Jedro

Ker je toženi stranki v trenutku škode bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, katere del je tudi razsodnost, je tožena stranka dokazala, da ni odgovorna za nastalo škodo (159. člen ZOR). Ker je tožeča stranka trdila, da je bila tožena stranka razsodna, bi morala svetli trenutek oziroma sposobnost razsojanja v trenutku dvigovanja denarja dokazati tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. I 2002/00581 z dne

13.9.2002, razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka 90.558,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne

13.9.2002, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila v času škode, t.j. v obdobju od 1.3.1998 do 31.12.2000, ko je povzročala negativno stanje, nezmožna razsojanja.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju sodišča prve stopnje je dokazno breme na strani tožene stranke, ki pa je dokazala, da deliktno ni sposobna. Po stališču sodišča bi morala tudi podati dokaz s postavitvijo izvedenca. V resnici pa je bila v tem času tožencu odvzeta poslovna sposobnost in že to dokazuje, da ni bil razsoden. Vsi izvedenci, ki so bili postavljeni v predhodnih postopkih, so ugotovili (enako tudi dr. G. in dr. J.), da je toženec imel tako hude poškodbe, ki so pri njem pustile posledice, da ni sposoben razumeti pomena svojih dejanj in ne imeti v oblasti svojih ravnanj. Gre za nepopravljive težave, ki se še slabšajo. Tožena stranka prilaga še izedeniško mnenje dr.

G. in opozarja na popolen odvzem opravilne sposobnosti.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, ker je tožena stranka v nasprotju s pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa prekoračila dovoljeni okvir kritja in prišla v negativno stanje s številnimi dvigi v obdobju od 1.3.1998 do 31.12.2000 (priloga A7). S tem je kršila določila 3. člena pogodbe (priloga A4). Zahteva odškodnino v zvezi s

154. členom ZOR in 2. odst. 262. člena ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tožena stranka pa se je v pravdi branila, da je bila tožencu popolnoma odvzeta opravilna sposobnost pred temi dvigi, to je s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 6.9.1996 in za skrbnico mu je bila postavljena žena N. B.. Tožena stranka je tudi trdila, da ni sposobna zaradi duševne bolezni zaradi posledice nesreče razsojati in s tem v zvezi se je pojavilo vprašanje deliktne sposobnosti tožene stranke.

Prižbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne

14.1.2004 zapisalo, da se nerazsodnost polnoletnega oškodovalca res ugotavlja le na ugovor in glede na trenutek storitve posameznega škodnega dejanja, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je tožencu bila pred škodnimi dogodki oziroma spornimi dvigi iz tekočega računa, popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Del poslovne sposobnost je tudi razsodnost, kar pomeni, ko ima nekdo popolnoma odvzeto poslovno sposobnost, da tudi ni razsoden. Neodgovorne osebe pa ne odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo drugemu (159. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje pa je nato sicer pravilno sklepalo, da bi bilo možno, da je bil toženec razsoden v spornih obdobjih (primerjaj število dvigov iz priloge A2 - A7), vendar je zmotno materialnopravno menilo, da je dokazno breme na strani tožene stranke, da ni bila razsodna v trenutku posameznih dvigov denarja. Če je nekdo nerazsoden (v toženčevem primerumu je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost leta 1996), mora tožeča stranka dokazati, da je bil tožnik v trenutku povzročitve škode razsoden. Povedano drugače: ni izključeno, da duševno bolna oseb stori dejanje v t.i. svetlem trenutku, vendar mora to dokazati tožeča stranka, saj je tožena stranka predložila dokaz, da je bila v tem obdobju že spoznana za popolnoma nerazsodno. Toženi stranki se je torej uspelo razbremeniti odgovornosti, katere del je vprašanje razsodnosti. Pač pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je šlo za takšna obdobja pri tožencu, da je bil razsoden (primerjaj tudi Ristin G., Deliktna sposobnost fizične osebe v civilnem pravu, Podjetje in delo 6 - 7/2003, stran 1769 in naslednje). V primeru, da škodo stori nerazsodna oseba, odgovarja namesto njega tisti, ki bi ga moral nadzorovati.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbe 159. člena ZOR, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen.

Tožena stranka stroškov na prvi stopnji ni priglasila, priglasila je pritožbene stroške, kar je pritožbeno sodišče priznalo glede na vrednosti točk in število točk po Odvetniški tarifi in ob upoštevanju 20% DDV (skupni znesek

90.585,00 SIT). Tožena stranka zamudnih obresti od pravdnih stroškov ni zahtevala, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo priznati. Sprememba odločitve o stroških temelji na podlagi

165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.