Jedro

Ker je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti, saj je tožena stranka odpoved podala zaradi nezadovoljstva z delom tožnice, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obresti delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 15. 1. 2008 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2007 nezakonita, ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 14. 1. 2008. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 6. 9. 2007 do 14. 1. 2008 priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo ter jo vpisati v delovno knjižico ter ji za čas od 6. 9. 2007 do 14. 1. 2008 izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 918,04 EUR mesečno, od navedenega nadomestila obračunati in plačati prispevke in davke in ji izplačati neto nadomestilo, pri čemer zapade plačilo vsakega 15. dne v mesecu, od zapadlih pa ne plačanih zneskov pa je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, vse v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 5.508,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 815,81 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. S sklepom z dne 5. 6. 2008 je sodišče prve stopnje dopolnilo 5. točko izreka tako, da je zavrnilo višji zahtevek ter zamudne obresti od 6. 8. 2007 do 5. 9. 2007. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen v zavrnilnem delu 5. točke izreka, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v ugodilnem delu in odločitvi o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je štelo, da naj bi bil dejanski razlog za odpoved nesposobnost in ne poslovni razlog. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izrecno izpovedal, da je bil razlog, zaradi katerega se je odločil za odpoved, cenovno bolj ugoden zunanji računovodski servis, njegovo delo pa tudi bolj strokovno. Tudi sama tožnica je potrdila, da dejanski razlog ni bila nesposobnost, temveč je bil razlog na strani računovodskega servisa, ki naj bi vplival na toženo stranko. Navedbe zakonitega zastopnika, da ni bil najbolj zadovoljen z delom tožnice, še ne pomeni, da ni obstajal utemeljen poslovni razlog. Glede prisojene odškodnine uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V izreku se tožnici prisodi odškodnina zaradi nezakonite odpovedi, v obrazložitvi sodbe pa sodišče obrazlaga okoliščine oz. prisodi odškodnino na podlagi 118. člena ZDR. Tožnica je že v tožbi in spremembi tožbe izrecno uveljavljala odškodnino zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Gre za dva različna pravna instituta. Tožnica je sicer v okviru tožbenih navedb navedla, da uveljavlja zahtevek po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR, vendar pa je v okviru tožbe izrecno postavila zahtevek po plačilu odškodnine zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, kar dodatno izkazuje še nesklepčnost tožbe in nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Da je dejansko postavila zahtevek po plačilu odškodnine zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, izhaja tudi iz zahtevka po plačilu zamudnih obresti. Ker je zahtevek po plačilu odškodnine neutemeljen, se tožena stranka do višine prisojene odškodnine kot pretirane, opredeljuje le podredno. Tožena stranka izpostavlja, da se v primeru, ko tožnica postavi tožbeni zahtevek po plačilu odškodnine namesto reintegracije, kar sicer za konkretni primer ne gre, upošteva predvsem naslednje okoliščine: starost, izobrazbo, zmožnost za nadaljnjo zaposlitev, čas trajanja zaposlitve, čas prejemanja denarnega nadomestila, da ta ni nižja od odpravnine. Tožnica je stara 39 let, ima 20 let delovne dobe in je zaradi izkušenj lažje zaposljiva, na zavodu za zaposlovanje je prejemala nadomestilo, pri toženi stranki je bila zaposlena le 5 mesecev in pol. Glede na kratko zaposlitev ji odpravnina ne bi pripadala, pri novem delodajalcu pa prejema tudi višjo plačo. Glede na navedeno ji ni nastala nobena škoda. Sodišče prve stopnje je zmotno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od dne vložitve tožbe. Osporava tudi odločitev o stroških postopka. Stroške v zvezi z odškodninskim zahtevkom bi moralo presojati po načelu uspeha, saj v tem delu ne gre za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze ter nato ugotovilo, da ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki so bili navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnico odpustila zaradi ukinitve potreb po njenem delu. Glede odškodnine navaja, da je že v tožbi jasno opredelila temelj zahtevka, kot tudi višino. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo višino odškodnine ter da je višina odškodnine primerna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter materialno pravo pravilno uporabilo, razen v delu odločitve o obrestih.

Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z delom tožnice, kar pa ne predstavlja odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, temveč razlog nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil nesposobnost in ne poslovni razlog, zato je kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla odpovedni razlog, ukinitev delovnega mesta „knjigovodska, računovodska in finančna opravila“. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je zakonita le, če je razlog iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Tožena stranka je zaradi ukinjenega delovnega mesta imela utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Vendar pa je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da je tožena stranka tožnici dejansko očitala, da ni bila sposobna opraviti dela, ki ji je bilo naloženo, to je ureditev dokumentacije. Iz izpovedi direktorja tožene stranke jasno izhaja, da se za odpoved pogodbe ne bi odločil, če bi tožnica svoje delo v redu opravljala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici cenovno bolj ugoden računovodski servis. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil ekonomsko organizacijski, temveč nezadovoljstvo z delom tožnice, kar pa ne predstavlja utemeljenega razloga za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker torej odpovedni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljen, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Tožnica je sama že v tožbi predlagala, naj sodišče na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR razveže pogodbo o zaposlitvi in ji prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po navedeni zakonski določbi lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnice sledilo in ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 14. 1. 2008 ter za čas od 6. 9. 2007 do 14. 1. 2008 tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnica ni uveljavljala odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR, temveč odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo lahko zahteva šele po pravnomočnosti odločbe. Pritožbeno sodišče kot prvo ugotavlja, da ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 2. odstavka 14. točke 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker med 5. točko izreka sodbe in obrazložitvijo obstaja nasprotje. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zahtevku tožnice, ki je že v tožbi zahtevala odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR, ker ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da sodišče na pravno kvalifikacijo stranke ni vezano. Tudi prisojena odškodnina je primerna. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero: starost tožnice, izobrazbo, čas zaposlitve, delovne izkušnje, višino njene mesečne plače. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je nepravilna odločitev o teku obresti od priznane odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe (5. 9. 2007). Odškodnina kot nadomestilo namesto reintegracije zapade v plačilo, najkasneje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Ker je delovno razmerje po sodbi sodišča prve stopnje prenehalo prej, 14. 1. 2008, je odškodnina zapadla v plačilo z navedenim dnem. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in uveljavljanju odškodninskega zahtevka (namesto reintegracije) po določilu 1. odstavka 118. člena ZDR gre v celoti za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec v tem sporu trpi stroške postopka, ne glede na njegov izid (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji). Tožnica je v sporu uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka in so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati stroške v zvezi z odškodninskim zahtevkom po načelu uspeha, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker je uspela le z neznatnim delom, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve.