Up-21/03 - 9

7. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 16/02 z dne 15. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1132/99 z dne 18. 1. 2001 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. 438/98 z dne 6. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pritožnika, na podlagi katerih je delavki 29. 6. 1998 prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela ter ugodilo njenemu zahtevku po vrnitvi na delo in izplačilu plač ter regresa. Zavzelo je stališče, da delavki ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela, ker je bila po 29. 6. 1998 na letnem dopustu, odobrenem na način, kakršen je bil pri pritožniku v navadi. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo v delu, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in na regres za letni dopust za leto 1998, in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. V preostalem delu (tj. glede plačila nadomestila plač od 1. 8. 1998 dalje, zahtevka za vrnitev na delo in plačila stroškov) pa jo je razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika zavrnilo.

2.Zoper vse tri sodbe vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Hkrati je vložil pobudo za oceno ustavnosti 98. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) in 2. člena Zakona o spremembah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 57/89 - ZOR). Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb izločilo iz ustavne pritožbe in sklenilo, da bo o njej odločalo posebej.

3.Pritožnik navaja, da ni bil enako obravnavan kot delavka, saj so sodišča verjela njeni izpovedbi, medtem ko so njegovo trditev, da ji pritožnik ni odobril izkoriščanja letnega dopusta, ignorirala. Pritožnik zato meni, da se sodišča niso opredelila do njegovih navedb, ki so bile po njegovem mnenju bistvenega pomena za odločitev. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Ker ima odločitev sodišč zanj nesorazmerne hude materialne posledice in predstavlja nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico, zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

4.Pritožnik oporeka materialnopravnemu zaključku sodišč, da je delavka bila upravičeno odsotna z dela in da zato pritožnik ni imel zakonite podlage, da ji odpove delovno razmerje. To pa praviloma ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.

5.Ustavno procesno jamstvo, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, iz katerega izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Takšna obveznost velja tudi za pritožbeno in revizijsko sodišče, ki se morata izjaviti o pritožbenih oziroma revizijskih navedbah, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev o zadevi. V obravnavanem primeru so sodišča za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča dovolj izčrpno obrazložila, prav tako so se opredelila tudi do bistvenih navedb pritožnika. Sodišča so tako obrazložila, zakaj so štela, da je delavka bila upravičeno odsotna z dela, in zakaj niso sledila pritožnikovim navedbam, da ji je dovolil izkoriščanje le dveh dnevov dopusta. Ob navedenih izhodiščih se pritožnikovo zatrjevanje, da so sodišča kršila to njegovo ustavno pravico, izkaže kot neutemeljeno. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z odločitvijo sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

6.Z izpodbijanimi sodbami pritožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Očitek, da izpodbijane sodne odločbe posegajo v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice. Če se v sodnem postopku ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito (tudi če bi šlo le za napake v postopku pri delodajalcu), dolžnost delodajalca, da odpravi vse posledice, ki jih je taka njegova odločitev povzročila delavcu, ne more pomeniti posega v pravico do lastnine.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan