Jedro

Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.

V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.

Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.

Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.

Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloga za izločitev dokazov zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. z dne 25. 4. 2024.

Zoper sklep se pritožujeta:

-zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj obtožencu niso bili dani ustrezni pravni pouki, sodišče pa je napačno odločilo o njegovem predlogu za izločitev dokazov in bi to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče iz sodnega spisa izloči obravnavane listine ter posledično iz postopka izloči predsednico senata in zadevo nadaljuje pred novim senatom, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje,

-zagovornica obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu zagovornice za izločitev dokazov z dne 25. 4. 2024 ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik obtoženega A. A. vztraja pri svoji trditvi iz predloga za izločitev dokazov, da so bile listine, katerih izločitev je zahteval, pridobljene s kršitvijo z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zajamčenih človekovih pravic. Trdi, da obtožencu tekom obravnavanega kazenskega postopka niso bili dani pravni pouki v jeziku, ki ga razume, kar bo vplivalo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča (smiselno drugi odstavek 371. člena ZKP). Navaja, da je bila obtožencu odločba o odvzemu prostosti in pridržanju Sektorja kriminalistične policije PU Maribor z dne 15. 12. 2023 prevedena s strani tolmačke za ruski jezik, ki pa ga obtoženec ne razume, vse nadaljnje listine pa je obtoženec podpisal na ukaz policista, brez da bi razumel njihovo vsebino, kljub temu da je bilo tekom postopka jasno, da obtoženi A. A. ruskega jezika ne razume. Pritožba izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila obtoženemu odločba o odvzemu prostosti in pridržanju prevedena v gruzijski jezik, saj takšen zaključek ocenjuje kot dvomljiv, glede na nasprotujoče si navedbe v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu, pri čemer bi moralo sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo odločiti, da obtožencu niso bili dani ustrezni pravni pouki.

S povzetim ni mogoče soglašati. Sodišče druge stopnje se je na podlagi obsežne obrazložitve iz točke 10 in 17 izpodbijanega sklepa prepričalo o okoliščinah odvzema prostosti in pridržanja obtoženca A. A., pri tem pa kot ključno zasledilo, da je v nasprotju s tem, kar zatrjuje njegov zagovornik, prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da A. A. ni razumel ruskega jezika. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik, kar je opravila tolmačka C. C. Navedeno povsem ustrezno pojasnjeno izhaja iz točke 17 izpodbijanega sklepa. Pritožba sicer nadalje ugovarja, da kljub danemu zapisu, da je bil obtoženec seznanjen s pravicami o odvzemu prostosti tudi po telefonu s pomočjo tolmačke za gruzijski jezik, temu ni bilo tako oziroma obstaja dvom, ali mu je dejansko prevedla tudi vse potrebne pravne pouke. Pri tem se pritožba povsem pavšalno sklicuje na splošne podatke o delu policije z vzorci, s tem pa skuša prikazati, da dokumentacija iz konkretne obravnave obtoženca s strani policije, ne more dati ustrezne podlage za presojo, ali so mu bili v jeziku, ki ga razume, dani pravni pouki. Navedenemu stališču pritožbe nikakor ni mogoče slediti. Kot je namreč tehtno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je C. C. dne 29. 1. 2024 na Policijsko upravo Maribor naslovila stroškovnik prevajanja za dne 15. in 16. 12. 2023 v skupnem trajanju treh ur in desetih minut, s sklicem na zadevo 2312-345/2023 (3F333-08), iz obvestila o opravljenem prevajanju Policijske uprave Maribor z dne 19. 12. 2023 pa izhaja, da gre za številko konkretne zadeve. Tako so povsem neutemeljene navedbe pritožbe, da iz stroškovnika tolmačke C. C. ne izhaja jasno, za katero zadevo je bil obravnavani stroškovnik izdan. Ni dvoma, da je tolmačka C. C. omenjenega dne obtožencu A. A. prevajala odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, katere del so potrebni pravni pouki. Tega dne je, upoštevaje podatke Policijske postaje Maribor, tolmačka C. C. prevajala v skupnem trajanju ene ure, poleg odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju še Obvestilo osumljencu o zaslišanju prič na nujnih preiskovalnih dejanjih, tako pa si glede na število strani obeh dokumentov in trajanje prevajanja življenjsko izkustveno ni mogoče predstavljati, da bi tolmačka C. C. pri prevodu izpustila pouk o pravicah obtožencu, ki so del odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju. Konkretnega razloga, zakaj meni, da tolmačka C. C. tega dela odločbe ne bi prevedla, nenazadnje ni ponudila niti pritožba.

Prav tako se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe glede kršitve načela in dubio pro reo. To načelo pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.

Pritožba obtoženega A. A. ja izpodbija obravnavani sklep tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev zapisnikov o zaslišanju prič D. D. in E. E. tekom nujnih preiskovalnih dejanj. V zvezi s tem navaja, da bi sodišče s tem, ko bi svojo odločitev oprlo na omenjena zapisnika, kršilo pravico do poštenega sojenja obtoženemu A. A., saj pri zaslišanju omenjenih prič nista mogla sodelovati niti obtoženec niti njegov zagovornik. Po mnenju zagovornika se sodna odločba na te dokaze ne sme opreti, ker pa bo možnost za to obstala, če zapisnika nista izločena iz spisa, gre za bistveno kršitev določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar zagovornik nima prav. Pravica do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič v okviru pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče sodišče zavezuje, da osumljencu omogoči, da je pri zaslišanju priče navzoč in da ji lahko postavlja vprašanja. Kadar te pravice ni mogel uveljaviti niti enkrat v postopku, se sodna odločba ne sme izključno ali odločilno opreti na takšno obremenilno izjavo.

V povezavi s temeljno človekovo pravico do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi (62. člen Ustave) bi moralo sodišče obtoženemu A. A. omogočiti, da spremlja zaslišanje prič v jeziku, ki ga razume, ker pa to ni bilo možno, je sodišče skladno s 178. členom ZKP opravilo zaslišanje prič D. D. in E. E. brez njegove navzočnosti in navzočnosti njegovega zagovornika. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnika o zaslišanju omenjenih tujcev, iz razloga, ker njuno zaslišanje ni bilo opravljeno v navzočnosti A. A. in njegovega zagovornika. Omenjena zapisnika namreč ne predstavljata nezakonitih dokazov v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, saj nista bila pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin niti ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj. Šele v nasprotnem primeru bi lahko nastopila kršitev obtoženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP.

8.Izmed uvodoma zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov tudi zagovornica obtoženega B. B. v nadaljevanju smiselno uveljavlja zgolj bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katere pa ne konkretizira. Navaja namreč, da se izpodbijani sklep opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo temeljnih človekovih pravic, saj obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, seznanjen s pravicami, ki mu gredo v kazenskem postopku. Tekom predkazenskega postopka mu je bilo zagotovljeno tolmačenje v ruski jezik, ki ga obtoženec razume minimalno, tako ni razumel niti postopka niti dokumentov, ki jih je podpisal na pobudo policije, kakor tudi ni razumel tolmačenja v ruski jezik. Pritožba zatrjuje, da obtoženec ni bil poučen o pravici do tolmačenja v svoj jezik, zagotovljeno mu je bilo le tolmačenje v ruski jezik. Prav tako zagovornica obtoženca graja izvedbo zasega predmetov, pri čemer izpostavlja, da ni bil opravljen, kot izhaja iz zapisnika, temveč so obtožencu policisti z roko pokazali, kaj naj podpiše. Vztraja, da ni razumel vsebine dokumenta, ki ga je podpisal, iz privolitve za preiskavo elektronske naprave pa izhaja, da je bila privolitev sprejeta ob prisotnosti prevajalke za ruski jezik, pri čemer rusko sploh ne razume. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju obtoženega B. B. z dne 15. 12. 2023 izhaja, da je bil v ruskem jeziku s pomočjo tolmačke F. F. poučen o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP, nato pa še s pomočjo tolmačke C. C. po telefonu v gruzijskem jeziku (l. št. 26). F. F. je zaslišana kot priča prepričljivo pojasnila, da se je spomnila obtoženega B. B., saj je zelo dobro govoril ruski jezik in se je bilo z njim mogoče sporazumevati v ruskem jeziku, to pa je potrdil tudi kriminalist G. G. Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.

9.Iz podatkov spisa izhaja le, da je obtoženec šele na predobravnavnem naroku dne 25. 4. 2024 izrazil nerazumevanje ruskega jezika in ne že v okviru predkazenskega postopka. Enako ni razvidno, da bi grajal ustreznost tolmačenja F. F. Navedba, da njeno prevajanje ni bilo ustrezno, saj ni uradni tolmač, je tako nesmiselna, saj je bistveno, da je obtoženec z njo nedvomno komuniciral na ustrezni jezikovni ravni ter jo razumel, tako pa zadovoljivo udejanjal svojo pravico do obrambe. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne ugotavlja kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP. Glede neobrazloženih delov pritožbe zagovornice obtoženega B. B. v smeri ostalih pritožbenih razlogov pa pritožbeno sodišče dodaja, da jih zaradi odsotnosti vsakršne konkretizacije ni bilo mogoče preizkusiti.

10.Oba pritožnika na sodišče prve stopnje naslavljata vsebinsko enako grajo, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče C. C., v posledici česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da so bili obtožencema v gruzijski jezik prevedeni pravni pouki ob odvzemu prostosti. Vendar v obeh primerih neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravnorelevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz točke 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje omenjeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega, saj okoliščine tolmačenja z dne 15. 12. 2023 in 16. 12. 2023, o čemer naj bi predlagana priča izpovedala, v zadostni meri izhajajo iz predloženih listin. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in tehtno pojasnilo, da že iz predložene dokumentacije s strani policije izhaja, da sta bila obtoženca pravilno poučena o svojih pravicah ob odvzemu prostosti, in sicer vsak s pomočjo tolmačke C. C. za gruzijski jezik v navedenem delu v policijski dokumentaciji. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju omenjene priče prepričljivo zadostna, notranje skladna in logično vzdržna, zato na tem mestu zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11.V enakem smislu zagovornik obtoženega A. A. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev pravice do poštenega sojenja iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe po pridobitvi in pregledu videoposnetkov varnostnih kamer iz prostora za zaslišanje PP G. z dne 14. 12. 2023, 15. 12. 2023 in 16. 12. 2023, v katerem se je takrat nahajal obtoženec. Glede tega dokaznega predloga pa pritožba ne navede nobenega razloga, zakaj naj bi z zavrnitvijo konkretnega dokaznega predloga sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč to navrže zgolj na abstraktni ravni. Takšno uveljavljanje pritožbenih razlogov je povsem nekonkretizirano in jih posledično ni mogoče preizkusiti. Ni namreč dovolj, da se pritožnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, brez da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

12.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da pri dokazih, katerih izločitev sta predlagala zagovornika A. A. in B. B., ne gre za dokaze, na katere sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe (drugi odstavek 18. člena ZKP), kakor tudi ne za dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz kazenskega spisa na podlagi določb drugega odstavka 83. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi pravzaprav polemizirata le z razlogi glede tolmačenja odločb o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 15. 12. 2023, zagovornik A. A. v zvezi z zapisniki o zaslišanju prič tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ter zagovornica B. B. glede zapisnika o zasegu predmetov z dne 15. 12. 2023. Glede preostalih listin, ki so predmet zahteve za izločitev dokazov, pa pritožbi ne oporekata konkretno razlogom izpodbijanega sklepa, zato je bilo pritrditi sprejemljivim zaključkom sodišča prve stopnje.

13.Ob vsem obrazloženem in glede na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu razumno in tehtno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, ki tudi ni zagrešilo nobene od v pritožbah uveljavljanih kršitev, je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obtožencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Če bo za obtoženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1(1) Čejvanovič, J. v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 1013-1015.

2(2) Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016.

3(3) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 89124/2023 z dne 26. 2. 2024.

4(4) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020.

5(5) Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 4, 18, 18/2, 148, 148/4, 178, 178/5, 285, 285e, 371, 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.