Jedro

Na podlagi odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti je bila sklenjena pogodba o koncesiji z dne 16. 6. 2004, ki kot koncesionarja opredeljuje tožečo stranko. To pomeni, da je bil postopek za podelitev koncesije najkasneje do tega datuma končan.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožeči stranki z v uvodu navedeno odločbo podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine … za določen čas sedmih let, z možnostjo podaljšanja.

Tožeča stranka s tožbo sodišču predlaga, naj navedeno odločbo o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004 spremeni tako, da se iz nje črta 3. točka izreka, ki se nanaša na čas, za katerega je koncesija podeljena. V tožbi navaja, da je od tožene stranke zahtevala odpravo pomanjkljivosti navedene odločbe, tako da bi bila 3. točka izreka izrečena za nično, v preostalem delu pa bi odločba nespremenjena veljala naprej. Tožena stranka ji je dne 3. 6. 2011 poslala obvestilo o poteku koncesije in najemne pogodbe. Glede na to tožeča stranka nima več drugih pravnih sredstev za zaščito svojih interesov, zato vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe Zakona o lekarniški dejavnosti. Meni, da je tožba pravočasna, ker je bila vložena znotraj 30 dnevnega roka od dokončnosti odločitve tožene stranke v obliki prej navedenega obvestila, zoper katerega ni samostojnega pravnega sredstva. Pojasnjuje še, da vse doslej ni izpodbijala zakonitosti 3. točke koncesijske odločbe, saj jo je štela za neveljavno oziroma nično in je ves čas verjela, da bo tožena stranka to napako odpravila. Sklicuje se na 14. člen Zakona o lekarniški dejavnosti, ki ne predvideva podelitve koncesije za določen čas in tudi ne prenehanja koncesije zaradi poteka časa. Ta dva razloga tudi nista navedena med ostalimi načini prenehanja koncesije v 18. členu istega zakona. Zgolj koncesija, podeljena za nedoločen čas, omogoča zasebniku izvajanje lekarniške dejavnosti kot javne službe v javnem interesu. Glede na to 3. točka izreka odločbe o koncesiji, ki omejuje trajanje podeljene koncesije na sedem let, ni v skladu z Zakonom o lekarniški dejavnosti, prav tako je bil nedopusten že razpisni pogoj, ki je predvideval podelitev koncesije za določen čas. Zato je obravnavana odločba v tem delu nedopustna in nična, kar pa ni razlog, da bi bila neveljavna ali v nasprotju z zakonom tudi v preostalem delu, saj v tem delu v skladu z zakonom daje koncesijo tožeči stranki, ki izpolnjuje vse potrebne pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti.

Tožeča stranka predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinek prenehanja koncesije na podlagi obravnavane odločbe zadrži do izteka 15 dnevnega roka po pravnomočnosti odločitve tukajšnjega sodišča. To zahtevo obrazlaga z nepopravljivo škodo, ki bi ji nastala s prenehanjem lekarniške dejavnosti, kar bi pomenilo, da bo poslovni prostor in območje, v katerem opravlja to dejavnost, zaseden z novim koncesionarjem, zanjo in njene zaposlene pa brezposelnost. Tožba ni dovoljena.

Po 1. odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Po 2. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno.

Tako iz jasnega in nedvoumnega tožbenega zahtevka, kot tudi iz tožbenih navedb izhaja, da želi tožeča stranka doseči spremembo odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine ..., št. 40308/06/03-21, ki je bila izdana dne 19. 4. 2004. Na podlagi te odločbe je bila sklenjena pogodba o koncesiji št. 1/04 z dne 16. 6. 2004, ki kot koncesionarja opredeljuje tožečo stranko, kar pomeni, da je bil postopek za podelitev koncesije najkasneje do tega datuma končan, tudi tožeča stranka pa ne navaja, da bi bila po prej navedeni odločbi v tem postopku izdana še kakšna druga odločba. 30 dnevni rok za vložitev tožbe zoper to odločbo po 1. odstavku 28. člena ZUS-1 se je torej brez vsakega dvoma že iztekel. Tožeča stranka sicer meni, da je ta rok pričel teči z vročitvijo obvestila o poteku koncesijske in najemne pogodbe z dne 3. 6. 2011, vendar je takšno stališče po presoji sodišča povsem brez podlage. Obvestilo namreč v ničemer ne spreminja odločbe o podelitvi koncesije, oziroma ne posega v pravni položaj, ki ga je tožeča stranka pridobila na podlagi te pogodbe. Temu ustrezno tožeča stranka, kot že omenjeno, tudi v ničemer ne izpodbija tega obvestila, temveč zahteva izključno spremembo odločbe o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004. Sodišče pripominja še, da se obvestilo tudi sicer izrecno nanaša zgolj na koncesijsko (in najemno) pogodbo in ne na odločbo o podelitvi koncesije.

Glede na to, da tožeča stranka v tožbi omenja tudi ničnost 3. točke izreka obravnavane odločbe, sodišče dodaja še, da je predlog stranke za izrek odločbe za nično lahko predmet posebne odločbe v upravnem postopku (280. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanji ZUP), ki je lahko sama zase predmet preizkusa v upravnem sporu, ni pa mogoče ničnosti odločbe uveljavljati neposredno v upravnem sporu. Tožeča stranka v tožbi sicer navaja, da je toženi stranki predlagala ugotovitev ničnosti 3. točke izreka odločbe o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004, vendar ne iz tožbenega zahtevka, ne iz tožbenih navedb ne izhaja, da da bi obravnavano tožbo vložila zaradi odločbe (ali molka) v zvezi s tem predlogom. Nasprotno, kot je bilo že večkrat omenjeno, se tožba nanaša izključno na odločbo o podelitvi koncesije.

Tudi s tega stališča torej ni razloga, iz katerega bi bilo mogoče obravnavano tožbo šteti za pravočasno, zato jo je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v okviru predhodnega preizkusa zavrglo kot prepozno.

Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po 2. odstavku istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Po teh določbah ZUS-1 je torej dovoljena tožba v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: o začasni odredbi je mogoče odločati le, če je pri sodišču vložena tožba, ki je prestala predhodni preizkus po 1. odstavku 36. člena ZUS-1. Kot je obrazloženo zgoraj, obravnavana tožba tega preizkusa ni prestala, zato je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.