Jedro

Sporna menjalna pogodba je bila sklenjena dne 16.5.1990, ker obveznost njene predložitve javnemu pravobranilcu ni odlagala njenega nastanka (veljavnosti njene sklenitve). Tudi po razlastitvenem zakonu namreč javni pravobranilec ni odobril pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ampak je imel le pooblastilo za njeno izpodbijanje (2. odstavek 59. člena). Že zato tožene stranke s sporno pogodbo niso niti mogle kršiti šele pozneje predpisane začasne prepovedi prometa z nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti - to je tiste prepovedi, na katero se je v tožbi sklicevala tožeča stranka in ki je bila predpisana z 2. odstavkom 1. člena Zakona o začasni prepovedi sečnje itd. (Ur. l. RS 26/90). Ta zakon je začel veljati 7.7.1990, potem ko je bila sporna pogodba (dne 16.5.1990) že sklenjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala: 1) da se ugotovi ničnost menjalne pogodbe, ki jo je 16.5.1990 sklenila tretja tožena stranka s prvima dvema tožencema o menjavi parc. št. 598/23, travnik vl. št. 554 k.o. V. za parc. št. 1000/5, njiva in 1000/11, njiva, obe vl. št. 723 k.o. L.; in 2) da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se parc. št. 598/23 prenese nazaj v vl. št. 1414 k.o. V. v družbeni lastnini in upravi tretje tožene stranke, parc. št. 1000/5 in 1000/11 pa nazaj v vl. št. 723 k.o. L. v lasti prve in druge tožene stranke. Tožnikoma je pri tem naložilo, da morata tožencem povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožene stranke na vročeno revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Hkrati z revizijo je tožeča stranka vložila tudi predlog za obnovo postopka. V skladu z določbo 1. odstavka 431. člena ZPP je sodišče prve stopnje po predsedniku senata odločilo (na podlagi določbe 4. odstavka 429. člena ZPP) postopek, s katerim pravnim sredstvom bo nadaljevalo, katerega pa bo prekinilo. S sklepom P 158/92-30 z dne 16.10.1995 je odločilo, da prekine postopek s predlogom za obnovo postopka. S tem so bili izpolnjeni pogoji za odločitev o reviziji. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija kot edini revizijski razlog uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo formalno pomanjkljivo opredeljuje, vsebinsko pa svoj revizijski očitek utemeljuje na naslednji način: Tožnika menita, da je izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nepoštena. Tožnika sta v pritožbi grajala ugotovljeno vrednost zamenjanih parcel in trdila, da gre za nepošteno menjavo zemljišč. Zatrjevala sta, da je bila cenitev, ki je upoštevala najmanj deset let staro mahonijo, skonstruirana cenitev, katero je opravil občinski uslužbenec tretje tožene stranke. Tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da bi dokazala svoje trditve, čeprav 7. člen ZPP nalaga sodišču dolžnost, da mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Čeprav je tožeča stranka tudi v pritožbi ponovila trditve o nepravilnostih pri zamenjavi zemljišč glede na površino in vrednost, pritožbeno sodišče trditev tožnikov ni upoštevalo, ampak se je sklicevalo na mnenje sodnega izvedenca, čeprav to ni bilo podano v sodnem postopku. Za dodane trditve sodišča druge stopnje, da gre za gradbeni parceli in ne za kmetijsko zemljišče, v spisovnih podatkih ni opore. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določb 354. člena ZPP ugoditi pritožbi in razveljaviti sodbo prve stopnje. Ker ni tako ravnalo, gre za bistveno kršitev določb ZPP.

Pravkar v celoti povzeti revizijski razlogi tožeče stranke ne pomenijo nič drugega kot poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Ta poskus, kljub izpeljavi, da tožeči stranki ni bila dana možnost, dokazati svoje trditve, in da sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 7. člena ZPP (kar vsebinsko najbrž hoče biti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena v zvezi s 7. členom ZPP), ne more imeti uspeha, saj z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni imelo v spisovnih podatkih opore za dodano trditev, da "gre za gradbeni parceli in ne za kmetijsko zemljišče, kot se navaja v pritožbi".

Revizijski očitek, da pravdni postopek ni bil pošteno voden, je le z največjo mero blagohotne razlage mogoče šteti kot vsebinsko zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (ki je po zakonski formulaciji v tem, da stranki z nezakonitim postopkom ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Vendar pa se hkrati tudi izkaže, da ta očitek ni konkretiziran, tako da bi bil v smislu citirane 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP sposoben za obravnavanje po strogi določbi 386. člena ZPP (revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni). Torej tudi ni utemeljen.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da reviziji ni mogoče dati uspeha na podlagi izrecno uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (na drugi stopnji). Drugačnega rezultata ni dal niti uradno (po 386. členu ZPP) opravljeni preskus, ali je bilo z izpodbijano sodbo morda zmotno uporabljeno materialno pravo. Ta preskus izpodbijane sodbe je glede vsebine sporne menjalne pogodbe lahko upošteval celotno njeno vsebino (ker presoja vsebine te pogodbe sodi v preskus uporabe materialnega prava), sicer pa je mogel (in moral) upoštevati le v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena dejstva. Pokazal je naslednje: S sporno menjalno pogodbo je tretja tožena stranka Občina K.izročila v last drugima dvema tožencema parc. št. 598/23, travnik 4. razreda v izmeri 1ha 21a 83 m2, k.o. V., tedaj v družbeni lastnini in njeni uporabi. Prvi toženec in druga toženka pa sta izročila tretji toženi stranki svoji parc. št. 1000/5, njiva 2. razreda v izmeri 20a 30m2, in parc. št. 1000/11, njiva 2. razreda v izmeri 22a 61 m2 - in sicer zato, ker je tretja tožena stranka ti dve parceli potrebovala za realizacijo prostorsko izvedbenega načrta S.g. II, ter (ta prenos na tretjo toženo stranko) nadomešča razlastitev. Vse to je navedeno v I. točki sporne menjalne pogodbe, ki ima v nadaljevanju še ugotovitev, da pogodbeni stranki sklepata pogodbo zaradi plačila odškodnine v naturalni menjavi.

Pravkar povzeta vsebina I. točke sporne menjalne pogodbe narekuje presojo te pogodbe po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS štev. 5/80, 30/87 in 20/89 - v nadaljevanju: razlastitveni zakon). Pravilnost takega materialnopravnega pristopa dodatno potrjujejo dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, med katerimi so najpomembnejše naslednje: -da je tretja tožena stranka potrebovala njivski parceli prvih dveh tožencev za gradnjo infrastrukture ter realizacijo srednjeročnega in dolgoročnega plana Občine K.; -da sta bili ti njivi že celo v času, ko sta bili v lasti prvih dveh tožencev (torej pred sporno pogodbo), večkrat prekopani in nato dejansko uporabljeni v gradbene namene; -da je nepremičnine iz sporne pogodbe ocenil sodni cenilec kmetijske stroke: travnik na 207.111,00 SIT, njivi pa na 139.457,00 SIT z dodatno vrednostjo nasada 70.000,00 SIT; -da je bila sporna pogodba sklenjena 16.5.1990, tega dne prijavljena na davčni upravi za odmero davka na promet nepremičnin in istega dne overjena na sodišču; -da je Javno pravobranilstvo v C. potrdilo prejem pogodbe dne 2.8.1990. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni razlastitveni zakon je določal: Kadar je s prostorskim izvedbenim aktom na določenem zemljišču predvidena graditev po namenu določenega objekta ali izvedba drugih del, se šteje, da je splošni interes za razlastitev ugotovljen s tem aktom (16. člen). Če stranki skleneta pogodbo namesto razlastitve, predloži družbena pravna oseba pogodbo in cenilni zapisnik pristojnemu javnemu pravobranilcu najpozneje v petnajstih dneh po sklenitvi pogodbe (1. odstavek 59. člena). Brez potrdila javnega pravobranilca, da mu je bila pogodba vročena, sodišče ne sme izvesti pogodbe v zemljiški knjigi (2. odstavek 59. člena).

Pravkar citirane določbe razlastitvenega zakona, v zvezi s prej povzetimi dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, narekujejo revizijskemu sodišču, da pritrdi pravni presoji sodišč prve in druge stopnje: Sporna menjalna pogodba je bila sklenjena dne 16.5.1990, ker obveznost njene predložitve javnemu pravobranilcu ni odlagala njenega nastanka (veljavnosti njene sklenitve). Tudi po razlastitvenem zakonu namreč javni pravobranilec ni odobril pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ampak je imel le pooblastilo za njeno izpodbijanje (2. odstavek 59. člena). Že zato tožene stranke s sporno pogodbo niso niti mogle kršiti šele pozneje predpisane začasne prepovedi prometa z nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti - to je tiste prepovedi, na katero se je v tožbi sklicevala tožeča stranka in ki je bila predpisana z 2. odstavkom 1. člena Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS 26/90). Ta zakon je začel veljati 7.7.1990, potem ko je bila sporna pogodba (dne 16.5.1990) že sklenjena.

Obrazložena presoja je pokazala, da materialno pravo z izpodbijano zavrnilno sodbo ni bilo zmotno uporabljeno. S tem pa se je tudi izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.