Jedro

Prejšnji lastnik zemljišča, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972, ni upravičenec do denacionalizacije. Razlastitev zemljišč na podlagi navedenega zakona ni način podržavljenja iz 3. in 4. člena ZDen, ki omogoča denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.1.2001. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 11.8.2000, s katerim je ta zavrgla njegovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, parcela št. 78/3 in 784/4, ob podržavljenju vpisanih v vl.št. 541 k.o. Zg.R., ki so bila tožniku podržavljena z odločbo Oddelka za gradbene in komunalne zadeve Skupščine občine M. z dne 25.1.1973. Tožena stranka je pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da je bilo tožniku navedeno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), in zanj plačana odškodnina na podlagi pogodbe, sklenjene dne 3.9.1973. Navedeni zakon pa niti v 3. niti v 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni naveden kot podlaga za denacionalizacijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, na podlagi katerega je bilo tožniku podržavljeno zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, ni predpis, ki glede na določbe ZDen (3. in 4. člen ) omogoča denacionalizacijo. Navaja, da ZDen v 3. členu taksativno našteva predpise o podržavljenju, ki omogočajo denacionalizacijo. Med temi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe ni naveden. V 4. členu Zden sicer razširja krog upravičencev tudi na tiste osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih, ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, pri čemer ZDen veže določitev upravičencev do denacionalizacije premoženja, podržavljenega po drugih predpisih na čas sprejetja teh predpisov, to je do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Predpisi izdani po tem datumu, to je tudi predpisi, ki urejajo razlastitev, ne pridejo v poštev, razen seveda tistih, ki so izrecno navedeni v 3. členu ZDen. Glede navedenega, to je glede časovne meje, je bila določba 4. člena že predmet ustavno-sodne presoje. Tako je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 presodilo, da ta določba ni v neskladju z 14. členom Ustave RS in svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da razlikovanje, ki ga je zakonodajalec uvedel z določbo 4. člena ZDen temelji na različnem pravnem in dejanskem položaju tistih oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, sprejetimi pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1963 in tistimi, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, sprejetimi po uveljavitvi Ustave. Da razlastitev na podlagi predpisov, sprejetih po letu 1963, ni šteti za krivične, je zagotavljala že Ustava iz leta 1963 in po njej oziroma v zvezi z njo priznavanje odškodnin za podržavljeno premoženje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so predpisi, na podlagi katerih mu je bilo zemljišče razlaščeno, omogočali razlastitev le, če je bil izkazan poseben družbeni interes. Ta naj bi bil v primeru razlastitve zemljišč, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, podan s tem, da bo na teh zemljiščih izvedena družbeno usmerjena gradnja socialnih stanovanj, vendar temu ni bilo tako. Že leta 1973 je namreč Občina M. razlaščena zemljišča prodala posameznim občanom oziroma jim je po takrat veljavnih predpisih ta zemljišča dala v uporabo, pri tem pa zaračunala uporabnino, ki je smiselno predstavljala prodajno ceno. Ta uporabnina je bila odmerjena v višini tržne vrednosti zemljišč in je mnogokrat presegala odmerjeno odškodnino za m2 razlaščenih zemljišč. Tako je družbena skupnost uporabila institut razlastitve z namenom, da bi zase pridobila določeno premoženjsko korist. Tožnik je že v svoji vlogi z dne 28.1.1992 navedel in to ponavlja ves čas postopka, da za razlaščena zemljišča zahteva odškodnino za storjeno krivico na podlagi Ustave RS in ne na podlagi ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenje na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru so bila zemljišča, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljena z odločbo o razlastitvi z dne 25.1.1973, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972, kar izhaja iz podatkov v predloženih spisih in niti ni sporno. Da je bilo tožniku zemljišče razlaščeno leta 1973 tožnik v pritožbi tudi sam navaja. To pa ni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, način podržavljenja iz 3. in 4. člena ZDen, kar je eden izmed pogojev za denacionalizacijo. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, v katerem tožnik smiselno navaja, da je bil postopek razlastitve nezakonit oziroma, da so bila zemljišča razlaščena tožniku v nasprotju z namenom zakona. Zakonitosti aktov o podržavljenju v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati. V teh postopkih se presoja le, ali so podani, ali pa niso, pogoji za vračanje podržavljenega premoženja. Te pogoji pa so bili v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presojeni.

Popravo krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja ureja ZDen in sicer tako, da se, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, premoženje vrne prejšnjim lastnikom v naravi, če pa to ni mogoče pa se da odškodnina. Glede na navedeno, je sklicevanje tožnika na Ustavo RS, kot podlago za priznanje odškodnine za podržavljeno zemljišče, neutemeljeno.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.