Jedro

Objektivna odškodninska odgovornost prevoznika v cestnem prometu je vzpostavljena z namenom varovanja oškodovancev in prevoznik kot profesionalec v odnosu do oškodovanca, s sklenitvijo prevozne pogodbe prevzame odgovornost tudi za predvidljiva ravnanja drugih v prometu, sam pa lahko potem zahteva povrnitev izplačane odškodnine ali njenega dela od dejanskega povzročitelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka odgovorna tožnici za dne 12. 4. 2007 nastalo škodo do 80 %.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za škodo v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 117,00 EUR stroškov pravdnega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je avtobus nedvomno nevarna stvar in da je zavarovanec tožene stranke bil brez dvoma imetnik nevarne stvari, ter da je sodišče prve stopnje storilo napako, ko ni uporabilo 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ker je 4. odstavek navedenega člena interpretiralo tako, da je solidarna odgovornost dveh imetnikov nevarne stvari proti tretjim, ki v nezgodi niso bili imetniki nevarne stvari oz. motornega vozila, podana samo v primeru, da oba imetnika motornih vozil odgovarjata za prometno nesrečo oz. škodni dogodek. V nadaljevanju navaja še, da je sodišče napačno štelo, da je prehitevanje avtobusa, v katerem se je peljala tožnica, s strani kombiniranega vozila, ki je nato zapeljalo pred avtobus in pričelo zavirati, višja sila in da se je tožena stranka na tej podlagi rešila objektivne odgovornosti. Meni, da samo dejanje prehitevanja v rednem cestnem prometu ne more predstavljati višje sile oz. dogodka, ki ga ni mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Dodaja še, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kakorkoli prispevala k škodnemu dogodku, saj ni storila nič napačnega, nepričakovanega ali neodgovornega. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno ugotovi, da tožena stranka tožnici v celoti odgovarja za nastalo škodo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka z ugotavljanjem višine odškodnine, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Pritožba je deloma utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo, ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna za poškodbo tožnice, ki se ji je pripetila kot potnici na avtobusu, ki je moral zaradi prehitevanja drugega vozila nenadoma ustaviti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ki jo ureja na splošni ravni 150. člen OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja, za konkretni primer pa še specialna določba 10. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1, Ur. l. RS, št. 126/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki v prvem odstavku določa, da prevoznik odgovarja za škodo zaradi potnikove smrti, okvare zdravja in poškodbe (osebne škode), kakor tudi za zamudo ali prekinitev prevoza (druge škode). Glede na navedeno je torej podana objektivno odgovornost prevoznika v cestnem prometu za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja in poškodbe. Oprostitev objektivne odgovornosti je na splošno določena v 1. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ter tudi s specialno določbo 12. člena ZPPCP-1, ki določa, da je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, razen če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (višja sila).

Po presoji pritožbenega sodišča je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila škoda povzročena z zunanjim vzrokom, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti in da se je posledično na podlagi 12. člena ZPPCP-1 prevoznik oziroma zavarovanec tožene stranke razbremenil objektivne odgovornosti. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je voznik avtobusa moral nenadoma ustaviti, ker ga je med vožnjo izven naselja prehitelo vozilo, ki je nenadoma zapeljalo pred avtobus, v času, ko se je kolona pred njim na hitro zaustavila. Ker mu je prehitevajoče vozilo, ko se je vrnilo na vozni pas, zmanjšalo varnostno razdaljo do kolone, je moral na hitro ustaviti, ker bi se sicer vanj zaletel. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni vzrok, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali ki se mu ne bi bilo mogoče izogniti ali ga odvrniti. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč vzpostavljena prav z namenom varovanja oškodovancev in prevoznik kot profesionalec v odnosu do oškodovanca, s sklenitvijo prevozne pogodbe prevzame odgovornost tudi za predvidljiva ravnanja drugih v prometu, sam pa lahko potem zahteva povrnitev izplačane odškodnine ali njenega dela od dejanskega povzročitelja. Situacija, posledica katere je bila v tej zadevi škoda tožnice, je po presoji sodišča druge stopnje predvidljiva, prav tako pa se ji je mogoče izogniti in jo odvrniti. Pri presoji, ali je bilo v konkretni zadevi situacijo mogoče predvideti, je namreč potrebno upoštevati še, da veljajo za presojo ravnanja voznika avtobusa višji standardi. Voznik profesionalec pa bi v konkretni situaciji lahko predvidel, da bo med vožnjo prišlo do zapleta, zaradi katerega bo moral nenadoma zavirati, kajti tudi sam je izpovedal, da je videl, da se promet pred njim zgoščuje ter da ga prehiteva kombinirano vozilo. Ali bi dejansko lahko preprečil nastanek škode oz. v kakšnem deležu je prispeval k njenemu nastanku, pa je drugo vprašanje, ki je relevantno v pravdi, v kateri lahko zavarovalnica zahteva povrnitev izplačane odškodnine od voznika kombiniranega vozila. Glede na konkretne okoliščine, pa vzrok nesreče ni bil nepredvidljiv in se tožena stranka tako ne more rešiti objektivne odškodninske odgovornosti.

Po presoji sodišča druge stopnje pa je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica prispevala k nastanku škode. Drži sicer navedba tožene stranke, da hoja po avtobusu ni bila prepovedana in da v trenutku, ko je šofer zavpil, naj se usedejo, ni bilo več časa, da bi ukrepala, vendar pa je tožnica po avtobusu hodila s kozarcem v roki in je tako s tem svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode. Po presoji pritožbenega sodišča znaša njen prispevek 20 %.

Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in preizkusu pritožbenih navedb tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in izdalo vmesno sodbo (1. odstavek 315. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člen in 5. alineo 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami)). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljajo za prisojo pravične denarne odškodnine pravno relevantnih okoliščin, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da odloči še o višini tožbenega zahtevka.

V skladu s 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.