Jedro

Ravnanje dolžnika na zgoraj opisan način, tako da je prilagajal plačevanje preživninskih obveznosti do višine, da je upnici onemogočil prisilno poplačilo njene terjatve, poleg tega pa je v znatnem obdobju iz naslova preživnine tudi plačeval obveznost, ki je ni več bilo, so podani vsi znaki zlorabe pravice do odpusta obveznosti, zato odpust obveznosti ni dovoljen. Zaradi povedanega ne more biti pomembna okoliščina, da je upnica z ZPIZ-om dosegla poravnavo in je ZPIZ na tej podlagi upnici izplačal določen znesek. Pomembno je dolžnikovo ravnanje, ki nasprotuje poštenosti in vestnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik. Predvsem zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave, ker ga sodišče ni zaslišalo v zvezi s plačevanjem preživnine po 26 letu starosti hčerke. V nadaljevanju v bistvenem navaja zmotno uporabo materialnega prava, kar se nanaša na njegovo nevednost v zvezi s plačevanjem preživnine po 26 letu starosti za hčerko oziroma v delu, ki se nanaša na zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do usklajevanja preživnine z namenom oškodovanja upnice.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na str. 2/4 in prvem odstavku na str. 3/4 ugotovilo, kako je dolžnik plačeval obveznosti iz naslova preživnine na podlagi njegovih izjav Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (upravno izplačilna prepoved). Nadalje je povzelo stanje listinskih dokazov v zvezi s predlogi dolžnika za povečanje plačevanja preživnine (ki je bila dogovorjena z notarskim zapisom) oziroma v zvezi z usklajevanjem višine preživnine za hčerki A. in N. M. Dolžnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi časovne analize izvrševanja sklepa o izvršbi za upnico, ki je v tem postopku vložila ugovor proti odpustu obveznosti, in na podlagi dolžnikovih izjav ZPIZ-u o izvrševanju upravno izplačilnih prepovedi ugotovilo, da je dolžnik višino preživnine prilagajal tako, da je oviral izpolnitev obveznosti, ki bi jo moral po sklenjeni sodni poravnavi in sklepu o izvršbi VL 151742/2010 plačati (izvršiti) upnici. Upnica je zaradi tega svojo terjatev v veliki meri neuspešno izterjevala v izvršilnem postopku. Upoštevajoč dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da želja po pomoči otrokom ne more pomeniti upravičenega razloga za neplačevanje dolga, ki za dolžnika očitno niti ni sporen. Sodišče prve stopnje je v bistvenem delu nadalje ugotovilo, da je dolžnik še po tem, ko hčerka A. (po ugotovitvi višjega sodišča je roj. ... 12. 1983) dopolnila 26 let, nalagal ZPIZ-u plačevanje preživnine oziroma upravne izplačilne prepovedi ni preklical, hkrati pa je za hčerko N., ki takrat sicer še ni bila stara 26 let, usklajeval preživnino tako, da je po dopolnjenem 26 letu hčerke A. poviševal preživnino hčerki N. tako, da je skupni znesek po upravni izplačilni prepovedi zarubljene pokojnine znašal toliko, da ni bilo moč realizirati (oziroma se je izvršba po kratkem času ponovno ustavila) izvršbe za upnico. Tako je na primer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik v relevantnem obdobju (od 1. 11. 2009 dalje) večkrat usklajeval preživnino za obe hčerki oziroma kasneje zgolj za hčerko N. tako, da je na primer bila do 1. 11. 2009 usklajena višina preživnine A. M. 210,00 EUR, po tem datumu pa 430,00 EUR, ne da bi se dohodkovna zmožnost dolžnika kaj spremenila. Preživnini za hčerki sta bili takrat določeni tako visoko, da se je prenehala poplačevati (izvrševati) terjatev upnice, ki se je do 30. 11. 2009 poplačala v višini 272,00 EUR mesečno. Nato je ZPIZ 29. 12. 2011 ponovno pričel izvrševati terjatev upnice, tokrat v višini 5,09 EUR mesečno, a le do 5. 6. 2012, ko je ponovno prišlo do dviga preživnine za hčerko tako, da se je dvignila preživnina prav za 7,00 EUR. Podoben dvig preživnine, ki je preprečil plačevanje upničine terjatve, je bil 30. 3. 2015. 7. Iz sosledja dogodkov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, česar pritožnik niti konkretno ne izpodbija, gotovo izhaja zaključek, da je dolžnik ravnal skrajno nepošteno in je zlorabil institut preživnine z namenom oškodovanjem upnika. Pri tem pa je bila hčerka A. že od 21. 12. 2009 starejša od 26 let in dolžnik zanjo najmanj od takrat naprej ni bil več zavezanec za plačevanje preživnine (glej drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR, ki je začel veljati 1. 5. 2004 z novelo ZZZDR-C; Ur. l. št. 16/2004). Na nepoznavanje prava se torej dolžnik ne more uspešno sklicevati (primerjaj tudi 154. člen Ustave). Zaslišanje dolžnika v namene dokazovanje tega dejstva (nevednost dolžnika glede ugasnitve preživninske obveznosti po dopolnjenem 26 letu otroka) pa tudi ni bilo potrebno, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi ustavnih pravic (konkretno 22. člena Ustave) oziroma ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dolžnikovemu stališču, da sam ni kriv za plačevanje preživnine hčerki, ki je bila že starejša od 26 let. Dolžnikovo prelaganje odgovornosti na ZPIZ ni utemeljeno. ZPIZ je bil le izvrševalec njegove upravno izplačilne prepovedi, kot to izhaja iz prilog št. 5 in 12 k ugovoru na Pd 21. Vsekakor je dolžnik vedel, da mu je bila tudi po 26 letu starosti hčerke odtegovana pokojnina tudi za hčerko, glede katere nima nobene zakonske obveznosti preživljanja, in bi moral, če bi ravnal brez namena oškodovanja upnice, upravno izplačilno prepoved preklicati, pa je ni. Pravilno opozarja upnica v odgovoru na pritožbo, da je plačevanje zneskov po 26 letu zgolj darilo otroku, nikakor pa to ni več zakonska obveznost. Če pa je to izpeljano celo na način kot iz tega postopka, so gotovo podane okoliščine zlorabe postopka odpusta obveznosti.

9. Zlorabo postopka odpusta obveznosti stori tisti dolžnik, ki ravna v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (glej tretji odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Ravnanje dolžnika na zgoraj opisan način, tako da je prilagajal plačevanje preživninskih obveznosti do višine, da je upnici onemogočil prisilno poplačilo njene terjatve, poleg tega pa je v znatnem obdobju iz naslova preživnine tudi plačeval obveznost, ki je ni več bilo, so podani vsi znaki zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, zato odpust obveznosti ni dovoljen. Zaradi povedanega ne more biti pomembna okoliščina, da je upnica z ZPIZ-om dosegla poravnavo in je ZPIZ na tej podlagi upnici izplačal določen znesek (koliko, za ta postopek ni pomembno). Pomembno je dolžnikovo ravnanje, ki nasprotuje poštenosti in vestnosti.

10. Do ostalih (nebistvenih) pritožbenih navedb se višjemu sodišču ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.