Jedro

Tožnik zahteva sodno varstvo, ker o njegovi prošnji za sprejem v članstvo društva v več kot letu dni ni bilo odločeno. Toženo društvo se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, določena v drugem odstavku 14. člena ZDru-1, po kateri je pogoj, da je pred sodnim izpodbijanjem zoper odločitev organa izkoriščeno pravno sredstvo (pritožba), o kateri odloča zbor članov, če temeljni akt društva ne določa drugače. Tožnik je namreč glede na to, da organ društva o njegovi prošnji za sprejem v članstvo ni odločil, ni mogel izpolniti. Drugačna razlaga bi omogočala, da se z opustitvijo odločitve o prošnji za sprejem v članstvo, onemogoči uveljavljanje pravice do združevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) v roku petnajstih dni od pravnomočnosti sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) izdati sklep o sprejemu v članstvo, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (točka I izreka). Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 873,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa zavrnilo (točka II izreka).

Zoper sklep se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče v postopku zagrešilo več procesnih napak in kršitev materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je z izdajo sklepa P 1 z dne 24.12.2013 kršilo prvi odstavek 5. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju: ZDru-1), ki določa, da je društvo pravna oseba zasebnega prava. Prav tako je zagrešilo tudi kršitev določila 310. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj je namesto s sodbo o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, odločilo s sklepom. V pravnem pouku sicer sodišče uporabi besedo sodba, kar kaže na nejasnost odločbe.

Toženec meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo, ki je procesna predpostavka, zato ni podana njegova aktivna legitimacija v predmetnem postopku, saj je društvo v postopku prenehanja - izbrisa iz registra društev. Upravna enota Tolmin, ki je postopala v nasprotju z ZDru-1, je na tožnikov poziv prekinila postopek za izbris društva iz registra društev, ker je tožnik prijavil še nedospelo in nedoločeno terjatev do društva. Tožnikova prijava (tožnik je prijavil denarno in nedenarno terjatev) je edini razlog, da društvo še obstaja in vse kaže na to, da je tožnikov interes za včlanitev v društvo zgolj vpogled v premoženjsko stanje društva in seznanitev javnosti s takšnim stanjem, ne pa združevanje s člani društva in sodelovanje na kulturnem področju. Toženec se sklicuje na 42. člen Ustave RS ter 1. in 2. člen ZDru-1. Vsakdo ima pravico do svobodnega združevanja, vendar tožnik v preteklosti nikoli ni izkazoval interesa po delovanju v društvu in po združevanju z njenimi člani. Člani društva so pred včlanitvijo vsaj nekaj časa delovali na kulturnem področju in pripomogli k razvoju kulture na območju Breginja. Včlanjevanje je torej temeljilo na predhodnem udejstvovanju članov in sodelovanju pri organizaciji prireditev. Tožnikovo nenadno zanimanje za včlanitev vzbuja dvome o resničnem namenu včlanitve. Glede na navedeno tožnik ni izkazal pravni interes za tožbo, saj bi morala njegova zahteva za sprejem v članstvo temeljiti na želji po združevanju z osebami, ki imajo enake interese in s katerimi se želi združevati.

Nadalje toženec trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe in je ta preuranjena. Sklicuje na določilo prvega in drugega odstavka 14. člena ZDru-1 v zvezi s petim odstavkom 13. člena istega zakona. Tožnik ni vložil pravnega sredstva zoper odločitev zbora članov kot najvišjega organa društva (ki niti ni bila odločitev, temveč pojasnilo, da bo društvo prenehalo), kar je procesna predpostavka za tožbo pred sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je celo samo zaključilo, da se od tožnika ne more zahtevati, da v primeru, ko društvo še sploh ni sprejelo odločitev, vloži pravno sredstvo na zbor članov kot najvišji organ. Navedlo je, da društvo tega niti ne namerava, pri čemer pa ni jasno, na kakšni dokazni podlagi sodišče sprejme takšen zaključek. Sodišče prihaja tudi samo sebi v nasprotje, saj zaključuje, da toženec odločitve še ni sprejel, po drugi strani pa, da tožnikova tožba ni preuranjena. Člani društva so na občnem zboru soglasno sprejeli sklep o prenehanju društva in sodišče je pristransko vodilo postopek in pri izdaji končne odločbe sledilo tožnikovemu predlogu in dobesedno zapisalo njegove navedbe o nedemokratičnem, diskriminatornem in samovoljnem početju vodstva društva. Toženec meni, da je sodišče kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom, saj je sledilo tožniku, ne da bi pretehtalo argumente obeh strani. Obtožbe tožnika in zaključki sodišča o tem, da vodstvo društva, društvo vodi nedemokratično, samovoljno in diskriminatorno, so neutemeljeni, predvsem pa nelogični. Upravni odbor društva je za svoje delo odgovoren zboru članov, zbor članov je potrdil vsako poročilo upravnega odbora in s tem potrdil delo predsednice društva. Predsednica društva je zaradi kronične bolezni želela prenehati z delom v društvu. Ker nihče izmed članov ni želel nadalje opravljati njenega dela, so člani soglasno sprejeli sklep o prenehanju društva.

Tožnik je na tožbo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane odločbe, s katero je odločilo o tožbenem zahtevku in stranskih terjatvah navedlo, da odloča s sklepom, drži. Gre za očitno pomoto, saj je iz nadaljevanja odločbe razvidno, da je o zadevi razsodilo. Navsezadnje tudi toženec ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku pravilno navedlo, da gre za sodbo. Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa P 1 z dne 24.12.2013, s katerim je tožencu priznalo lastnost stranke, kršilo postopkovne določbe (določbi prvega in tretjega odstavka 76. člena ZPP), na kar prav tako opozarja pritožba. Ker je društvo v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDru-1 pravna oseba zasebnega prava in pridobi pravno osebnost z vpisom v register društev, je lahko pravdna stranka in ji sposobnosti biti stranka ni bilo potrebno podeljevati. Vendar pa pritožba ne uveljavlja, da bi očitna pomota oz. navedena kršitev postopka lahko in kako naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je ni mogoče upoštevati.

Pritožbeni očitek, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno tožbo, ni utemeljen. Tožnik s tožbo zahteva izdajo sklepa o sprejemu v članstvo. Gre za oblikovalno (konstitutivno) tožbo, za katero se pravni interes domneva. Toženec domnevo izpodbija s trditvijo, da je v postopku prenehanja in da je postopek njegovega izbrisa prekinjen zaradi prijave tožnikove (denarne in nedenarne) terjatve. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženec, vse dokler je vpisan v register društev, obstoječa pravna oseba in je podan tožnikov pravni interes za tožbo, s katero zahteva sprejem v njegovo članstvo. Pravnega interesa pritožba tudi ne uspe izpodbiti s pavšalnimi navedbami o toženčevih namenih včlanitve.

V konkretnem primeru tožnik zahteva sodno varstvo, ker o njegovi prošnji za sprejem v članstvo toženca z dne 26.10.2012 ni bilo odločeno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku z dopisom z dne 4.12.2012 sporočeno, da se društvo usklajuje z novim zakonom in bo posledično spremenilo statut, da bo v kratkem sklican občni zbor z namenom ugotovitve obsega nadaljnjega delovanja in opredelitve do sprejema novih članov. Prav tako je ugotovilo, da občni zbor članov sklicuje enkrat letno, kot tudi, da več kot v letu dni tožnikova prošnja ni bila obravnavana.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ima tožnik pravico do sodnega varstva. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, določena v 14. členu ZDru-1. ZDru-1 v prvem odstavka 14. členom določa, da ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Enako pravico pa ima tudi oseba, ki ji je bila prošnja za sprejem v članstvo zavrnjena. V drugem odstavku istega člena ZDru-1 določa procesno predpostavko za sodno izpodbijanje odločitev organov društva. Pogoj je, da je pred sodnim izpodbijanjem zoper odločitev organa izkoriščeno pravno sredstvo (pritožba), o kateri odloča zbor članov, če temeljni akt društva ne določa drugače. V konkretnem primeru, ko organ društva o prošnji za sprejem v članstvo ni odločil, se toženec ne more sklicevati na procesno predpostavko, saj je tožnik ni mogel izpolniti. Drugačna razlaga bi omogočala, da se z opustitvijo odločitve o prošnji za sprejem v članstvo, onemogoči uveljavljanje pravice do združevanja. Nobenega nasprotja tudi ni v razlogih sodbe, saj se je sodišče opredelilo, zakaj ima tožnik pravico do sodnega varstva ne glede na vsebino 14. člena ZDru-1, na katerega se je skliceval toženec.

Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče zaključilo, da vodstvo društva vodi društvo nedemokratično, samovoljno in diskriminatorsko, ne drži. Pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju strank v pravdi in kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic so neobrazložene in nanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo Enako tudi ne na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilne.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in je bil posledično nepotreben. Tožnik je zato dolžan sam kriti stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).