Jedro

I. Nad prodajalko je v trenutku sklenitve prodajne pogodbe visela grožnja, da ji bo zemlja odvzeta z arondacijo na podlagi arondacijske odločbe, ki je bila že izdana. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje prišli do pravilnega materialnopravnega zaključka, da pogodba, ki je bila sklenjena v ugotovljenih okoliščinah, ni predstavljala izraza proste volje prodajalke, ravnanje predstavnikov kmetijske zadruge pa je bilo ravnanje predstavnikov tedanje oblasti. Pogoji iz 5. člena ZDen so zato izpolnjeni.

II. V postopku denacionalizacije je način ugotavljanja vrednosti predpisan s podzakonskimi akti. Obe nižji sodišči sta namreč z uporabo 2. odstavka 90. člena ZDen in podzakonskih aktov izračunali, da je kupnina znašala 15 % realne vrednosti nepremičnine. Ta izračun (višini izračuna revident ne ugovarja) je narejen na podlagi meril in ob upoštevanju metode, ki jo je z odlokom predpisala izvršilna oblast na podlagi zakonitega pooblastila (84. in 85. člen ZDen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Predlagateljica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pravni prednici predlagateljice T.G. vrne v last in posest njiva v izmeri 3568 m2, parc. št. 540/6, vl. št. 415, po pravnomočnosti sklepa pa se po uradni dolžnosti opravijo ustrezni zemljiškoknjižni vpisi. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsak udeleženec svoje.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo nasprotni udeleženec Kmetijska zadruga (v nadaljevanju nasprotni udeleženec) in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zemlja je imela v času, ko so se sklepale pogodbe med občani in Kmetijsko zadrugo izredno nizko ceno, kar je splošno znano in z listinami dokazano. Zato prodajalka G.T. zaradi sklenjene pogodbe ni bila v ničemer prikrajšana. Sicer pa sodišče določbo 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN) razlaga preširoko. Pravni posel ni bil sklenjen z uporabo sile, grožnje ali zvijače, kmetijska zadruga, ki je zemljo kupila, pa tudi ni bila državni organ oziroma predstavnik oblasti. V času sklenitve pogodbe je bila cena primerna, prodajalka pa po sklenitvi pogodbe tudi ni imela nobenih stroškov s prepisom. Odločitev sodišča je zato neživljenjska, nelogična in za sedanjo družbo in njeno premoženje škodljiva. Nepošteno je tudi, da nekdo dobi nazaj zemljo, čeprav jo je prodal in zanjo prejel kupnino. Reviziji naj se zato ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se predlog kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se obe odločbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je predlagateljica mnenja, da revizija ni utemeljena. Prodajalka je bila zemljo prisiljena prodati, saj bi ji bila sicer v arondacijskem postopku odvzeta. Akt o arondaciji pa je sprejela občina, ki je bila oblastni organ. Zato naj se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Obstoj drugih bistvenih kršitev revizijsko sodišče ugotavlja le v primeru, če jih vlagatelj revizije izrecno uveljavlja. Nasprotna udeleženka pa v reviziji ne uveljavlja nobene.

Obe sodišči sta tudi materialno pravo uporabili pravilno. Po ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), so ljudje v letu 1962 na predstavnike kmetijskih zadrug, ki so jih po terenu prepričevali o neizbežnosti kolektivizacije, gledali kot na podaljšano roko državnih organov. V tistem letu so bile splošne družbeno politične razmere takšne, da se je težilo k povečanju zemljišč v družbeni lastnini. V ta namen je bila sprejeta tudi vrsta zakonov, ki so vsebovali določbe o pridobivanju zasebnih zemljišč v družbeno lastnino. Iz ugotovitev nižjih sodišč tudi izhaja, da je bila takrat prvenstvena naloga vseh proizvodnih okolišev zadruge pridobiti čim več zasebne zemlje v družbeno last, pritiski v tej smeri pa so prihajali s strani političnih organov občine in s strani zadružne poslovne zveze ter se prenašali preko direktorja zadruge na zaposlene, ki so na terenu prepričevali ljudi, da naj zemljo prepustijo v last zadrugi. Prepričevanje je potekalo v tej smeri, da je bolje, če se prostovoljno sklene pogodba z zadrugo, kot pa da jim bo zemlja odvzeta. Po ugotovitvah nižjih sodišč so bili zaposleni v zadrugi pravzaprav aktivisti, ki so bili tudi sami prepričani, da se bo proces podružabljanja zemljišč intenzivno nadaljeval in da bo prej ali slej vsa zemlja v družbeni lasti. Sklepanje pogodb v takih okoliščinah je pomenilo velik psihični pritisk na lastnike zemljišč, v konkretnem primeru pa tudi na prodajalko G.T.. Nad njo je v trenutku sklenitve prodajne pogodbe visela grožnja, da ji bo zemlja odvzeta z arondacijo na podlagi arondacijske odločbe, ki je bila že izdana. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje prišli do pravilnega materialnopravnega zaključka, da pogodba, ki je bila sklenjena v ugotovljenih okoliščinah, ni predstavljala izraza proste volje prodajalke, ravnanje predstavnikov kmetijske zadruge pa je bilo ravnanje predstavnikov tedanje oblasti. Pogoji iz 5. člena ZDEN so zato izpolnjeni.

Revizijske trditve, ki se nanašajo na tedanjo tržno ceno, pa predstavljajo poizkus izpodbijanja v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). V kolikor pa revident nasprotuje uporabljeni metodi izračuna, ki naj bi pokazal koliko je znašala kupnina, pa je potrebno le opozoriti, da je v postopku denacionalizacije način ugotavljanja vrednosti predpisan s podzakonskimi akti. Obe nižji sodišči sta namreč z uporabo 2. odstavka 90. člena ZDEN in podzakonskih aktov izračunali, da je kupnina znašala 15 % realne vrednosti nepremičnine. Ta izračun (višini izračuna revident ne ugovarja) je narejen na podlagi meril in ob upoštevanju metode, ki jo je z odlokom predpisala izvršilna oblast na podlagi zakonitega pooblastila (84. in 85. člen ZDEN).

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. ker tudi revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP).

Vlagatelj revizije povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahteval. Predlagateljica, ki je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora, pa mora te stroške trpeti sama, ker njene navedbe v odgovoru niso z ničemer pripomogle k odločitvi v revizijskem postopku. Zato stroškov, ki so zaradi vložitve revizijskega odgovora nastali, ni mogoče opredeliti za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP, v zvezi s 166. členom ZPP).