Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke. Verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Dolžnikovemu dolžniku, Odvetniški pisarni A. d. o. o., se prepoveduje, da po nalogu tožene stranke - dolžnika ali kogarkoli drugega s svojega fiduciarnega transakcijskega računa št. ..., odprt pri banki B. d. d., iz naslova prejetih denarnih sredstev za dolžnika iz izvršilnega naslova oz. postopka Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I 71/2019, komurkoli izplača znesek denarne terjatve v višini 133.065,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 in se ta znesek zadrži na transakcijskem računu dolžnikovega dolžnika, tako da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočnosti spora v predmetni zadevi.

2. V primeru, če tretji kakorkoli krši začasno odredbo iz točke 1. te začasne odredbe, se mu izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR. V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati sodišče izda nov sklep, s katerim določi tretjemu novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če ponovno krši začasno odredbo iz 1. točke te začasne odredbe. Tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

3. Ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve." in podredno: "1. Organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka - dolžnik odprte svoje transakcijske račune, se prepoveduje, da po nalogu tožene stranke ali kogarkoli drugega s transakcijskega računa tožene stranke komurkoli izplača znesek denarne terjatve v višini 133.065,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 in se ta znesek zadrži na transakcijskem računu tožene stranke, tako da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi.

2. V primeru, če tretji kakorkoli krši začasno odredbo iz točke 1. te začasne odredbe, se mu izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR. V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati sodišče izda nov sklep, s katerim določi tretjemu novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če ponovno krši začasno odredbo iz 1. točke te začasne odredbe. Tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

Ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve" (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče najprej opravilo presojo drugega pogoja in ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala potrebne nevarnosti, čemur nasprotuje. Meni, da je izkazala, da toženec nima premoženja, iz katerega bi se v primeru uspeha v tem postopku lahko poplačala. Toženec nima v svoji lasti nobene nepremičnine oziroma je svoj solastniški delež predhodno že odtujil. Izpostavlja čas, kdaj je bila predmetna nepremičnina oziroma njegov solastniški delež odtujen, saj naj bi slednje dokazovalo namen toženca, da prepreči tožeči stranki poplačilo morebitnih terjatev. Ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je izpostavilo, da je bil poslovni delež toženca prodan za znesek 750.000,00 EUR in da tožeča stranka ni izkazala, da predmetnega denarja toženec nima več. Zatrjuje, da nima možnosti vpogleda v transakcijski račun toženca in glede na dejstvo, da zoper toženca teče več sodnih postopkov, ki bodo zanj v primeru, da bo tožeča stranka s svojim zahtevki uspešna, predstavljali zelo veliko finančno breme, zato je logično in življenjsko, da je toženec predmetna denarna sredstva, kolikor jih ni porabil, nakazal na bančni račun v tujini, do katerega pa tožeča stranka nima dostopa. Opozarja, da je med pravdnima strankama več sodnih postopkov, ki bodo za toženca predstavljali veliko finančno breme, v kolikor bo tožeča stranka v slednjih uspela. Navaja, da je potrebno upoštevati, da je do prodaje poslovnega deleža toženca prišlo že v letu 2016, kar pomeni več kot tri leta nazaj in je življensko ter logično, da denarnih sredstev, ki jih je toženec iz predmetnega naslova prejel, že zdavnaj ni več na njegovem transakcijskem računu, upoštevajoč, da naveden znesek predstavlja bruto znesek in je moral toženec plačati še ustrezne davščine, kar je prejeti znesek še zmanjšalo. Upoštevati pa je potrebno tudi, da je toženec nezaposlen, sled česar mora pokrivati tudi svoje tekoče življenjske stroške. Glede nepremičnin, pa je tožeča stranka izkazala, da je toženec lastnik zgolj enega osebnega vozila, ki je predmet začasne odredbe, ki je bila izdana v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru. Pri tem dodaja, da vrednost vozila vsakodnevno pada, sam tožbeni zahtevek pa se vsak mesec povečuje zaradi vtoževanega plačila uporabnine. Vozilo tako ne zadošča več niti za zavarovanje celotnega tožbenega zahtevka v navedenem postopku. Po drugi strani pa je tožeča stranka izkazala, da je toženec stranka v več sodnih postopkih, v okviru katerih tožeča stranka od njega terja plačila velikega denarnega zneska. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala neznatne škode, ki naj bi jo v posledici predlagane začasne odredbe toženec utrpel. Dejstvo je, da toženec živi z svojo izvenzakonsko partnerico, ki je tudi formalno lastnica nepremičnine, kjer prebivata. Ker je imenovana zaposlena, njegovo preživljanje ni ogroženo, prav tako pa se toženec vse doslej ni zaposlil, kar dokazuje, da mu preživljanje ne predstavlja problema in da njegovo preživljanje v posledici izdaje predlagane začasne odredbe ne bo ogroženo. Na drugi strani pa bo škoda za tožečo stranko, v kolikor začasna odredba ne bo izdana, zelo velika, saj ji bo onemogočena realizacija sodne odločbe. Navaja, da je pri tožeči stranki zaposleno večje število ljudi, ki so odvisni od prihodkov tožeče stranke in bodo tudi zaposleni ogroženi, v kolikor tožeča stranka svojih terjatev ne bo mogla zavarovati in kasneje izterjati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl., ZIZ), ki določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Hkrati mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Upnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek).

6. Za izdajo začasne odredbe mora biti podana tako verjetnost obstoja terjatve kot tudi nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma mora biti izkazana okoliščina iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni izkazana, terjatev pa je štelo za verjetno izkazano.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je ta pogoj utemeljevala na okoliščini, da je toženec brez vsakršnih prejemkov ali premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala v primeru uspeha v tem delovnem sporu, pri čemer naj bi toženec večji del premoženja odtujil v obdobju po vloženi tožbi v tem delovnem sporu in s takšnim ravnanjem tožeči stranki bistveno otežil uveljavitev njene terjatve. Na razpolaganjih toženca z njegovim premoženjem tožeča stranka utemeljuje obstoj nevarnosti, da toženec ne bo zmogel plačila v tem delovnem sporu zahtevane terjatve, medtem ko bo od nje, na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019, v pravnomočnem zaključenem izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, opr. št. I 71/2019 uspešno izterjal svojo terjatev, ki presega znesek 130.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je toženec z darilno pogodbo zunajzakonski partnerki podaril svoj polovični solastniški delež na nepremičnini parc. št. ... v k. o. ... - C. ; - da je s pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 15. 12. 2016 svoj poslovni delež v obsegu 32 % odsvojil novemu družbeniku in je s prodajo dela poslovnega deleža v navedenem obsegu toženec prejel kupnino 750.000,00 EUR, posledično pa je lastnik in imetnik zgolj treh poslovnih deležev pri tožeči stranki v skupnem obsegu 4,126 %; - da je bila tožba v tem delovnem sporu vložena 22. 6. 2016, da je toženec res s svojim premoženjem razpolagal po vložitvi tožbe, vendar je od navedenih razpolaganj minilo že skoraj tri leta, tožeča stranka pa ni zatrjevala nobenih kasnejših oziroma trenutnih aktivnih ravnanj toženca, ki bi negativno vplivala na možnost uveljavitve njene terjatve v primeru uspeha v tem delovnem sporu.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke. Toženec je s prodajo svojega poslovnega deleža pridobil kupnino v višini 750.000,00 EUR in s tem denarna sredstva, ki nekajkrat presegajo zneske vtoževane terjatve, katere uveljavitev si želi zavarovati z začasno odredbo in še vedno je lastnik 4,126 % poslovnega deleža tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da toženec ni zaposlen in da nima prejemkov. Nasprotno, kot sama navaja, je v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019, dolžna tožencu zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 18. 6. 2016 do 21. 6. 2018 in s tem terjatve iz naslova plač in prispevkov ter znesek denarnega nadomestila vrnitve nazaj na delo (70.662,28 EUR). Iz naslova nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi bo tožencu po pravnomočnem izvršilnem sklepu I 71/2019 plačan tudi znesek 137.497,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2019 dalje. S temi denarnimi sredstvi toženec še ne razpolaga, vnaprejšnje prepovedi pa ne more biti deležen, če njegovih prejšnjih ravnanj in razpolaganj s premoženjem ni mogoče šteti za ravnanja z namenom skrivanja ali odtujevanja, zaradi katerih bi bila izterjava terjatve tožeče stranke v predmetnem postopku onemogočena ali precej otežena. Tudi domneva pritožbe, da bi toženec prejeta denarna sredstva lahko prenesel na račun v tujini, še ne izkazuje nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ne zadošča namreč, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak more biti izkazano neko njegovo konkretno sedanje ravnanje s svojim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Navedba pritožbe, da toženec ni zaposlen in ne pridobiva dohodkov, je v nasprotju z navedbo o pravnomočni sodbi, po kateri mu mora tožeča stranka zaradi nezakonite izredne odpovedi priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 18. 7. 2016 do 21. 6. 2018. Prav tako ni izkazano, da je tožena stranka po tem obdobju ostala nezaposlena. Tudi drugi sodni postopki, ki so med strankami še v teku, in v katerih tožeča stranka terja od toženca plačilo denarnih sredstev, sama po sebi ne izkazuje konkretnega ravnanja toženca, zaradi katerega bi bila izterjava terjatve tožeče stranke v predmetnem postopku onemogočena ali precej otežena.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana in je zato predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec z izdajo predlagane začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, gre namreč za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katere meri tožeča stranka z navedenimi trditvami, pa so relevantne pri odločanju o izdaji začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).