Jedro

Tožeča stranka je zadostila pogojem iz I. odst. 318. čl. ZPP, s tem, ko je dovolj substancirala trditve o zatrjevani poškodbi (in s tem do upravičenja do izplačila zavarovalnine), predložila polico, predlagala da tožena stranka predloži splošne pogoje in predlagala zaslišanje izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8.352,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2006 do plačila ter mu povrniti 336,35 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka je zoper zamudno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodbe tudi ni moč preizkusiti, saj ne vsebuje vseh pravno odločilnih razlogov, predvsem pa razlogi ne vsebujejo ugotovitev o stopnji trajne invalidnosti. Tožena stranka meni, da je takšna pomanjkljivost sodbe delno posledica tudi pomanjkljivih tožbenih trditev, zaradi česar pa tožba sicer ni nesklepčna, ampak pomanjkljiva, sodišče pa na podlagi tako pomanjkljivih navedb ne bi smelo izdati zamudne sodbe. V tožbi manjkajo predvsem navedbe o tem, po kateri točki splošnih pogojev tožene stranke je tožnik upravičen do takšne stopnje trajne invalidnosti. Tožbeni zahtevek v tem delu ni dovolj določen in torej ne vsebuje vsega, da bi se tožba lahko obravnavala. Sodišče pri odmeri višine zavarovalnine ni imelo opore ne v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, ne v tabeli tožene stranke. Iz prilog v tožbi namreč ne izhaja, na kaj konkretno se tožbeni zahtevek nanaša, tega pa ni moč ugotoviti niti iz tožbenih navedb. Podano je tudi nasprotje med dejansko podlago in dokazom, ki ga je ponudila tožeča stranka. Dokazi, ki jih je ponudila tožeča stranka, tožbeno podlago izključujejo. Tožeča stranka prilaga dopis tožene stranke, iz katerega je razvidno, po katerih splošnih pogojih je tožena stranka ocenjevala stopnjo trajne invalidnosti pri tožniku – in sicer so to pogoji ZAŽ 52/96. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi utemeljenost zahtevka podprlo s pogoji ... Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prvič previsoko odmerilo stopnjo trajne invalidnosti ter posledično višino zavarovalnine po polici št. ... in drugič zavarovalnino je prisodilo za invalidnost podlahtnice in ne ramena, katerega si je v škodnem dogodku poškodoval tožnik in za katerega v svoji tožbi zahteva višjo invalidnost. Sodišče ne bi smelo prisoditi zavarovalnine po pogojih tožene stranke ... in dopolnilnih ... ter tabeli trajne invalidnosti ..., saj le-ti sploh niso veljavni za presojo upravičenosti zahtevka. Iz police namreč izhaja, da je bilo zavarovanje sklenjeno po pogojih ... Prisoja zavarovalnine je zato napačna. Tožena stranka je pritožbi priložila pogoje, po katerih je sodišče prve stopnje odmerilo stopnjo trajne invalidnosti. Navedene pogoje je kot dokazni predlog mimogrede predlagal tožnik v svoji tožbi in pri tem še navedel, da naj jih priloži tožena stranka. Iz njih je razvidno, da stopnje trajne invalidnosti, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sploh ni moč ugotoviti. Iz pogojev ... izhaja, da bi šla tožniku po tč. 121 invalidnost zaradi “pseudoartroze podlahtnice”. Brez dvoma iz celotne dokumentacije tožnika izhaja, da gre v konkretnem primeru za poškodbo ramena ter za stanje po poškodbi ramena. Ne gre pa tudi spregledati, da bi tožniku po tej točki šla stopnja trajne invalidnosti v maksimalni višini 15 % in nikakor 20 %, kolikor je sodišče prisodilo tožniku. Nazadnje tožena stranka še navaja, da gre pri ramenu in podlahtnici za povsem različna človeška uda, zato sodba nasprotuje tudi dejstvom, ki so splošno znana. Ker je sodišče napačno postopalo, ko je izdalo zamudno sodbo, saj so dejstva in dokazi v nasprotju, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika trditve v pritožbi in poudarja, da je v tožbi navedla vsa dejstva in za trditve predložila tudi ustrezne dokaze – obsežno medicinsko dokumentacijo. Meni, da navedba o tem, po kateri točki splošnih pogojev je upravičena do invalidnosti, ni relevantna, saj je opisala vrsto poškodbe in podala opisno oceno invalidnosti, na podlagi katere je mogoče invalidnost nedvomno uvrstiti v določeno točko splošnih pogojev – tabele za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve delovne sposobnosti zaradi nezgode ... Tožeča stranka je tožbi priložila zavarovalno polico, ki se sklicuje na določene splošne pogoje, ki naj bi jih kot dokaz predložila tožena stranka. Nikoli pa ni zatrjevala ali navajala, da uveljavlja zavarovalnino na podlagi splošnih pogojev ... Trditve, da so navedbe tožeče stranke v nasprotju s priloženimi dokazi, zato ne držijo. Glede na navedbe v tožbi je zato moč poškodbo oz. invalidnost tožeče stranke ob uporabi pravih splošnih pogojev pravilno uvrstiti v tabeli invalidnosti v ustrezno točko. Po 121. tč. Splošnih pogojev ... gre tožeči stranki stopnja trajne invalidnosti v maksimalni višini 20 % in ne v maksimalni višini 15 %, kot to zmotno navaja pritožnica. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter ni napačno uporabilo materialno pravo, predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče mora, če tožena stranka v roku iz 277. čl. ZPP ne odgovori na tožbo, v skladu z določbo I. odst. 318. čl. izdati sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (III. odst. 3. čl. ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je po preizkusu tožbe, ki je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ki nanjo ni odgovorila, pravilno ugotovilo, da tožeča stranka s postavljenim zahtevkom lahko razpolaga ter da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da si je tožnik 2.9.2005 pri padcu z lestve hudo poškodoval levo ramo ter da ji je tožena stranka izplačala glede na zadobljene poškodbe zavarovalnino za 4 % invalidnost in dnevno odškodnino, nadalje pa še zatrjevala, da je poškodbo moč uvrstiti med poškodbe težje stopnje z omejeno gibljivostjo v sklepu preko 2/3 in da je torej poškodba povzročila višjo invalidnost, zato je podana 20 % invalidnost. Navedena dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, oziroma z dejstvi, ki so splošno znana, kar je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Neutemeljen je očitek, da sodba ne vsebuje vseh pravno odločilnih dejstev in da predvsem razlogi ne vsebujejo ugotovitev o stopnji trajne invalidnosti. Sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokazov in torej ne ugotavlja dejstev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temelji zamudna sodba na predpostavki, da toženec s svojo pasivnostjo (ker ne odgovori na tožbo), priznava resničnost zatrjevanih dejstev. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s toženo stranko, da je tožba pomanjkljiva, ker v tožbi manjkajo navedbe o tem, po kateri točki splošnih pogojev tožene stranke je tožnik upravičen do takšne stopnje trajne invalidnosti. Tožeča stranka je v tožbi dovolj substancirala trditve o zatrjevani poškodbi, predložila zavarovalno polico in predlagala, da toženka predloži splošne pogoje, ter da sodišče izvede dokaz z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke v zvezi z njenimi trditvami, da je upravičena do izplačila zavarovalnine za 20 % invalidnost. Zato je neutemeljen tudi očitek, da niti iz navedb niti iz prilog v tožbi ne izhaja, na kaj konkretno se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek. Prav tako pa ni utemeljen očitek, da dokazi, ki jih je ponudila tožeča stranka, sami po sebi tožbeno podlago izključujejo. Ne drži, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala zgolj, da je upravičena do zavarovalnine za invalidnost v višini 20 % v posledici omejene gibljivosti težje stopnje in ne le do zavarovalnine za invalidnost v višini 4 % v posledici deficita gibljivosti manj kot je 1/3 normalne gibljivosti, kolikor ji je priznala tožena stranka in ni zatrjevala, na podlagi točno katere točke splošnih pogojev ji gre zavarovalnina. V tožbi je v zvezi s splošnimi pogoji le citirala odgovor tožene stranke na njen predpravdni zahtevek. Sodišče prve stopnje je resda napačno razlagalo, da iz zavarovalne pogodbe izhaja, da za zavarovanje veljajo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje (...), dopolnilni pogoji za nezgodno zavarovanje članov gospodinjstva (...) in tabela invalidnosti (...), saj je na polici popravljen in z žigom tožene stranke potrjen popravek označbe splošnih pogojev, tako da veljajo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb ..., dopolnilni pogoji za nezgodno zavarovanje članov gospodinjstva ... in tabela invalidnosti ..., kar pa po oceni drugostopenjskega sodišča ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tudi po tč. 121c Tabele za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve delovne sposobnosti (invalidnost) zaradi nezgode ... je namreč za omejeno gibljivost roke v ramenskem sklepu primerjano z zdravo in sicer težje stopnje, omejena gibljivost sklepa preko 2/3, kar zatrjuje v tožbi tožeča stranka, določena 20 % invalidnost. Glede na obrazloženo tako materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Bistvena je ugotovitev, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost zatrjevanih dejstev, zato je sodišče navedena dejstva pravilno štelo za dejansko podlago svoje odločitve. Odločitev sodišča prve stopnje tako temelji na trditvah in dejstvih, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi in z dejstvi, ki so splošno znana.

Ker je sodišče druge stopnje spoznalo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP). Navedbe v odgovoru na tožbo pa niso doprinesle k odločitvi sodišča druge stopnje, zato je le-to odločilo, da mora tudi tožena stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 155. čl. ZPP).