalog razveljavilo. Hkrati je izdalo nov plačilni nalog z dne 7. 2. 2025 za plačilo sodne takse v višini 3.225 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper prvotni plačilni nalog prekršilo prepoved reformatio in peius in napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, posledično pa sodno takso odmerilo v previsokem znesku. Konkretna zadeva je bistveno drugačna od sodne prakse, na katero se sodišče sklicuje v izpodbijanem sklepu. Tožniki so svoj dajatveni zahtevek oblikovali skladno s teorijo salda in na ta način sami izvedli svojevrsten enostranski pobot terjatev. Niso upravičeni do brezplačne uporabe toženkinega denarja. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Sodišče je sodno takso napačno odmerilo od zneska 183.800 CHF (ki naj bi na dan vložitve pobotnega ugovora znašal 194.993,42 EUR), od katerega je tožena stranka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnikov (3.389,59 EUR), zaradi česar bi ta znašala 210 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena od glavnice, ki je kar 57-krat višja od kondikcijskega zahtevka tožnikov, zoper katerega se brani. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa, ob upoštevanju, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, predstavlja kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic. Toženka zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odmero sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v višini 210 EUR, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v prvi točki 5. člena ZST-1,

ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksna obveznost.

Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). Sporno v tej zadevi je, od katere vrednosti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljano terjatev.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljane terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljajo tožniki z dajatvenim denarnim zahtevkom (3.389,59 EUR), ni pomembna. Tudi pritožbene trditve glede tega, na kakšen način so v svojih trditvah tožniki utemeljevali svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga predstavlja pritožba. Odločilno dejstvo je, da tožniki s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavljajo dajatveni (denarni) zahtevek, toženka pa je v naraciji izrecno podanega pobotnega ugovora zapisala, da (primarno) zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve, "ki znaša EUR protivrednosti zneska 183.800,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 19. 10. 2007 do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe", kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 183.800 CHF v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. To na dan 8. 1. 2025,

preračunano po veljavnem tečaju, znaša 194.993,42 EUR, pravilnosti tega preračuna pa toženka ne izpodbija. Navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je toženka stavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnikov, je stvar njene procesne avtonomije, ki jo je sodišče dolžno upoštevati (načelo dispozitivnosti; 2. in 3. člen ZPP). Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, kot pojasnjeno, torej ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.

Navedena materialnopravna izhodišča so izpostavljena tudi v izpodbijanem sklepu, zaradi česar so pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

6.Neutemeljena je tudi pritožbena graja zatrjevano neustreznega materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki jo zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec, šolsko pravno poučuje in jo usmerja glede opredelitve vrednosti spornega predmeta.

7.Na pravilnost izpodbijane odločitve in posledično izdajo novega plačilnega naloga tudi ne vpliva okoliščina, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Noben zakon ne določa, da bi tovrstne okoliščine imele kakršen koli vpliv na odmero sodne takse. Sodišče je dolžno upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, treba plačati sodno takso. S tem povezani očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice že zato niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da so očitki o neustavnem omejevanju pravice do dostopa do sodišča s pretirano visoko in nesorazmerno odmerjeno sodno takso tudi sicer pavšalni in neosnovani, saj toženka kot bančna institucija ni ne zatrjevala ne izkazala, da bi ji plačilo takšne takse onemogočilo uveljavljanje njenih pravic pred sodiščem oziroma da si iz tega razloga sodnega varstva ne bi mogla privoščiti.

8.Sodišče prve stopnje je s prvotnim plačilnim nalogom, ki je bil z izpodbijanim sklepom razveljavljen, sodno takso za pobotni ugovor odmerilo v višini 2.115 EUR, z novim plačilnim nalogom, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pa je sodno takso odmerilo na 3.225 EUR. Višina nove sodne takse torej presega višino prvotne sodne takse, vendar pa prepoved

reformatio in peius

ali prepoved poslabšanja za pritožnico (359. člen ZPP) s tem ni bila kršena, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pri odmeri sodne takse o tej prepovedi namreč ni mogoče govoriti. Poleg tega, da prepoved

reformatio in peius

glede na jezikovno razlago 359. člena ZPP velja le v instančnih postopkih (kar postopek ugovora zoper plačilni nalog, o katerem odloča sodišče prve stopnje, ni),

citirana določba ZPP v konkretni zadevi glede na tretji odstavek 1. člena ZST-1 ni niti smiselno uporabljiva. Iz predloga kasneje sprejete novele ZST-1A,

ki je navedeno določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 vpeljala v slovenski pravi red, izhaja namen zakonodajalca, da s to novelo (med drugim) reši situacijo, ko so se v sodni praksi izoblikovala različna stališča glede tega, kateri predpisi se smiselno uporabljajo ob odločanju o taksnih vprašanjih. V obrazložitvi predloga 1. člena novele ZST-1A je jasno navedeno, da bodo nekatere izmed navedenih situacij "neposredno urejene že s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZST-1 (npr. novi 34.a člen), glede ostalih pa se s predlaganim novim tretjim odstavkom prvega člena zakona na splošno določa, da se smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse".

Stališče zakonodajalca je torej jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače.

9.Smiselna uporaba določb ZPP je po pojasnjenem v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena, saj določba celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu. Predpisanemu postopku je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno sledilo ter ob ugotovitvi, da je bila taksnemu zavezancu s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse odmerjena prenizka sodna taksa, sodno takso odmerilo v pravilni višini. Poleg tega je plačilo sodne takse obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine. Ker je taksna obveznost za toženko obstajala že od vložitve pobotnega ugovora dalje, tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o kakršnemkoli poslabšanju njenega položaja.

10.Sodišče prve stopnje je tako po razveljavitvi prvotnega plačilnega naloga pravilno izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 3.225 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

12.Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu z dne 7. 2. 2025 prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami.

3Smiselno enako tudi drugi odstavek 18. člena ZST-1.

4Dan vložitve pobotnega ugovora.

5Prim. sklepe VSL III Cp 901/2025 z dne 23. 5. 2025, III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025, vsi izdani v zadevah, ki so istovrstne predmetni.

6Prim. sodbo VSL I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010 ter sodbo in sklep VSRS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.

7Prim. sodbo in sklep VSL I Cp 235/2024 z dne 31. 5. 2024.

8Ur. l. RS, št. 97/10.

9Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A), EPA 1150-V, Poročevalec DZ 93/2010.

10Prim. sklepe VSL II Cp 2613/2015 z dne 27. 11. 2015, II Cp 3035/2015 z dne 18. 11. 2015, I Cp 1899/2015 z dne 13. 7. 2015.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 1, 1/3, 5, 5/1, 5/1-1, 18, 19, 19/1, 19/3, 34a Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 3, 285, 359

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.