Jedro

Naloga vodenja registra upravnikov stavb je državna pristojnost, ki jo (praviloma) izvaja upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma stanovanjska stavba – oziroma prenesena državna pristojnost, če jo izvaja organ mestne občine.

SZ-1 v drugem odstavku 161. člena med drugim določa, da register upravnikov stavb vodi upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma večstanovanjska stavba, oziroma organ mestne občine. V tretjem odstavku 161. člena pa je določeno, da se lahko vodenje registra upravnikov stavb prenese na posamezno lokalno skupnost, če želi to opravljati in je za to usposobljena.

Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakonov, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost morala prenesti neposredno država s splošnim aktom. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnost vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3662-2653/2012-3209 z dne 14. 4. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35204-4/2015/2-MG z dne 9. 7. 2015 odpravi in se zadeva pošlje Ministrstvu za okolje in prostor v nadaljnji postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za vpis v register upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana kot upravnika na naslovu A., Ljubljana. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka z vlogo dne 28. 5. 2012 predlaga vpis v register upravnikov stavb za vhod na naslovu A., Ljubljana. Iz baze podatkov Geodetske uprave RS je organ ugotovil, da stavba z identifikacijskim znakom ... zajema hišni številki A. in B., Ljubljana. Kot upravnik na naslovu A. je vpisana družba C. d.d. Ljubljana, kot upravnik na naslovu B. pa Č. d.o.o. Ljubljana. V konkretnem primeru je organ odločal v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1925/2012-8 z dne 13. 11. 2013, vendar pri odločanju ni upošteval navodil sodišča iz omenjene sodbe. Pri tem je organ (v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007) utemeljil razloge za odločanje v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča. Organ meni, da po SZ-1 pogodbe o opravljanju upravniških storitev ni možno veljavno skleniti za posamezen vhod. Gre sicer lahko za mandatne pogodbe po določbah Obligacijskega zakonika, ki pa jih upravni organ ne more registrirati na podlagi 167. člena SZ-1. Ker je organ prve stopnje ugotovil, da predlog za vpis v register ni popoln, saj ni vseboval pogodbe o opravljanju upravniških storitev, s katero bi soglašala večina etažnih lastnikov celotne večstanovanjske stavbe A. in B., je predlagatelja na to opozoril v dopisu z dne 5. 6. 2012 ter mu določil rok, v katerem je treba pomanjkljivost odpraviti. Ne predlagatelj ne njegov pooblaščenec vloge nista dopolnila skladno z zahtevanim. Glede na obrazloženo in na osnovi predložene pogodbe o opravljanju pravniških storitev, s katero so s predlagateljem sklenili etažni lastniki vhoda B., torej le dela celotne večstanovanjske stavbe A. in B., Ljubljana, je organ ugotovil, da niso bili izpolnjeni pogoji za vpis predlagatelja v register upravnikov stavb, saj ne gre za pogodbo o opravljanju pravniških storitev v smislu SZ-1 in je zato ni bilo mogoče registrirati.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper odločbo.

3. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na sodbo opr. št. I U 1925/2012. Organ prve stopnje v ponovljenem postopku napotil Upravnega sodišča RS iz navedene sodbe ni upošteval. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Organ prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno uporablja materialno pravo, odločba je tudi obrazložena pomanjkljivo, s čimer je zagrešena bistvena kršitev postopka. Z izpodbijano odločbo se je organ prve stopnje postavil na stališče, da ima večstanovanjska stavba z več vhodi oziroma hišnimi številkami lahko le enega upravnika. V času veljave prejšnjega Stanovanjskega zakona je organ prve stopnje dopuščal vpise več upravnikov pri večstanovanjskih stavbah z več vhodi oziroma večimi hišnimi številkami. V praksi s tem ni bilo nobenih problemov, zato je še danes pri veliko večstanovanjskih stavbah pri vsakem vhodu vpisan različen upravnik. Če je bil namen zakonodajalca ob sprejemanju novega Stanovanjskega zakona (SZ-1) takšno situacijo odpraviti, bi moral to izrecno zapisati v samih zakonskih določbah, v prehodnih in pri končnih določbah pa določiti rok za odpravo takšnega stanja in za določitev oziroma za imenovanje le enega upravnika večstanovanjskih stavb z več vhodi. Takšnih določb SZ-1 ne vsebuje. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijano dokončno odločbo spremeni tako, da se ugodi zahtevi za vpis družbe D. d.o.o. v register upravnikov stavb pri JSS MOL kot upravnika stavbe na naslovu B., Ljubljana oziroma podrejeno, da se odločba odpravi in se vrne na JSS MOL v ponovno odločanje, toženi stranki pa se tudi naloži vrnitev sodnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je predmetni tožbi ugodilo na podlagi stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi številka X Ips 313/2014 z dne 15. 2. 2017. Vrhovno sodišče v 8., 9. in 11. točki obrazložitve sodbe navaja, da je materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, SZ-1, ki v drugem odstavku 161. člena med drugim določa, da register upravnikov stavb vodi upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma večstanovanjska stavba, oziroma organ mestne občine. V tretjem odstavku 161. člena pa je določeno, da se lahko vodenje registra upravnikov stavb prenese na posamezno lokalno skupnost, če želi to opravljati in je za to usposobljena. Pri tem Ustava Republike Slovenije (URS) v drugem odstavku 121. člena določa, da lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se lahko v skladu z določilom 121. člena URS prenese le z zakonom, v izvirnih pristojnostih lokalnih skupnostih pa se pooblastilo podeli z odlokom občinskega sveta. Iz navedenih določb izhaja, da je naloga vodenja registra upravnikov stavb državna pristojnost, ki jo (praviloma) izvaja upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma stanovanjska stavba – oziroma prenesena državna pristojnost, če jo izvaja organ mestne občine. Slednjemu je zakonodajalec neposredno podelil pooblastilo za izvajanje naloge vodenja registra upravnikov, s tem pa tudi za izdajanje odločb o izbrisu starega upravnika in vpisu novega upravnika v register. Tudi iz določbe drugega odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) izhaja, da je pristojni organ za odločanje na prvi stopnji v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti občine in iz prenesene pristojnosti države (če zakon ne določa drugače) občinska uprava. O pritožbah zoper posamične akte, izdane v upravnih stvareh iz prenesene pristojnosti, pa v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZLS odloča pristojni državni organ, ki ga določa zakon - v obravnavnem primeru ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve. S tretjim odstavkom 161. člena SZ-1 pa je zakonodajalec le določil (hipotetično) možnost prenosa vodenja registra upravnikov stavb na posamezno lokalno skupnost v določenih primerih. Po presoji Vrhovnega sodišča ta določba ne predstavlja pravne podlage za urejanje pristojnosti vodenja upravnih stavb z občinskim odlokom. Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakonov, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost morala prenesti neposredno država s splošnim aktom. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnost vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1 (točka 12 obrazložitve).

7. Za povsem enako zadevo, kot jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v citirani sodbi številka X Ips 313/2014, je šlo tudi v upravnem sporu opr. št. I U 1850/2015, kjer je Upravno sodišče RS že sledilo zgoraj predstavljenemu pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS. Za enako zadevo pa gre tudi v predmetnem upravnem sporu. Tudi v tem primeru je namreč prvostopenjsko odločbo izdal Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, čeprav glede na stališče Vrhovnega sodišča RS z odlokom lokalne skupnosti temu organu ni mogoče določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov stavb. Ker je v predmetni zadevi tako odločal in kot tudi izdal izpodbijano odločbo stvarno nepristojni organ, to predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo iz razloga, ker izpodbijanega akta ni izdal pristojni organ (1. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Če sodišče upravni akt odpravi iz razloga, ker ga ni izdal pristojni organ, pošlje zadevo v odločitev pristojnemu organu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

8. Ker je skladno z drugim odstavkom 161. člena SZ-1 za reševanje te zadeve lahko pristojna tako Upravna enota Ljubljana kot tudi organ Mestne občine Ljubljana (občinska uprava lokalne skupnosti - drugi odstavek 67. člena ZLS), bi lahko bil torej za reševanje te zadeve pristojen katerikoli od teh dveh organov. Zato sodišče ocenjuje, da bi bilo primerneje, če bi določilo pristojni prvostopenjski organ Ministrstvo za okolje in prostor, ki je resorno ministrstvo za stanovanjske zadeve in v tem primeru drugostopenjski organ, saj je potrebno sprejeti sistemsko rešitev, ki bo veljala tudi za druge podobne primere. Iz navedenega razloga je sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu, ki bo moral v ponovljenem postopku določiti enega od obeh stvarno pristojnih prvostopenjskih organov, da po ponovno izvedenem postopku odloči o predlogu tožeče stranke za vpis v register upravnikov stavb. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz predhodno navedenega razloga, se do drugih navedb tožeče stranke ni posebej opredeljevalo.

9. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožeča stranka je sodišču predlagala, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa po mnenju sodišča, ob upoštevanju zgoraj navedenega, za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče zato takšnemu predlogu ni sledilo.

K II. točki izreka:

10. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).